Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Metod Humar

nedelja, 14. marec 2004, ob 06:08, Franci Savenc, ogledov: 2148

Nedeljski dnevnik, 14.03.2004, Povabljeni ste na kavo – Mitja Košir: Ne vem, kako bi živel brez gora

Povabljeni ste na kavo

Metod Humar

Zaznamoval je domači, kamniški alpinizem, a seveda tudi slovenskega in mednarodnega – Le tisti, ki gore dobro poznajo, se zavedajo nevarnosti, ki so skrite v njih, zato so tudi prvi poklicani, da pomagajo ponesrečencem iz težav

»Ne vem, kako bi živel brez gora«


Slovenska alpinistična srenja že pol stoletja spoštljivo izgovarja njegovo ime, saj gre za enega vodilnih v alpinističnem rodu, ki je dokončno prestopil prag mednarodne alpinistične anonimnosti in na široko odprla vrata neslutenemu razvoju slovenskega alpinizma, kakršnega danes pozna ves svet. Predvsem pa je zaznamoval domači, kamniški alpinizem, saj sta bila s soplezalcem Tonetom Škarjo dolgo vrsto let med vodilnimi slovenskimi navezami, oba tudi z odmevnimi vzponi v tujih gorah. Tako kot ni slovenskega alpinizma brez kamniškega, ni kamniškega alpinizma brez našega tokratnega povabljenca na kavo Metoda Humarja, ki pa zna v življenju početi še marsikaj drugega, čeprav je prav vse povezano z gorami. In to je bil zadosten vzrok za vabilo na pričujoči klepet.

Hribovec ne pozebe


Dolgo se že poznava, pa še zdaj ne vem, kako mu uspeva ostajati večno mlad, duhovit, poln nenadnih prebliskov, čeprav ga je bolezen udarila tako, da bi le redko kdo ostal brez posledic. On je eden tistih redkih. Je recept za to, je, pravi, vendar pogovor začne z neko drugo zgodbo.

»Najprej hvala za povabilo, čeprav naj od tiste kave v njem ostane le kavarna, midva pa se bova raje držala najinih gorniških navad. Bom pa izkoristil ta najin klepet za prav nič komercialno promocijo nekega športnega dogodka, ki sem se ga aktivno udeležil pred kratkim in imam še danes zaradi tega posledice, zaradi katerih pridno hodim na fizioterapijo. A brez strahu, moja promocija gre povsem v drugo smer. Vsem vašim bralcem bi namreč rad povedal, kako veliko delo vsako leto opravljajo mariborski gorski reševalci in ljudje iz krajev na Pohorju, ko pripravljajo zdaj že tradicionalno tekaško prireditev, ki jo oni imenujejo Pohorska smučina, sam pa ji, zaradi njenih dolgih, maratonskih petdeset kilometrov pravim kar slovenski Vasa tek, po tistem znamenitem nordijskem Vasaloppetu.«

- Kaj ima vse to opraviti s fizioterapijo?
»Zgolj to, da sem nekje na desetem kilometru grdo pogrnil, a kljub bolečinam v kolenu nadaljeval, pritekel v cilj in zmagal, ha, ha, seveda v svoji kategoriji, saj sem bil s svojimi petinšestdesetimi leti najstarejši. V cilj sem sicer pritekel zadnji, pa me je občinstvo nagradilo glasneje kot pravega zmagovalca. Ja, to so ti dobri pohorski ljudje, ki so nas tekmovalce spodbujali ob vsej dolgi progi, saj dobro vedo, da je vsakdo, ki mu uspe preteči tako dolgo progo, svojevrsten zmagovalec, če ne navzven, pa vsaj v sebi samem. Verjamem tudi, da sem bil med najsrečnejšimi tekmovalci, saj mi je Pohorsko smučino uspelo preteči že četrtič, in to po tem, ko so mi zdravniki po prebolelem srčnem infarktu povsem resno odsvetovali sleherni malo večji fizični napor. A kaj češ, hribovci se ne damo, kajne.«

Luč z gora v sivem vsakdanjiku


- Še nekaj, kar bi veljalo povedati našim bralcem, sva omenjala, ko sva se dogovarjala za ta zmenek.
»To je početje, ki ga imam rad in mu namenjam veliko svojega upokojenskega časa, ki pa mi ga ne ostaja v izobilju, saj mora človek še toliko postoriti. Svojim stanovskim tovarišem, upokojencem torej, ki pa nimajo takšne sreče kot jo imam sam, in zaradi bolezni ali drugih tegob živijo po upokojenskih domovih, prinašam v njihov, pogosto sivi vsakdan, luč z gora, ki so jih nekoč imeli radi, pa zdaj sami več ne morejo k njim. Skratka, z barvnimi diapozitivi, ki se mi jih je v dolgem gorniškem življenju nabralo obilo, in s prijazno besedo hodim med upokojence in potem z njimi skupaj obujam doživetja v domačih in tujih gorah, svoja in pogostokrat tudi davna doživetja marsikoga od poslušalcev. Tudi sam tako zvem marsikaj zanimivega in obojestransko zadovoljstvo je popolno. Ker vsaj med prijatelji veljam za prvovrstnega ’nakladača’, mi zaloga zanimivih zgodb ne bo pošla tako kmalu.«

- Zdaj sva okrog vogala le prišla k bistvenemu namenu najinega srečanja, k pogovoru o gorah. Ali res lahko gore in vse dejavnosti, povezne z njimi, postanejo nekomu način življenja, ga opredeljuje v vsem njegovem delovanju in bivanju?
»Svojega življenja si drugačnega kot ga živim ne znam predstavljati, ker ničesar drugega niti nisem poskusil, vem pa, da sem osebnostno rasel in zrasel v gorah, kot alpinist, kot gorski reševalec in kot gorski vodnik. Troje dejavnosti, tesno zvezanih in dopolnjujočih se. Mislim, da je to odgovor na vprašanje o načinu življenja. Alpinizem, zlasti vrhunski je res zahtevna športna disciplina, vendar je hkrati tudi vzgoja volje in srca. Brez njiju v alpinizmu ne gre. Vendar bi sama volja velikokrat potegnila kratko, ko bi ne bilo v igri tudi srca, na katerem temelji odnos do sočloveka, le-ta pa je v gorah, še zlasti ko razmere postanejo kritične, življenjskega, še več, preživetvenega pomena. Vrhunski alpinisti pa se praviloma srečujejo z ekstremnimi pogoji. V takih razmerah pa lahko obstane le nekdo, ki ne živi le od gora, ampak predvsem zanje, in so mu, skratka, način življenja.«

Znanje obvladuje nevarnost


- Torej je za pravo, zgrajeno gorniško osebnost zgolj alpinistično delovanje nepopolno udejanjanje življenjskih stremljenj. Je zato toliko vrhunskih alpinistov med gorskimi reševalci?
»Posploševati bi si ne upal, v okolju, v katerem sem alpinistično odraščal, v Kamniku, pa je tako že od nekdaj. Odkar so se začeli v gorah pojavljati ljudje, je prihajalo do nesreč. In kdo je bil poklican pomagati ponesrečenim. Najprej tisti, ki je te gore dobro poznal in jih je s svojim znanjem tudi obvladoval. Najprej so bili to gorski vodniki, sami izvrstni plezalci, z nastankom organizirane gorske reševalne službe na Slovenskem pred dobrimi devetimi desetletji pa so postali to izprašani gorski reševalci, ki pa jih je bilo spet največ v vrstah gorskih vodnikov. Z razvojem alpinizma, ki ima v kamniškem koncu globoke korenine, je tudi gorska reševalna služba doživela kakovosten razcvet. Zdaj je prav kamniška postaja Gorske reševalne službe ena najbolj usposobljenih na Slovenskem, vse to po zaslugi vrste rodov kamniških vrhunskih alpinistov, od časov Pavleta Kemperla in Bineta Benkoviča, pa do danes. Alpinisti moje generacije smo bili vsi tudi gorski reševalci, sedanji rod, ki je življenjsko in kakovostno na višku pa brez izjem sledi izročilu.«

- Tudi vodniška tradicija v Kamniku sega daleč v klasično dobo osvajanja Grintovcev, tja do starih mojstrov Sprukov, Bosov in Uršičev, danes pa se lahko pohvalite z vrsto poklicnih gorskih vodnikov. Glede na njihova imena gre za osebnosti, ki so tudi nepogrešljivi gorski reševalci in kot po pravilu tudi v vrhu slovenskega (in svetovnega) alpinizma. To ne more biti naključje?
»Kakšno naključje neki. Kamnik je poleg francoskega Chamonixa edino alpsko mesto, ki se lahko postavi z dvema ’zlatima cepinoma’ (gre za najvišje priznanje, namenjeno največjim alpinističnim dejanjem v svetu, op.p.), s katerima se ponašata naša Marko Prezelj in Tomaž Humar (z našim sogovornikom je le v daljnem sorodstvu, op.p.). Zato ni nič nenavadnega, da smo Kamničani solidno zastopani na seznamu slovenskih poklicnih gorskih vodnikov. Marko Prezelj je med najaktivnejši in je tako ali tako ves čas v gorah, ostali pa se z vodenjem ukvarjamo bolj ali manj priložnostno. Tone Škarja, denimo, ki je tudi gorski vodnik, deluje predvsem kot podpredsednik Planinske zveze Slovenije in tam vodi Komisijo za odprave v tuja gorstva, Bojan Pollak, še eden iz starejše garde, je aktiven v domačem planinskem društvu in v Združenju gorskih vodnikov Slovenije, sam pa se še vedno po svojih močeh posvečam vzgoji v matičnem alpinističnem odseku, ker mi je prav delo z mladimi, zdaj ko so moji otroci odrasli in sem že dedek, v veliko zadovoljstvo.«

Naskok na vrhove sveta


- Pol stoletja, preživetega v tesnem srečevanju z gorami v človekovi zavesti pusti neizbrisljive sledi. Ena teh je prav gotovo spomin, veliko spominov, lepih in hudih, vendar te ljudje hvala bogu hitro pozabimo. Je kakšen, ki kliče k obujenju, ki posebej vznemirja?
»Izbirati je težko, še težje potem izbrati, zato preprosto zadovoljen zrem na prehojeno pot, bi pa, prav zaradi tega, ker se pogovarjava midva, rad spomnil na čas našega pionirskega srečavanja z visokimi svetovnimi gorstvi. Kar je danes slehernemu alpinistu samoumevno, plezati v Alpah, Andih, Himalaji, je bilo za nas velika, a težko uresničljiva sanja, ki je postala realnost šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Takrat je odločno nastopil nepozabni Aleš Kunaver in mu je sledil Tone Škarja, oba pa nista bila le vrhunska alpinista ampak tudi odlična organizatorja in voditelja. Takrat so nam bile še Zahodne in Centralne Alpe komaj dosegljive, potovanje v Francijo ali Švico pa pravo finančno razkošje. Še dlje od naših gmotnih zmožnosti pa je bila Himalaja. Vedeli smo, da si jo po sposobnostih vsekakor zaslužimo in ko smo se končno res znašli v Nepalu in se resnično spogledali iz oči v oči z najvišjimi gorami na svetu, me je popadla takšna brezmejna hvaležnost do domovine, ki mi je to omogočila, da je to v svojih poročilih za takratno jugoslovansko časopisje zabeležil celo naš odpravarski novinar Zoran Jerin. Jaz, ubogi kamniški kamnosek, pa v Himalaji. Danes seveda vem, da mi nihče ni nič podaril, da sem si vse zaslužil s svojim alpinističnim delom.«

Mitja Košir

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker