Delo, 10.01.06: V 93. letu starosti je umrl Heinrich Harrer, za marsikoga kralj gora
Svet so ljudje
Sedem let v Tibetu
Nekatere ljudi prepoznaš po anoraku: modrem, rdečem ali modro-rdečem, neprepustnem za vodo, veter in večino drugega. Neradi ga slečejo, je razpoznavni znak za ljudi enakih nagnjenj.
Kadar je prevroče, ga zamenja karirasta srajca. V druščino tako oblečenih ljubiteljev gora je sodil avstrijski alpinist
Heinrich Harrer, za marsikoga kralj gora, ki je umrl v 93. letu starosti. Fritz Kasparek, Anderl Heckmair, Ludwig Vörg in on so leta 1938 prvi preplezali severno steno Eigerja, zaslovel pa je kot član odprave na Nanga Parbat leta 1939. Prav ta odprava je bila zanj usodna; britanska vojska ga je po izbruhu vojne v Indiji prijela kot »sovražnega tujca« in ga zaprla v taborišče, od tam pa je z voditeljem ekspedicije Petrom Aufschnaiterjem pobegnil v Tibet. Ta pohod čez Himalajo leta 1944 je bil izjemen alpinistični dosežek, še večji sloves pa je Harrarju prineslo prijateljstvo s takrat 12-letnim dalajlamo – postal je njegov svetovalec in učitelj ter ga poučeval matematiko, angleščino in šport.
Po njegovih spominih Sedem let v Tibetu, v katerih govori o begu iz svetega tibetanskega mesta Lahasa po napadu kitajskih vojske, so posneli film z enakim naslovom in Bradom Pittom v glavni vlogi. Katapultiral ga je v središče svetovnega zanimanja kot junaka, ki zadovoljuje hrepenenje moderne družbe po markantnih, plemenitih posebnežih, a ni brez madeža: tik so film začeli predvajati, je namreč prišla na dan njegova najbolj boleča in najtemnejša skrivnost: nacistična preteklost.
Rodil se je leta 1912 poštnemu uslužbencu v koroški vasi Knappenberg in se po anšlusu leta 1938 včlanil v nacistično stranko. Kot obetaven alpinist se je pridružil tudi esesovcem. Že na začetku vojne so ga internirali Britanci v Indiji. Sodeč po dokumentih, na katere se sklicuje nemški magazin Stern v članku o Harrerju, ki je izšel tik pred izidom filma, se je 21-letni Harrer v času, ko so bile nacistične organizacije v Avstriji še prepovedane, pridružil SA v Avstriji. Zaradi tega razkritja so v film vnesli nekaj manjših sprememb: Harrerja so, denimo, pokazali v družbi nacističnih veljakov in nacistično zastavo, kot je povedal režiser tega filma Jean-Jacques Annaud leta 1997. Annaud Harrerja nadvse ceni zaradi njegove zavzetosti za človekove pravice in enakost med rasami. »Tega človeka je strahotno sram,« je dejal Annaud ob izidu filma. »Spoštujem ga kot človeka, ki se kesa.« Simon Wiesenthal, sloviti lovec na naciste, ki je umrl lani, je dejal, da se Harrer ni ubadal s politiko in ni zagrešil nič slabega. Tudi avstrijski kancler Wolfgang Schüssel je bil očaran nad Harrerjevim življenjem. Marsikdo se je spraševal, zakaj se je Harrer tako zelo trudil skriti svojo nacistično preteklost, saj ni storil nič zlega. Bil je plah človek in se je izogibal javni pozornosti, živel je malo v rodni Avstriji, malo pa v Liechtensteinu. Sam je pojasnil, da sta z današnjega stališča člnastvo v nacistični stranki in SS nekaj izjemno neprijetnega. Pozneje je obsodil svoje članstvo v nacistični stranki kot neumno napako in ideološko zmoto.
Harrer je dobitnik številnih visokih nagrad in časti, med drugim zlate Humboldtove medalje avstrijske države in Luči resnice, ki mu jo je izročila tibetanska vlada v eksilu v Indiji. Njegova knjiga Sedem let v Tibetu je bila prevedena v 48 jezikov. Pozneje je raziskoval še mnoga zakotna območja sveta, napisal še kak ducat knjig in posnel 40 dokumentarcev.
AP, Süddeutsche Zeitung