Boštjan Virc: Za trenutek je nastala tišina, pogledala naju je v oči in rekla: Plazovi grejo! Osem jih je!
Z glavo skozi zid
Tako obetavno so zgledali tile novoletni prazniki in v mislih sem se že videl, kako bom vse dni smučal. Ampak žal se včasih stvari obrnejo drugače in tokrat so se čisto po butalsko… Še v torek sva z Anžetom v megli in sneženju rila po deviških pršičastih flankicah Vogla. Ker je bil Zadnji Vogel in Žagarjev graben zaprt in prepovedan za ves tujski in turistovski promet oseb, živine in blaga, nama ni preostalo drugega, kot da razposajeno dirjava mimo smučišča. Pravila so pravila.
Skratka, lepo je obetalo. Na netu sem zasledil, da bo med prazniki odprta koča Grego nad Zajzero in že sem podjetno kanil pospraviti v žep dve klasični smučarski turi na Krniško glavico in Poldnašnjo špico, ter se ob tem pustil razvajati v koči ob polenti s porčini in dolče di Angela. Ampak je padalo in padalo in padalo in telefonsko preverjanje tik pred odhodom je odkrilo, da bo koča kar lepo zaprta zaradi preobilice snega. Bila je sreda popoldne, delala se je že tema, snežilo je kot za stavo, z Duško pa sva se vsa nesrečna prebijala v nepopisni prometni gneči proti gorenjski avtocesti. Ker ni bilo druge variante, sva se odločila za dobri stari Vršič. Do Kranjske Gore sva porabila tri ure z avtom in potem od Erike še slabe dve urce idiličnega gaženja v tišini snežene noči do Koče na gozdu. Ampak že je bilo jasno, da s kako resno smuko ne bo nič.
V četrtek pa se je sploh vse zarotilo proti nama. Duška je v skladu z dogmo spoštovanega načelnika Akademskega AO, tovarišem T.J., ležala tja do desete ure v postelji in gledala, kako pada sneg. Ko pa sva pomljaskala zajtrk, je kot strela z jasnega iz backstagea prihrumela kuharica z dvignjeno roko in nasršenim pogledom in šla direkt proti nama. V trenutku sem pomislil, kaj za boga sem ušpičil, morda preveč drobim, morda nisem potegnil vode, morda nisem lepo pospravil postelje na rob, mogoče nisem dovolj obrit. Za trenutek je nastala tišina, pogledala naju je v oči in svareče rekla: "Plazovi grejo! Osem jih je! Bežimo!" Momentalno je razglasila 6. stopnjo plazovne nevarnosti in dala nama je 60 sekund za takojšnjo evakuacijo. Meni se sicer tam pri peči in pod pokali GRS Kranjska Gora ter s polno ritjo niti ni zdelo tako grozovito nevarno, ampak s kuharicami ni dobro češenj zobati. Nekaj sva še jela razglabljati, da bi se preselila na Erjavčevo kočo, ampak za božjo voljo tam je šele nevarno in ziher naju bo odneslo in našli nas bodo šele enkrat avgusta ali septembra in tudi plazov je tam ziher zdaj že več kot osem. Menda je že potegnil plaz čez cesto in nasploh je bilo grozno. »Lićni komplet za zaštitu gradjana Ortovox F1 – najbolji u svojoj klasi« s pripadajočim ašovčičem raje nisem omenjal, kajti uzbuna je uzbuna in tu ni debate. To mi je poznano še iz mojih soldatsko švejkovskih dni. Nič, napokala sva se, pospravila pse in začela z dričanjem v dolino. Ampak glej ga vraga, bolj sva rinila, slabše je šlo. Na drsni ploskvi so se takoj nabrale cokle. Kljub perikoloznim pogojem sva z vžigalnikom in koščkom voska usposobila smučke za nadaljnji spust. Saj dričanje niti ni bilo tako slabo, sva pa bila ves čas oprezna, da naju ne bi iznenadile kake lavinske opasnosti, kot nama je zabičalo osebje koče.
Malo pa zamerim temle Rusom, ki so gradili cesto, da so med 2. in 3. serpentino napravili neskončno dolgo ravnino, ki ne nudi prav nobene smuke. Še preden je v Kranjski Gori odbilo poldne in so Borovci sedli k topli južini, sva bila pri avtu. Tako neslavno nisva hotela zaključiti prazničnih smučarskih počitnic, pa sva rekla, pa pejva v Bovec, pa kak Krasji vrh ali Kobariški stol bova v teh razmerah naslednji dan menda že lahko pospravila. A glej ga zlomka, tamle pod Trbižem pri odcepu za Predel je stala tabla z obvestilom, da je mejni prehod zaprt. Kjuzo. Gešlosen. Vijetate. Ferboten. Pa nič, potem bova šla pa na Nevejsko sedlo in probala v koči Divisione Julia izprositi kako tujsko sobo. In glej ga, še en zlomek, pri Rabeljskem jezeru sta v džipu počez čez cesto taborila dva laška miličnika z obveznimi sončnimi očali, briljantino v laseh in s čiki v goflji. Izgledala sta še kar pogumno, kot pač izgledajo laški uniformirani možje v mirnodobskih razmerah. Cesta je bila zaprta tako na Predel kot na Nevejski preval. Valanghi pericoli ali nekaj takega. Očitno se bova morala predati, kajti najine ideje so bile izčrpane. V uteho sva se ustavila še v Trbižu. Prav hecno mesto je tale Trbiž. Ne premore spodobne alpinistične trgovine, že v samem centru pa so štiri delikatesne trgovine s furlanskimi dobrotami. Sveta trojica je sir Montasio, pršut San Daniele in furlanski tokaj. Če poleg tega v košarico vržete še merjaščevo salamico v poprovi skorjici, ki jo varijo v lokalni mesariji, ste zmagali. Oglasila sva se še pri prijazni teti v knjigarni Zuzzi pri cerkvi. In ni vrag, končno ji je uspelo, da mi je prodala legendarni Buscainijev vodniček o zahodnih Julijskih Alpah iz 70-ih let, ki ga že nekaj časa ogledujem. Prava mala enciklopedija s planinskimi potmi, brezpotji, plezalnimi smermi in turnimi smuki. Tako sem bil vsaj malo potolažen. Rahlo poparjena sva ob kapučinu v lokalni kavarni tam pod večer drugega dne smučarske ekspedicije morala priznati poraz. Lahko bi razpredal še o dežju, ki nam je pokvaril smuko še na novega leta dan, ampak ne bom. Lahko bi tudi opisoval moje občutke, ko sem bral hvalisanja tistih, ki so v petek menda v soncu rili po pršiču brez dna. Pa ne bom. Kot so rekli nekdaj legendarni Buldožerji… »Bil je čas padcev, vzponov – in še večjih padcev.«
Odpujsala sva domov. Ker pa mi je Dedek Mraz prinesel nov kovšter komplet (kovter + povšter), sem lahko vsaj dobro spal… Ko sem o vsem skupaj potarnal lastni materi, me je odpravila: »Doma bodi, le kaj je tega treba! V televiziji ves čas govorijo, kolikoje plazov! Rajši pejta v teater al pa živalski vrt. Lahko pa tudi kaj doma postorita!«
Upam le, da se bom po tej objavi še kdaj lahko prikazal v Koči na Gozdu. In da mi bodo prijazne tete še pustile kadit za pečjo, tam pod pokali in kolajnami, čeprav se to ne sme. Najrajši bi zapisal, da je vsaka podobnost z resničnimi dogodki in karakterji zgolj naključna in nenamerna. Ampak po svoje je bilo prav lušno.
Boštjan Virc
""""