Dnevnik, Nika, 04.01.06 – Jasna Tepina: je pripovedoval Viki Grošelj
Po objavi v prilogi Dnevnika Nika, 04.01.06
intervju: Viki Grošelj
Dnevi samote v gorah so me umirili
»To je bila moja najlepša himalajska odprava, vse se je poklopilo, kot bi vedelo, da gre za jubilejno in spominsko odpravo. Le gora je bila malo višja, kot smo pričakovali, malo težja in veliko veliko lepša,« je se dva meseca po svoji že devetnajsti himalajski odpravi kar malce vzneseno pripovedoval Viki Grošelj. Tokrat je šest starih sabelj, kot pravijo v plezalskem žargonu, osvojilo nekaj več kot 6000 metrov visoko goro Ama Dablam. Nič posebnega, bi rekli stari alpinisti, posebna pa je bila priložnost, 30. obletnica osvojitve 8481 visokega Makaluja. Sedmim Slovencem je takrat uspelo osvojiti peto najvišjo goro sveta, med njimi je bil najmlajši takrat 23-letni Viki Grošelj, danes najuspešnejši slovenski alpinist vseh časov, »lastnik« desetih himalajskih osemtisočakov.
Vse se je izteklo sanjsko, pravite še danes. O tem nas prepričuje tudi dokumentarni film, ki ste ga posneli in smo ga lahko videli te dni.
Res je. Vse je bilo izjemno dobro pripravljeno, predvsem pa je bil cilj drugačen kot običajno. Tokrat nam ni šlo najbolj za to, da osvojimo vrh, pač pa, da posnamemo film. Zato med nami ni bilo na odpravah sicer pogoste konkurence, želje biti boljši, prvi, najhitrejši, vsak med nami je očitno hotel prispevati svoj delež k dobremu počutju vseh. Ob tem nam je uspelo več, kot smo načrtovali, več kot polovica je osvojila vrh, in tudi tokrat se je pokazalo, da če člani odprave ne težijo preveč egoistično vsak k svojemu cilju, dosežejo vsi več, kot bi sicer. Tudi zato se verjetno tokrat kar nismo mogli ločiti drug od drugega, čeprav se navadno ob vrnitvi vsaj nekaj časa nočemo niti videti niti slišati drug o drugem. Verjemite, ni enostavno živeti tako zelo intenzivno skupaj ure in ure, dneve in tedne na omejenem prostoru, kjer se ne moreš umakniti pred drugimi, kjer si življenjsko odvisen od drugega.
Govorite o egoizmu in rivalstvu. Mi, ki gledamo od daleč, si očitno romantično predstavljamo, da na odpravah v Himalajo velja: vsi za enega, eden za vse. Da se vsi odpovedujete svojim zasebnim ciljem, da odprava uspe ter se vrnete živi in zdravi.
Tudi alpinisti smo samo ljudje in jaz nič kaj dosti ne dam na tisto ljudsko, da smo hribovci sami dobri ljudje. Tako kot povsod drugod smo tudi gorniki odlični, dobri in manj dobri, tudi slabi. V Himalajo pa seveda gremo vsak s svojim skritim ciljem in verjemite mi, vsak si želi priti na vrh. To pa seveda ne pomeni, da ne narediš vsega, če je treba pomagati soplezalcu. Takrat vsi pozabimo naše in rešujemo.
Alpinizem je nevaren, naporen, nezdrav šport. Bolj ko sem skušala ugotoviti, zakaj se ukvarjate z njim, manj vem. Vi na primer sploh niste videti kot človek, ki bi izzival, kot avanturist, pač pa kot premišljen človek, človek, ki ima rad življenje in ljudi.
Nikogar na svetu ne poznam, ki bi imel življenje raje od mene. Morda tudi zato, ker sem že bil na meji med življenjem in smrtjo, celo za las čez njo. Ob sestopu z Everesta sem se vračal ponoči in brez kisika. Bil sem tako izčrpan, da sem nekako izstopil iz sebe, samega sebe sem opazoval, kako premikam noge, avtomatično in zelo racionalno, kar me je ob veliko sreče tudi rešilo. Tudi zato se zelo in gotovo bolj kot kdo drug zavedam, kakšen dar je življenje. Ne samo, da ga ne smeš zapravljati, greh je, če ga ne znaš izkoristiti. Samo na himalajskih odpravah sem izgubil sedem prijateljev, znancev, ki so ostali v gorah, pa je za dva avtobusa, več kot sto. Nikoli se nisem navadil na to in mislim, da se tudi nikoli ne bom sprijaznil s tem. Vsaka nova smrt, vsaka izguba je težja, še težje jo prenesem, čeprav seveda vedno, ko odhajamo, s tem na tihem računam. Vseh nevarnosti pač ne moreš predvideti ali nanje vplivati - če se sproži plaz, na katerega nisi računal, če se odlomi skala, pada kamenje. Gore ne moreš premagati, če imaš srečo, te prijazno spusti na vrh, in če imaš še večjo srečo, te spusti tudi nazaj dol. Kaj je tisto, kar nas žene? Ne vem, veliko sem premišljeval o tem, zase lahko rečem, da ko sem v gorah, živim zelo intenzivno. Morda je to tisto, kar me znova in znova potegne. Ta posebni privilegij, da se posvetim le eni stvari, da se osredotočim le na goro, na hojo, na plezanje. Ves dan imaš čas, da se ukvarjaš z goro, gledaš nanjo, misliš nanjo, jo skušaš osvojiti. Verjamem, da mi ob moji predanosti in spoštljivem odnosu gora pride naproti. Sem bolj staromodne sorte človek in hočem nekaj narediti dobro in do konca. Če mi to uspe, je to zame strašno dober občutek. Ne glede na to, ali mi uspe doseči cilj ali ne, moram vedeti, da sem naredil vse, kar je bilo v moji moči. Če ne uspem, je to nekaj najbolj naravnega na svetu. Strašno rad imam svojo družino, ženo Cvetko in desetletnega sina Matijo, in svoj poklic učitelja športne vzgoje, vendar je to, kar počnem v Himalaji, zame odklop. Vsakdanje življenje z neštetimi opravki, ki med seboj nišo povezani, me bega, v Himalaji pa imam čas za razmislek, čakanja so dolga, hoja me kar potegne v razmišljanje, niti trenutek mi ni dolgčas. In če te nekaj tako izpolnjuje, potem se pač nenehno vračaš. Fizično se sicer od tam vrnem izčrpan, psihično pa zelo svež. Nisem pa človek, ki bi Himalajo idealiziral in govoril: tam je vse lepo, tam smo srečni, tu pa ne. Ne! Jaz sem zelo srečen doma, s svojimi.
Vas ni nikoli strah?
Seveda me je strah, vendar strah zame ni nekaj samo negativnega. Zame je sistem jing-jang, strah in pogum morata biti uravnotežena. Če si v alpinizmu preveč pogumen, ne boš dolgo živel, če si premalo, ne boš prišel nikamor. Zato je zame strah vedno nekaj pozitivnega, jaz mu pravim zdravorazumski strah. Vedno je bil z mano, okrepil pa se je po rojstvu sina Matije. Pred tem sem osvojil deset osemtisočakov od štirinajstih, kolikor jih je posejanih po Zemlji, po njegovem rojstvu pa sem skušal splezati še na dva, vendar me je obakrat nekaj ustavilo. Prvič, Matija je imel deset mesecev, sem poskušal priti na Anapurno. Tri dni sva s prijateljem Stipetom Božičem visela v zadnjem višinskem taboru, poskušal sem priti do vrha, pa me je občutek, da vreme ni pravo, obrnil. Drugič, bilo je leta 1998, ko sem skušal na vrh Daulagirija, me je ustavil strah, da bom sprožil plaz. Odgovornost do sina mi je, očitno podzavestno, preprečila, da bi tvegal več in morda preveč. Takrat sem tudi ugotovil, da so v življenju še druge zelo pomembne stvari Res sem potem osvojil še en osemtisočak, Čo Oj u, in celo smučal z njega. Za običajnega človeka, ki gleda s strani, je bilo to brezumno tvegano dejanje, sam pa niti za trenutek nisem imel občutka, da grem prek meja svojih sposobnosti.
Vam je uspelo, ker ste se tako temeljito pripravili?
Sploh se nisem pripravljal. Tisto moje smučanje je bilo bolj napaka v sistemu. Prosili so me, da bi vodil policijsko odpravo na enega od osemtisočakov, in 8201 meter visok Čo Oju, šesti najvišji vrh na svetu, se mi je zdel najmanj težaven. Z nami je bil tudi Davo Karničar, ki se je že večkrat potrdil kot izjemen ekstremni smučar in je leto pred tem smučal z Everesta, zato smo obljubili ne le, da bo eden od policistov osvojil osemtisočaka, pač pa tudi, da bo nekdo z vrha odsmučal. Končalo se je tako, da je moral Davo po prvem neuspelem poskusu spusta z vrha, prehitela ga je noč, domov. Nikogar v odpravi ni bilo več, ki bi bil sposoben, željan in voljan takega podviga, pa sem vzel to kot osebni izziv in sem se spustil z gore. Veste, zelo nerad sem vodja neuspelih odprav, če nekaj obljubim, poskušam to tudi narediti, pa sem.
Kakšni so bili občutki?
Božanski, ko ob vznožju gore snameš smučke. Ko pa smučaš, nimaš časa, da bi se spraševal o občutkih, da bi mislil na kaj drugega kot na smučanje. Res je, da sem si to želel že od leta 1991, ko smo skušali smučati s Kangčendžunge, uspelo pa mi je skoraj do minute točno 26 let po mojem prvem osemtisočaku, Makaluju. Takrat sem imel 23 let, bil sem najmlajši v odpravi.
Trideset let alpinizma... kako ste se pravzaprav zastrupili z njim?
Hodil sem v šesti razred osnovne šole in nekega dne smo se prijatelji s kolesi peljali mimo Turnca, sten ob vznožju Šmarne gore, in videli, da tam nekdo pleza, pa smo šli vprašat, ali lahko še mi, zdelo se nam je zanimivo. Imel sem srečo, da sem takoj prišel v roke strokovnjakov, saj so imeli tam plezalno šolo. Sprva je bilo plezanje le še ena zanimiva igra, zabavalo me je, zanimalo in tako sem padel noter, da sploh nisem razmišljal o tem. Ker sem moral imeti neki poklic, sem se izučil za mizarja, bilo pa mi je čisto vseeno, saj sem vedel, da bom v življenju tako in tako samo plezal. Vedel sem, da sem vsaj v eni stvari, to je v alpinizmu, dober, da vsaj nekaj obvladam, in to mi je pomagalo, da sem postal samozavesten tudi na drugih področjih. Najstništvo je huda stvar in meni je bilo lažje, ker sem se ukvarjal s stvarjo, ki sem jo imel zelo rad in sem jo obvladal. Pozneje sem pa sploh živel samo za plezanje in še vedno živim zanj ter bom živel zanj, dokler bom lahko migal. Pa sem vseeno končal delovodsko šolo, se zaposlil in bil pri 23 letih prvič v Himalaji in na osemtisočaku. Pri 24 letih sem se vpisal na tedanjo visoko šolo za fizkulturo, sedanjo fakulteto za šport, ko pa sem ugotovil, da mi zmanjkuje časa za vse - to je za službo, za študij in za plezanje, sem v grozo svojih staršev pustil službo. Izračunal sem si, da zdržim s prihranki dve leti, in izšlo se mi je. V dveh letih sem naredil visoko šolo in se zaposlil kot učitelj športne vzgoje na osnovni soli Pirniče, tako rekoč pod Šmarno goro. Alpinizem je stvar, ki jo počnem najraje na svetu, v učiteljskem poklicu pa sem se našel. Še dobro, saj bi bil še slabši delovodja kot mizar, saj zelo težko silim ljudi, naj nekaj naredijo.
Pa vendar ste vodili veliko himalajskih odprav, kot učitelj pa tudi zahtevate nekaj od otrok.
Pravijo, da sem dober vodja, čeprav se tega vedno bojim. Ne da ne bi hotel biti izpostavljen ali da ne bi želel prevzemati odgovornosti, vendar imaš trikrat več dela, če si vodja. Organizirati moraš vse, sprejemati odločitve za druge, čeprav na koncu, ko gre zares, odloča o sebi vsak sam. Vodenje pobere ogromno energije in časa, jaz pa rad plezam in se osredotočim le na eno stvar. Na goro. In rad berem ter pišem.
Napisali ste deset knjig, pravijo pa tudi, da imate na odpravah prav vi s seboj najbolj debele knjige. Mar nimate že tako in tako preveč prtljage s seboj?
Od nekdaj sem zelo rad bral, knjige so ena mojih velikih ljubezni, in ker doma ni časa za debele knjige, jih pač tovorim s seboj. Na odpravi je veliko časa tako za razmišljanje kot za pisanje, ko čakamo na vreme ali se prilagajamo višini. Že po svoji prvi plezalni turi v šestem razredu osnovne šole sem si zapisal, kako sem šel v hribe. Od takrat na odpravo ne grem brez dnevnika, v katerega si vestno beležim vse, kar se dogaja meni in drugim članom odprave. Pišem iz notranje nuje, rad zapisujem stvari, ki se meni osebno zdijo vredne zapisa, in rad bi bralcem povedal, kako lepo in zanimivo je v gorah.
Počnete še druge zanimive stvari. Z balonom ste postavili slovenski višinski rekord, turna smukaje vaša druga velika ljubezen, tek na smučeh tretja... koliko jih je?
Kar nekaj. Balonanje je bilo bolj za zabavo, proslavili smo zaključek nekega mojega projekta, jaz sem bil le balast, vse so naredili pravi balonarji. Najdragocenejša sta mi seveda žena in sin, smučanje pa jemljem kot sestavni del gorništva in zame najlepši del alpinizma. Pravi posladek. Med smučanjem, seveda če gre za ekstremno smučanje, si namreč sam, dati moraš vse od sebe, nihče ti ne more pomagati iz zagate, kot ti morda lahko soplezalci, če se zaplezaš. Nepozabno in za vedno v posebnem kotičku spomina je zame smučanje čez Finsko in na Severni tečaj. S tekaškimi smučmi smo pretekli po 60, 70 kilometrov na dan, 450 se jih je na koncu nabralo, tekli pa smo po čarobni pokrajini, nekaj najlepšega na svetu, razen Nepala seveda.
Vaš sin Matija je edini Slovenec, ki ima svojo goro Mitja Peak. Ga tuđi privlači alpinizem?
Matija ima zdaj deset let in je tako kot njegova mamica popoln antišportnik. Za zdaj. Po svoje me veseli, da je drugačen od mene, skupen nama je le raziskovalni duh. Naj ne zveni samovšečno, a verjamem, da bi me Matija v alpinizmu težko prekosil. Moje dosežke bi bilo težko preseči, preveč nevarno bi bilo, vsak fant pa si želi prekositi očeta, zato sem zadovoljen, da ga alpinizem prav nič ne zanima. Upam sicer, da bomo spomladi vsi trije odpotovali na treking v Nepal, kjer sva se s Cvetko poročila.
Pa saj ona ni alpinistka?
Res je, a poročila sva se vseeno v Nepalu. Takrat je bila prvič in zadnjič tam in bilo ji je všeč.
Manj všeč ji je verjetno, ko čaka, da se vrnete, in preži na novice, se boji, da se vam ne bi kaj zgodilo?
Ne sprašujte me, kakšne tehnike premagovanja strahu ima. Ne vem, vem pa, da je zelo hudo. Zelo sva navezana drug na drugega, sam pa ne morem narediti nič, da bi ji olajšal ali zmanjšal strah, ki ga čuti, ko sem v Himalaji. Vem, da je njej huje kot meni - jaz na odpravi skrbim le zase, vsako jutro, vsak dan vem, kaj se dogaja, nisem na tisoče kilometrov stran. Zdaj je nekoliko bolje, ko so telefoni, včasih pa te po mesec, dva ni bilo... doma pa dneve in tedne nobene vesti o tebi. Vem, da je hudo, in zelo cenim, ko pravi: "Vem, daje to del tvojega življenja, obljubila sva si, da se bova podpirala tuđi v tistem, kar nekdo želi početi. Občutek, da si srečen in zadovoljen, mi daje moč." Vendar je zdaj, ko imava Matijo, dvakrat hudo. Pogumna ženska je in zelo zelo jo imam rad.
Jasna Tepina
