Večer, 04.01.2006, Narava, gore in ljudje
Manj znane planinske poti in vrhovi
Po vasicah med Dragonjo in hrvaško mejo
Šele ko se bomo vračali, nam bo pogled na nižje ležeče vasi pokazal, kod vse smo hodili
Ob cesticah in kolovozih žari poznojesenski ruj v tonih od svetlorumene pa tja do škrlatno rdeče barve, preko skopo obrasle in zaobljeno valovite ter z vrtačami posejane krajine pa vleče burja in njen piš je edina glasbi v deželi nad obronki Dragonje.
Naš tokratni cilj je odmaknjena, skorajda povsem zapuščena, vasica Abitanti, ki nekoliko bolj oživi v majskih dneh, ko slikoviti pejsaži starodavne istrske arhitekture ob bujnem spomladanskem prebujenem zelenilu postanejo predmet navdihov umetnikov vsega sveta tradicionalne med likovno delavnico. Za izhodišče si izberemo vasico Gradin na najvišji vzpetini daleč naokoli (476 m), do tja pa se pripeljemo iz Kubeda, preko Gračišča, pa zunaj te vasi desno, do vasi Sirči ter od tot levo, v klanec in do cilja. Tu si oprtamo nahrbtnike z malico in pijačo, saj je pred nami kar lep kos krožne poti, šele ko se bomo vračali, nam bo pogled na nižje ležeče vasi pokazal, kod vse smo hodili. Do Abitantov je pred nami kar za kakšno uro hoje, polagoma navzdol in manj navzgor po tu še nekoliko enolični pokrajini, ki jo začuda ne krasijo ruji, več je bornih, skrivenčenih hrastov, borov in brinja ter šopov orumenelih trav. Nekdaj slab in ozek asfalt so nedavna prekrili s plastjo grušča, kar kaže, da bo cesta dobila novo prevleko, to pa pomeni, da se v odročno vasico vrača življenje. Kmalu spodaj, v dolini opazimo gručo starih in od daleč na videz zapuščenih hiš, potem pa vidimo, da jih je že kar nekaj obnovljenih. Vasico obidemo, potem pa se vrnemo na njen začetek ter za hišno številko 1 zavijemo desno in nadaljujemo po kolovozu. Levo pod pašnikom v drevju poteka meja s Hrvaško. Steza se polagoma spušča ter postaja kolovoz, ki se v nekaj okljukih spusti v vlažno dolinico potoka ali rečice Malinske, ki teče na hrvaško stran, dokler ne ponikne. Sprva vodi kolovoz med leščevjem, tla so bolj mokra, a je cesta kmalu boljša. Pot nas pripelje na plano, kjer se dolina nekoliko razširi, pridemo do že omenjenega mlina, malo naprej pa se precej grda in od dežja razrita cesta vzpne iz dolinice levo in zgoraj opazimo vasico Hrvoji, z vitkim cerkvenim zvonikom, ki ga je videti daleč naokoli. Stolp imenujejo Fižolov turn, saj so kmetje gradnjo plačali s cekini, ki so jih prislužili z gojenjem te stročnice. Leta 1983 ga je porušila strela, a so ga leta 1997 ponovno postavili. Tu se konča hoja po kolovozih, saj pridemo na prav lepo cesto, ki pelje na Hrvaško, toda mi jo uberemo desno, do Belvedurja, gostišča z imenitnim razgledom na dolino Dragonje in na vasi nad njo ter vse do morja. Pred nami sta še dve vasici Koromači-Boškini ter Sirči, kjer se zavemo, da nas avto čaka na hribu desno, v Gradinu. Vsega tega krožnega pohajanja je za dobrih pet ur.
Jože Praprotnik