Nedeljski dnevnik, 08.01.05 – Tomaž Bukovec: Nov jamarski rekord v Sloveniji
NOV JAMARSKI REKORD V SLOVENIJI
Odstranjene skrivnosti "jame brez vrnitve"
Med vhodom in izhodom dveh povezanih jam BC4 in Male Boke je 1260 metrov višinske razlike – Jamarji so 30-letno raziskovanje Male Boke kronali z odkritjem povezave z jamo na površju – Sodelovanje slovenskih in tujih jamarjev
Slovensko-italijanska jamarska odprava je pred dnevi pritisnila veliko piko na »i« v več kot tridesetletnemu raziskovanju jame Mala Boka nedaleč od slapu Boka v dolini Soče. Slovenski in italijanski jamarji, ki že dobrih 15 let raziskujejo pogorje Kanina in Rombona, so se se pred dobrim tednom skozi ožine brezna BC 4 na Kaninu prebili v Milenijske rove jame Mala Boka, slovensko-italijanska ekipa (v slovenski so bili Andrej Fratnik, Samo Cuder, Rok Stopar in Jurij Andjelič – Jeti) pa je to povezavo krstila. Člani odprave so po dvajsetih urah in premaganih 1260 metrih višinske razlike prišli na površje v dolini, v Mali Boki.
Slovenija je imela še do nedavna pet jam, globljih od tisoč metrov, od prejšnje sobote pa jih ima torej šest. V Sloveniji so globlje od tisoč metrov jame Čehi 2 (1502 m), Črnelsko brezno (1241 m), Vandima (1182 m), Molička peč (1135 m) in Rene (1175 m). Vse jame razen Moličke peči so na Rombonu in Rene je bila prva jama, globlja od 1000 metrov, na Kaninu. Dve jami so odkrili in raziskali člani Društva za raziskavo jam Ljubljana (Vandima in Rene), dve italijanski jamarji, s tem, da so člani Jamarske zveze Slovenije v veliki akciji Čehe poglobili za več kot 300 metrov, Moličko peč na Koroškem pa so raziskali jamarji štajerskih klubov pod vodstvom Koroško-šaleškega kluba Speleos Siga Velenje.
Iskanje povezave
Jamarji so povezavo Male Boke s površjem iskali vse od začetkov raziskav v Boki in tudi na Kaninu. Malo Boko raziskujejo že skoraj 30 let in ves čas so bili vodilni člani jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin. Zaradi obsežnih in izjemno težavnih ter zahtevnih raziskovanj so sodelovali tudi številni drugi vrhunski jamarji iz Slovenije in Italije.
Kot je povedal
Dejan Ristič iz Tolmina, so počasi prodirali v notranjost pogorja. Jama je izjemno zahtevna tudi zaradi težavnega dostopa (številni meandri, ožine, vodni rovi, samo do bivaka potrebujejo osem ur). V vseh teh letih so odkrili skoraj šest kilometrov novih rovov in prodrli 620 metrov navzgor. Premagovanje teh navpičnic je med zahtevnejšimi, saj so zmogli preplezati kamine, visoke do 80 metrov, le s klasično alpinistično tehniko.
Potem so poljski jamarji odkrili povezavo z vrhom oziroma zgornji vhod BC 4, iz načrtov pa so ugotovili, da sta jami zagotovo povezani. Rok Stopar, član JD Dimnice, je z vodilnim raziskovalcem Male Boke Dejanom Rističem poiskal po koordinatah jamo in oba sta se spustila vanjo. Posebnost BC 4 so številne izjemno zahtevne ožine. Poljaki so jih zaman poskušali razširiti, saj so bile tako težavne, da sta za vrnitev iz globine 250 metrov potrebovala kar štiri ure (sicer bi potrebovali dobro uro).
Sodelovanje
V raziskovanje so povabili tudi italijanske jamarje kluba Gruppo Grotte Brescia, ki so prodrli do globine okoli 800 metrov, glavno delo pa so kasneje opravili
Dejan Ristič, Andrej Fratnik, Milan Podpečan in
Boris Šajtegl, ki so na dveh akcijah razširili vse ožine razen »vhoda« v Malo Boko (tedaj še nišo vedeli za povezavo) v Milenijske rove, kar so kasneje storili Italijani in jamarski javnosti sporočili vest o povezavi.
Malo Boko poznajo domačini, kar Dejan Ristič še posebej poudari, pod imenom Golobja jama. Morda bi bilo prav, da bi sistem MB-BC 4 poimenovali s tem imenom.
MB-BC 4 je velik uspeh, pa vendar, kot je zapisal Jože Pirnat - Jozl v Soških razgovorih (2002, urednik dr. Jurij Kunaver, pobudnik raziskav na Kaninu v šestdesetih in sedemdesetih letih), je jamarstvo na Kaninu šele na polovici svoje poti in od minulih dni že korak čez.
Tudi zato, ker nova povezava omogoča celo-letno raziskovanje Male Boke, za katero napovedujejo, da lahko postane tudi najdaljša slovenska jama, dolga več deset kilometrov. Poleg tega pa seje začel uresničevati tudi dolgoletni namen slovenskih jamarjev, povezati najvišje vhode kaninskih jam z jamskimi sistemi v dolini.
Tomaž Bukovec
Sistem Mala Boka – BC 4
Jamo BC 4 so sicer odkrili Poljaki, vendar je bistven celoten sistem. Tu je potrebno zapisati številne zaslužne raziskovalce Male Boke (in tudi BC 4): jamarje Jamarske sekcije PD Tolmin (Dejana Rističa, Andreja Fratnika ..,), Društva za raziskavo jam Ljubljana (Jurija Andjeliča - Jetija ...), JD Dimnice (Roka Stoparja), Koroško-šaleškega kluba Siga Velenje (Milana Podpečana) in tudi italijanskega kluba Gruppo Grotte Brescia (Mattea Rivadossija) ter številne druge, ki so več kot 25 let raziskovali Malo Boko in ki ne nazadnje že vrsto let raziskujejo podzemne skrivnosti Kanina in Rombona.
Največja, najvišja ali najgloblja jama z ločenim vhodom in izhodom (angleško the trough-trip in francosko traversée) je Lamprechtsofen Vogelschacht Weg Schacht, ki je globok 1632 metrov (Avstrija), na drugem mestu je Mala Boka - BC 4 (1260 m) in na tretjem Systema Badalona (1150 m) v Španiji.