Slovenske novice, 31.12.05 – Primož Hieng: bili so trgovci in železarji italijanskega rodu
Tedenska tribuna
Mecen, zbiralec, fužinar Žiga Zois
Zoisovi so bili trgovci in železarji italijanskega rodu in so od sredine osemnajstega stoletja živeli v Ljubljani. Kot pravi dr. Ernest Faninger, zunanji sodelavec Prirodoslovnega muzeja Slovenije, izvor rodu Zois še ni povsem pojasnjen. Dokazano je le, da so bili vsaj že od 16. stoletja na Bergamaškem, to je v provinci v severni Italiji, ki je do leta 1797 spadala pod Beneško republiko.
Doslej so trdili in tako je zapisal tudi Žiga Zois, da izvira njegov rod iz Švice,« pravi dr. Ernest Faninger. »Toda danes že beremo, da naj bi bili Zoisovi grškega rodu in naj bi prišli prek Španije v Bergamo. Po podatkih Žigovega očeta Michelangela Zoisa pa bi morali iskati njihov izvor na Nizozemskem, od koder naj bi se zaradi vere po uspešnem uporu protestantskih domačinov zoper Špance preselili v Bergamo. Zadnja trditev pravzaprav ne prihaja v nasprotje s prejšnjo – pot, ki naj bi vodila Zoisove iz Grčije prek Španije na Bergamaško, bi nazadnje lahko šla prek Nizozemske, ki je bila v 16. stoletju nekaj časa pod špansko oblastjo.«
Prva služba pri rojaku Codelliju
»Kdaj natančno in zakaj je prišel na Bergamaškem rojeni Michelangelo Zois (1694–1777) v Ljubljano, glavno mesto vojvodine Kranjske, ne moremo ugotoviti,« pravi dr. Ernest Faninger. »Vsekakor je to moralo biti na začetku 18. stoletja. Službo je dobil v železarski trgovini rojaka
Petra Antona Codellija pl.
Fahnenfelda. Mladi Michelangelo se je z vso vnemo lotil poslovanja in kmalu postal Codellijev družabnik, leta 1735 pa že lastnik podjetja. Michelangelo sploh ni prodajal na drobno. Z nečakom
Bernardinom, ki ga je poklical z Bergamaškega v Ljubljano, je organiziral prodajno mrežo po vsej Italiji in prodrl celo do glavnih središč trgovine v Sredozemlju. Pri tem so šli železarski izdelki iz Kranjske, Koroške in Štajerske dobro v promet. Michelangelo je hitro obogatel, še posebno ko je postal lastnik fužin in rudnikov na Gorenjskem. Poleg tega je bila v njegovi lasti še železarna v Mislinji na Štajerskem. Kupil si je več hiš v Ljubljani in jih nekaj združil v enotno palačo. Nepremičnine je imel še v Trstu. Prav tako je postal gospodar nekaterim fevdalnim gospostvom na Kranjskem. Najlepše je bilo Brdo pri Kranju.«
Michelangelo se je potegoval še za plemstvo. Zaradi komercialnih zaslug ga je cesar Karel VI. leta 1739 povzdignil v viteški stan s plemiškim pridevkom pl. Edelstein. Leta 1760 ga je cesarica Marija Terezija še povišala v barona.
Štajerska in kranjska veja Zoisovih
Michelangelo Zois se je 1730 v Ljubljani poročil z
Marijo Ano Jožefo Perneker. Imela sta dva sinova in hčerko. Prvorojenec
Avguštin (1731–1808), gospodar nekaterih graščin na Dolenjskem, se je z družino preselil v Gradec in velja za ustanovitelja štajerske veje Zoisovih. Kot vdovec se je Michelangelo poročil z
Ivano Katarino Kappus pl.
Pichelstein, doma iz Kamne Gorice na Gorenjskem. Imela sta več otrok, od katerih omenimo samo tri: Žigo (1747–1819),
Jožefa (1748–1817) in
Karla (1756–1799). Žiga in Karel Zois sta znana naravoslovca. Medtem ko sta oba ostala neporočena, velja njun brat Jožef za ustanovitelja kranjske veje Zoisovih. Od te omenimo le njegovega sina
Karla Zoisa (1775–1836), ki je tesno sodeloval s stricem Žigo.
Dr. Breda Činč Juhant, direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je leta 1997 ob 250-letnici rojstva Žige Zoisa zapisala, da je podpiral razsvetljence, prav tako razvoj našega jezika, ustvaril je bogato knjižnico, predvsem pa je imela njegova osebnost velik pomen pri oblikovanju slovenske narodne zavesti. »S svojim zanimanjem za naravo je ne le ustvaril bogato zbirko mineralov in odkril nov mineral, temveč je tudi organiziral dve raziskovalni odpravi v triglavsko pogorje. Kot mecen je pomagal tako kulturi kot znanosti. Gotovo se je zavedal svojega poslanstva, saj ga je skrbelo, ali bo njegova zapuščina, zbirka mineralov, prišla v prave roke, ko sam ne bo več mogel bdeti nad njo. Ta želja se mu je kmalu po smrti uresničila, saj je njegova zbirka postala temelj prvega muzeja na Slovenskem,« pravi dr. Juhantova.
Očetov družabnik in dedič
Žiga Zois se je rodil 23. novembra 1747 v Trstu. »Otroška leta je preživljal v Ljubljani,« pripoveduje dr. Ernest Faninger. »Oče je govoril z njim italijansko, mati rajši slovensko kot nemško, šola v Ljubljani je bila nemška. S petnajstimi leti ga je oče poslal v Reggio Emilia študirat humanistične vede, toda z osemnajstimi ga je poklical nazaj v Ljubljano, da bi bistrega mladeniča uvedel v trgovske, rudarske in fužinarske posle. Poslej je Žiga zasebno dopolnjeval svojo izobrazbo. Jezuita
Gabriel Gruber in
Jožef Maffei sta ga uvedla v naravoslovne vede. Z enaindvajsetimi leti je že postal družabnik v očetovem podjetju, s katerim je bil že prej poslovno povezan njegov bratranec Bernardino Zois. Za glavnega dediča določeni Žiga je že leta 1774 prevzel očetovo podjetje, Bernardino pa je kot bolj izkušen ostal njegov poslovodja.«
Kot pravi dr. Breda Činč Juhant, je po očetu podedoval ne le plemiški naslov in posestva, temveč tudi rudnike in fužine na Gorenjskem. »Njegove so bile poslej fužine v Bohinjski Bistrici, Stari Fužini, Radovni, Mojstrani in na Javorniku. Tudi železarna v Mislinji na Štajerskem je bila njegova last. In katero rudo so uporabljale njegove fužine? Na Gorenjskem je bil za razvoj železarstva pomemben limonit, torej železova ruda. Ena izmed značilnih oblik, v kakršni se pojavlja limonit na Gorenjskem, je bobovec. Gre za kroglice oziroma bobu podobne tvorbe. Taka ruda se pojavlja v triglavskem pogorju v jamah in razpokah,« pravi dr. Juhantova.
Zaton zlate dobe fužinarstva
Dr. Ernest Faninger nadaljuje pripoved: »Po očetovi smrti je Žiga Zois podedoval palačo v Ljubljani in grad Brdo pri Kranju. Ko je leta 1793 umrl še Bernardino Zois, je prevzel celotno poslovanje podjetja v svoje roke. Toda zlata doba je takrat že minila. Ko so se sredi druge polovice osemnajstega stoletja v sredozemskih pristaniščih pojavile švedske in ruske ladje s cenejšim železom, je Žiga prvič občutil tujo konkurenco. Da bi se seznanil z moderno tehnologijo, je prepotoval zahodno Evropo in se prek Italije vrnil v Ljubljano. Pri tem je spoznal številne znanstvenike, s katerimi si je pozneje živahno dopisoval. Sicer je še znal ohraniti sloves kranjskega železa na ogroženih tržiščih, toda kupcev je bilo iz leta v leto manj.«
Z dolgega potovanja po srednji Evropi se je vrnil domov s protinom, boleznijo, ki je zaznamovala njegovo življenje. Zaradi nje je leta 1793 postal hrom. Po njegovem načrtu so mu naredili voziček, s katerim se je prevažal po stanovanju, ki ga od leta 1797 ni več zapustil. Bolezen je počasi, a vztrajno napredovala vse do smrti.
Nasvetov nečaka Karla Zoisa, ki si je v letih 1804 in 1805 ogledal moderne železarne v Nemčiji, Žiga ni mogel več izkoristiti. Tudi ko je 1819 Karel prevzel podjetje, so na Gorenjskem še naprej delali po starem. Manjši obrati so začeli propadati. Vzrokov je bilo več, predvsem pomanjkanje domače železove rude in nezmožnost konkurirati tujim železarnam, ki so delale v boljših proizvodnih razmerah. Konec 19. stoletja so združili gorenjsko železarsko industrijo na Jesenicah, rudo pa začeli uvažati od drugod. Toda v tem procesu Zoisovi niso več sodelovali.
Osrednja osebnost slovenskega preroda
Kot pravi dr. Ernest Faninger, je Žiga Zois hotel biti samo izobraženi fužinar in mentor, ne pa produktivni znanstvenik. »Vendar je na svojem področju naredil zelo veliko. Odlično se je spoznal na mineralogijo, geologijo, rudarstvo, metalurgijo, kemijo, zoologijo in botaniko. Znal je več jezikov in zanimala ga je slavistika. V svoji knjižnici je imel besedila v vseh slovanskih jezikih in pisavah, tudi v cirilici in glagolici. Razen nekega nepodpisanega članka o človeški ribici v ljubljanskem nemškem tedniku v letu 1807 ni ničesar objavil. Njegova veličina se je pokazala v korespondenci s priznanimi znanstveniki. Žiga je v marsičem presegal miselnost takratnega časa. Med drugim je povsem realno ocenil zaloge nekaterih gorenjskih in tirolskih rudišč,« pove dr. Faninger.
Na literarnem in kulturnem področju je bil osrednja osebnost slovenskega narodnega preroda na prehodu v 19. stoletje. Po letu 1780 so se začeli okrog njega v razsvetljenskem krožku zbirati številni kulturni delavci, med njimi pomembni literarni preroditelji in pisci strokovne literature. Žiga Zois je pridobil Jurija Japlja in Blaža Kumerdeja, da sta zbirala gradivo za slovar in začela sestavljati znanstveno slovnico. Anton Tomaž Linhart je na njegovo pobudo začel pisati v slovenskem jeziku in tako je Zois pripomogel, da se je slovenščina uveljavila v gledališču. Linhartu je pomagal pri pisanju prve kritične zgodovine Slovencev. Tudi Valentin Vodnik se je pod njegovim mentorstvom izoblikoval v prvega slovenskega pesnika. Jerneju Kopitarju, ki je bil tajnik in knjižničar v njegovi bogati, sodobni knjižnici, je omogočil, da je napisal prvo slovensko znanstveno slovnico.
Pomemben je tudi Zoisov poseg v geologijo. »O tem, kako so nastale kamnine, si geologi konec 18. stoletja še niso bili povsem na jasnem,« je zapisal dr. Ernest Faninger. »Menil je, da naj bi se ves apnenec, ki gradi triglavsko pogorje, nekoč usedel v morju. Okamnine iz nižjih leg so bile takrat znane le zato, ker jih Zois v višjih legah ni iskal. Da bi svojo trditev lahko dokazal, je leta 1795 organiziral dve odpravi v triglavsko pogorje, a se ju zaradi oslabelosti nog ni več mogel udeležiti. Prvo je vodil, druge pa se je udeležil Valentin Vodnik, ki je bil takrat župnijski upravitelj v bohinjskem Koprivniku. Ne le med potjo, celo na samem Vršacu in v ostenju Triglava so odkrili dovolj okamnin kot dokaz, da je tudi apnenec, ki gradi najvišje vzpetine, nekoč nastal v morju. S tem v zvezi je nastala tudi Vodnikova oda Vršacu. Pesnika niso navdušile le lepote gora; iz pesmi veje še zmagoslavje, da so uspešno opravili nalogo, zaradi katere so šli na pot.«
Znameniti vrt sredi Ljubljane
Žiga Zois je veliko pripomogel k olepšavi Ljubljane. Kupil je obrambni zid z jarkom vred ob svoji palači. Zid je naročil podreti, jarek zasuti in tako pridobljeno zemljišče posaditi z drevjem. Na ozemlju med današnjo Prešernovo in Rimsko cesto do Borštnikovega trga in med Igriško ulico do južne stranice nekdanjega zidu nunskega vrta si je uredil pravi botanični vrt, v katerem so se ljudje lahko razvedrili. Leta 1785 je od grofa Leopolda Lamberga kupil vrt, ki je vključeval tudi lipov drevored. Pozneje je dokupil še vrt
Franca Kappusa in posest obdal z zidom. Tam je raslo približno 400 eksotičnih rastlin, več kot 1000 domačih dreves in okoli 1000 sadnih. Oblikovani so bili drevoredi, gozdiči, vodometi, stekleni rastlinjaki. Vrt je bil prava znamenitost Ljubljane. Obiskala ga je celo neapeljska kraljica in nadvojvodinja
Elizabeta. Leta 1789 so ga odprli za širšo javnost. S tem so Zoisovi vrtovi postali prvi javni park v Ljubljani.
Žiga Zois je umrl 10. novembra 1819. Slovesno so ga pokopali na pokopališču pri sv. Krištofu v Ljubljani. Danes je nagrobna plošča vzidana na dvoriščni strani Zoisove palače v Ljubljani.
Primož Hieng