Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Robanov Joža

Savinjske novice (2009)/G-L:
Partizanska bolnica v Podvolovljeku

Delo (2005)/G-L:
Kako so se gamsi smučali

PV (1974)/G-L - Jože Vršnik-Robanov:
Od štora do denarja

Planinski vestnik (1962)/G-L - Tine Orel:
Na rob Robanovega kota

četrtek, 11. marec 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 4601

Joža Vršnik (11. marec 1900 – 30. oktober 1973) Moje planine ...

Gasnejo zvezde, sonce obsije
moje planine, moje gore.

Zjutraj mi prva misel objame
moje planine, moje gore.

V sončni svetlobi vedno ste lepe
moje planine, moje gore.

V burji, viharju ste veličastne
moje planine, moje gore.

V mesečni noči vse ste skrivnostne
moje planine, moje gore.

Srce je srečno, kadar vas vidim
moje planine, moje gore.

Vedno z veseljem obiskujem
moje planine, moje gore.

Vedno vas ljubim, zvest vam ostanem
moje planine, moje gore.

Enkrat počitek zadnji mi dajte
moje planine, moje gore.

 Jože Vršnik

 


 

Oče Robanovega Joža, Martin je padel na soški fronti v prvi svetovni vojni in mati Micka, iz starega Klemenčevega rodu, je ostala s kopico otrok sama na velikem posestvu. Joža jo je neizmerno ljubil in se odrekel, vsemu, da bi ji mogel biti v pomoč. Ni se oženil, marveč pustil posestvo mlajšemu bratu in se umaknil v skromno kamrico v poslopju zraven domače hiše. Od tam je hodil nekaj let pred drugo vojno v Solčavo, kjer je opravljal tajniške posle v hranilnici in poslovodske v kmetijski zadrugi. Šolske izobrazbe ni imel veliko, učila sta ga življenje in narava, ki ji je prisluhnil z vsem svojim bitjem, ko je kmetoval in planinil ter oskrboval planinsko zavetišče v Kotu.

Preproste zgodbe s solčavskih planin – Celjska Mohorjeva družba, 2005

 


 

Smuk na plazu


V mojih otroških letih smo mali paglavci nosili hlače, ki so se odpirale spredaj in zadaj. Iz zadnje odprtine je pogosto »gledala« srajčka in večkrat je bilo treba požreti zbadljivo vprašanje: »Ali platno prodajaš?«

Ko sva z bratom Lojzom končala prodajo platna, sva se poleg drugih koristnih umetnosti pridno učila krpati čevlje (na ledu), hlače pa kar na več načinov.
Nekega dne je zapadlo za kak komolec na debelo južnega snega. Z Lojzom sva ga pridno gazila in dospela kakih 100 m od hiše na kraj njive, kjer je strm breg, kakih 20 m do plota ob potoku. Hitro sva pogruntala ta pravo. Kot starejši sem imel to prednost, da sem vsako narobečnost smel napraviti prvi. Usedel sem se na sneg na vrh brega, razkoračil noge, da sem zajel več snega in se odrinil z rokami. Tako sem sprožil snežen plazič, ki je rastel pod menoj in za menoj in me hitro ponesel do plota, kjer se je ustavil kot kup snega dovolj velik, da zakrije odraslega moža. Še toliko bolj pa dva taka orjaka, kakor sva bila takrat z Lojzom. Ko sem se vračal po strmini navzgor, sem ves vesel pripovedoval Lojzu, kako me je lepo neslo, pa tudi to, da me je plaz lovil za noge tako, da sem mu jih komaj izmikal Skupno sva ugotovila, da se je treba nagniti nekoliko nazaj, dvigniti noge, da jih sneg ne doseže, pa tudi glavo dvigniti toliko, da vidiš okrog sebe in da se ti sneg ne usiplje za vrat.

Nato sva se usedla na sneg oba in se vozila na plazu, dokler so zdržale hlače. Posnela sva dosti snega po strmini. Nehala sva šele, ko sva opazila, da se voziva po goli in mokri koži. Bilo je nebeško. Malo manj nebeško pa a je bilo pozneje v sobi, kjer so mati »krpali« najine hlače z brezovim sukancem in to kar na najini podlogi.

Po nekaj dneh mučnega kašlja je zadevica utonila nekam na dno spomina. Za dolga leta. Ko je nedavno (po ne vem kakem vplivu) spet priplavala na površje, sem se domislil, da bi otroška iznajdba mogla biti koristna alpinistom in smučarjem, ki imajo opraviti s plazovi v gorah. Res je velika razlika med plazom v gorah in plazi čem na njivah, brez neke podobnosti pa ni. Če snežni plaz s človekom zdrvi čez steno, o izidu ni veliko ugibanja. Primer Romih, dne 1. 5. 1960, pa izpričuje, da more človek na plazu zdrsniti čez steno visoko nad 100 m in spodaj pristati živ. Večkrat pa se zgodi, da plaz obtiči na položnejšem terenu, ne da bi zdrsnil čez steno. Če bi se pravočasno zavedel, da je na plazu velika (če ne največja) nevarnost v tem, da človeka vzame za noge in ga potegne v globočino, bi bil morda Ivo Reya še živ.

Joža Vršnik
Planinski vestnik 1965

Foto: Boris Štupar

 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker