Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sfinga

četrtek, 5. januar 2006, ob 05:55, Tomaž Jakofčič, ogledov: 2796

Rok Blagus: V petek sva se tako res odpravila v Vrata, šest ur hodila proti Luknji in ...

Sfinga


"Jst ne grem naprej. Čevlje mam preveč mokre", reče Blaž in začne sestopati. Pa tako blizu sva! Samo še 300 metrov strme stene pa bo vsega konec. Mokrote. Mraza. Lakote. V tem trenutku se mimo v novem BMW-ju pripeljeta Lori in Urban. Urban reče, da me lahko varuje nekaj raztežajev. "Ni treba, bom šel pa Dolgo Nemško solirat", mu odgovorim. Trenutek zatem že plezam v Ospu, močno potrt, ker z Blažem nisva vztrajala.

Povsem zmeden gledam okoli sebe. Zvezd se ne vidi več, Krepec ima prižgano čelno svetilko, pogledam koliko je ura, a telefon ne dela. Nekaj časa ga vztrajno poizkušam spraviti k življenju, vendar brez uspeha. Kot zadnjo možnost vzamem ven še baterijo in telefon začne delati.

"Ej Blagus, kok je kej ura?"
"Ne vem, ne dela več k sm vn uzel baterijo."
"F... kaj bova pa zdej?"
"Nč, bova šla po filingu."

In tako sva, misleč da je že čas, začela opravljati vse potrebno za nadaljevanje vzpona. Najprej kuhanje. In potem spet kuhanje. Po občutku debelo uro. Okoli naju pa še vedno trda tema.

"Kaj pa če koga pokličeva?" se briljantno spomni Krepec.
"OK. Sam tuki pr men ni signala. Probi pr teb."
"Tuki ga je neki. Koga pa pokličeva?"
"Kšnga pijančka k ga zdele žura. Blaža."
"Pod kaj ga maš shranjenga?"
"Kmet"
"Kaj?"
"Kmet. Dolga zgodba."
"Ne oglasi se. Bom pa Nejco poklicu...Halo Nejca...Ne vse je kul...Ej kok je pa kej ura?...Ma tle sva pod Sfingo na bivaku...Ne, sva si ful lepo zrihtala.Pod enim previsom sva skopala lukno...Kakšn bo pa kej vreme...Aja?...Tle je ful oblačn...Hvala.Adijo."
"Kaj je rekla?"
"Grejo jutr Kramarco. Pa ura je tri!"
"Kok?! Ma f...!"

Idejo za vzpon je dobil Krepec. On, oba Česna in jaz smo bili zmenjeni za odhod v Cham, v Droate. Vendar pa gondola na Grandes Montets ni delala in po nasvetu Česna starejšega smo se odločili, da bomo šli kdaj drugič. "Ej, kaj pa če gremo vsi u Sfingo. Midva Kunaver-Drašler, una dva pa raz", je predlagal Krepec. "Bom razmislu. Te pokličem k končamo z delom", sem mu odvrnil in zagrabil mrežo, ki jo je Tratnik že pripravil za transport. Od tega trenutka dalje je moja produktivnost na trenutke dosegala tudi negativne vrednosti, razmišljal sem lahko namreč le še o Sfingi.

"Nč, kdaj greva?" vprašam Krepca, medtem ko Tratnik do konca priganja dotrajanega jeepa po primorski avtocesti. "Se zmenva na ferajnu. Sej prideš na Miškotove dijase?" odgovori Krepec. "OK. Zmenen." Kmalu zatem me pokliče še enkrat in mi pove, da Česna ne gresta. Tudi prav, greva pa sama.

Na ferajnu sva se dogovorila, da greva v petek s smučmi na bivak pod Luknjo, v soboto peš v steno, ter če bo šlo vse po načrtu v nedeljo izplezava in sestopiva nazaj na bivak.

"Ej Blagus, kok mava pa midva še kej klinov?"
"Bl mal, tri jeseničane pa enga profilca."
"A pa bo dost?"
"Polet bi blo."

V smer sva se podala s sedmimi klini. A izgubljena bajla tako rekoč na začetku smeri in dejstvo, da je drugi kline izbijal z lopatko, sta pripomogla k temu, da je smer v srednjem delu sedaj bogatejša za tri tržiške kline, v Sfingi pa poleg že obstoječih sto klinov, na novo tičita še dva.

V petek sva se tako res odpravila proti Vratom, šest ur hodila proti Luknji in v temi delala kroge okrog bivaka. Ko je ob pol osmih zvečer gorel prvi hlod v gašperčku, sva si oddahnila in presenečeno modrovala, da je dostop v te kraje pozimi nekaj povsem drugega kot poleti. Drugi dan sva se proti steni odpravila ob pol sedmih, ob sedmih pa sva že zaplezala v strm snežni žleb desno od poletnega vstopa. Deset ur kasneje je Krepec med ravnanjem police za bivak ugotavljal, da je v steni precej snega, in da razmere za plezanje niso najboljše.

"Sm slišu, da gresta u Sfingo?" je rekel Urban iz avta, medtem, ko sva midva s Krepcem na dvorišču pri njegovi stari mami urejala opremo. "Sej stena je čist kopna. Je čist spihan. Sm jo vidu prejšn tedn k sm plezu Kukovo špico. Pa srečno", je še dodal in se odpeljal. Od blizu pa je bila stena vse prej kot kopna. Snega je bilo toliko, da sva vso Prusikovo smer, razen pol raztežaja, preplezala v derezah, več časa kot za plezanje pa sva porabila za čiščenje skale.

Ko je bil bivak pripravljen, sva skuhala juho ter čaj, sezula premočene usnjene čevlje in zlezla v spalne vreče.

"Krepec, mene pa skrbi kaj bova nardila s čevlji. Moji so čist mokri. Rezervnih štumfov nimam več, tko da če še te zmočm, sm u k...."
"Jst si bom jutr noge kr u astro folijo zavil, tko da bojo štumfi ostal suhi."
"A pa to dela?«
"Ja, sm mel jst to na Muztag Ati."
"A boš dal pol še men mal folije?"
"Aha."

Ob šestih zjutraj sva pripravila še liter čaja, pripravila opremo in zaplezala v nadaljevanje smeri. Ob pol štirih popoldne sva na plemenicah noge spet ovila v folijo in obula čevlje ter začela sestopati nazaj v Vrata. Ob sedmih zvečer sva v bivaku ugotovila, da je sestop po Bambergovi pozimi precej zanimivo alpinistično dejanje, ob dveh popoldne nslednjega dne pa sem ob pivu v Mojstrani prišel do spoznanja, da si bo res treba kupiti nove smuči in naslednjič v smer vzeti kakšen cepin in klin več.

Rok Blagus



24. in 25.12.2005 sta Rok Zalokar in Rok Blagus v dveh dneh (18 h efektivno) preplezala smer Kunaver-Drašler v Sfingi z dostopom po smeri Prusik-Szalay (VI, A1, M, 1000m).

Oznake: ALP

Komentiraj (1):

Tone Škarja, četrtek, 5. januar 2006, ob 23:40

To je A(!)lpinizem. - Tone

eXTReMe Tracker