Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nesreča mladega slovenskega turista na Matterhornu leta 1887

Pojasnilo:
Predvojni časnik Jutro je v 298. številki, v torek, 24. decembra 1935, na 6. strani objavil članek Nesreča na Matterhornu, Tragičen doživljaj mladega slovenskega turista leta 1887. Slovenski turist je pri tem omenjen kot dodatno vabilo bralcem, podpisani dr. E. T. (?) je prevajalec zgodbe (kaže, da ni bil alpinist, predvsem pa takrat alpinistično izrazje še ni bilo ustaljeno in splošno znano), ilustrator pa Nikolaj Pirnat. Avtor nenavadne pripovedi je Eugen Guido Lammer, ki opisuje svojo nesrečo s soplezalcem Augustom Lorrio v Penhallovem ozebniku zahodne stene Matterhorna, 3. avgusta 1887. Na ta njegov opis se je opiral tudi pisatelj Saint-Loup v svoji knjigi Gora ni hotela (Cankarjeva založba 1961, glej str. 33-49).

Eugen Guido Lammer (1863–1945): avstrijski alpinist, med najpomembnejšimi v zadnjih desetletjih 19. stoletja. S svojimi številnimi nevarnimi vzponi je bil zagovornik plezanja težavnih smeri brez vodnika, gledal je na objektivne nevarnosti kot na del igre in zahteval, da se z gora odstrani vse sledi človeških rok. Bil je pristaš Nietzscheja, na stara leta pa tudi nacizma. Zaradi ekstremnega pogleda na plezanje (»Stori ali umri!«, Jungborn 1922), s katerim je vplival na plezalce tridesetih let, so ga veliko kritizirali.

Naša alpinistična misel, zbornik, druga dopolnjena el. izdaja, 2006.
Več o Lammerju glej v knjigi: Bine Mlač, Veliki pionirji alpinizma, II. knjiga, Didakta 1994, str. 65 do 76, Največji stenski mislec 19. stoletja – Eugen Guido Lammer.

petek, 8. januar 2010, ob 05:31, France Malešič, ogledov: 3275

Jutro, 24. decembra 1924: Nesreča na Matterhornu –Tragičen doživljaj mladega slovenskega turista leta 1887.

                                                                Mar se izplača zahtevati ono,
                                               kar je nemogoče?

Ibsen: Cesar in Galilejec

Leta 1887. Nad Zermattom se je razlilo vroče poletje z dolgimi, sončnimi tedni. Za menoj je bilo odsluženo leto prostovoljca, v mojih prsih pa je plapolalo žareče hrepenenje po priznanja vrednih alpinističnih podvigih, neugasljiva želja po smrtni nevarnosti. Bil sem se odločil, da vržem življenje vsak čas od sebe, kakor zlomljeno hribovsko palico. Vzrok temu pa je sedel mnogo globlje nego v opojnosti raznih nevarnosti. Tukaj o stvari ne morem širše razpravljati. Da povem kratko: kakor moja nedozorela filozofija tudi moje alpinistično hotenje in moji čini niso imeli etskih zaprek. Sicer pa onega bahavega duha o športnih rekordih, ki ga je kasneje orisal Steinitzer, skoro nisem občutil, že zato ne, ker se mi je zdelo vse ono, kar sem premagal, revno in ničevo nasproti moji volji.

Ko sem 24. julija premagal sam Zinalrothorn (4223 m) in 28. julija Weisshorn (4512 m), mi je bilo oboje samo prva vežba, dasi so to bili enkrat svetovni rekordi. Obakrat se mi je hotel pridružiti prof. Kellerbauer, ali odklonil sem ga, ker sem se hotel strogo vežbati. Na ta način sem ga pripravil ob lepi turi. Šele izredno težaven vzpon na Dürrenhorn (4035 m) sem napravil kot samostojni vodja z Lorriom in Kellerbauerjem od Dürrenskega ledenika. Že v duhu sem postavil Osso na Peliona. Na Lyskamm sem hotel z Lorriom preko strahovite severne stene, skozi razpokline ledenika in po grebenu, od Monte Rosa naj bi šlo navzdol naravnost skozi zloglasne kamenite in snežene plazove v Macugnago. Z Angleži iz Zermatta sem hotel staviti, da bom stopil v teku 24 ur na vrh Matterhorna, Gabelhorna in Rothorna (četudi z različnimi vodiči). Eckenstein in jaz sva se resno posvetovala, da bi Matterhorn osvojila z vzponom preko severne stene. In vedno dalje je šel besneči načrt. Matija Zurbriggen, Eckensteinov vodnik, ki je postal svetovno znan, je ravnal z menoj kakor z obsedenim – in to sem tudi bil.

Prava titanska simfonija naj bi pričela z vzponom na Matterhorn preko zapadne stene. Podjetni Penhall je tamkaj 3. septembra izsilil vzpon z vodnikoma Imsengom in Al. Zurbrückenom. Njemu, ki se je pozneje ponesrečil na Wetterhornu (kakor Imseng na Monte Rosi), sem se čutil sorodnega po duhu. Ljubeznivi, divni Alexander Burgener me je sicer zvesto svaril pred kamenitimi plazovi zapadne stene. Namesto preko nje naj bi vzela pot čez čvrsti, četudi težki Zmuttgrat. Ali moje uho je ostalo gluho.

Z Augustom Lorrio sva prenočila v zanemarjeni koči Stokje, na tem zapuščenem kamenitem otoku sredi treh ogromnih ledenikov, ki se ravno na tem kraju združijo v plitvi ledeni jezik Zmutt. Pogled proti jugu je nepopisno lep; črni velikanski zid Matterhorna, ki pada več kot 2500 metrov globoko na ledenik Tiefenmatten, čisto beli plemenito oblikovani Dent d'Herens in med njima temno grlo Cola du Lion. Nikjer nisem videl in slišal tako silnih plazov kamenja kakor onkrat na Matterhornu in sploh leta 1887. v velikanih Zermatta. Zaradi dolgotrajnega obsevanja je skalovje vseh klancev razpadalo, ono, ki je bilo desetletja okovano v led in po moči vodenih kapelj že davno odtrgano od telesa gore. Zdaj je bilo to skalovje osvobojeno. Videla sva ogromne kamenite police, ki so v obdobju petih do desetih minut grmele v globino Hochberghorna in prav tako je zdaj bobnelo na Matterhornu pozno v noč, brez presledka, tako da se je položila široka kamenita plast zgoraj okrog ledenika Tiefenmatten. Prava usoda za nas pa je bilo deževno vreme, ki je nastopilo pred kakimi petimi dnevi. Od tedaj so bile stene prevlečene s steklenim ledom, ki še davno ni bil absorbiran, kakor tudi ne vedno novo nastali in tajajoči se led. Samo z dobrim daljnogledom bi bila lahko opazila to usode polno zapreko.

Beli večerni oblaki so počasi tonili v noč, tiho se je spuščal zlato obrobljeni rdeči plašč z ramen Dent d'Herensa, polagoma je izkrvavel tam preko Strahlhorn, svinčenosivo in preteče je prilezla noč preko ledenih sten in slutnja grozote je ovila dušo.

Po polnoči je slana okovala plazove v svoj trdi oklep. Tedaj sva se napotila ob drugi uri v molčečo, zvezdnato noč. V najinih prsih je kljuvala bojazen in nada v zastrte ure tega usode polnega dne. Plezala sva poševno preko skalnatih polic južno od Penhallovega kuloarja. Svečano sva stopila pred peto uro zjutraj v prostrani sneženi prehod in sva strmela navzgor po mrtvaško tihem, velikanskem zidu. Kakor peščena ura se je razvil navzdol po en širok lijak, v sredini sta bili dve ožini z bokom. Spodaj pa sta odrezala dva strahovita prepada prehod od ledenika, kar pa od zgoraj nisva mogla videti, ker sva stala že ob spodnji ožini. Od vzhoda, od plitve strani Zmuttgrata so se vlekle neštete brazde plazov, kakor pahljača, ki so se stekale nad ožino v grozovito zevajoče ogromno žrelo.

Veter je popolnoma utihnil. Slišati ni bilo niti kamenčka. Mrko preteče je molčal kraljevski velikan, ko sem se vil z mnogimi udarci svojega cepina v trdo stekleni ledeni žleb. Nisem hotel z druge strani takoj spet navzgor iz tega smrtonosnega žrela, ker so obkolile kuloar z juga popolnoma gladke, navpične skale. Vklesal sem približno petdeset stopnic v žlebu navzgor. Nikdar nisem videl tako globokega žleba plazov. Tudi z visoko dvignjeno roko nisem dosegel njegovega robu.

Stopila sva v zapadno steno in tedaj je odprla usoda svoje krvavo žrelo. V navpičnih ploščah se je dvigalo temno skalovje, skoraj brez polic, mnogokrat samo s slabo hrapavim površjem. Skalovje pa je bilo prevlečeno z ledeno plastjo, z ono strašno, ki je bila v začetku še redkejša, vsakih sto metrov višje pa bolj vezana. Šel sem brez čevljev in tako sem se vil nekaj ur med skalovjem in ledenimi plastmi. Lorria me je moral vedno čakati, da sem ga s pomočjo vrvi potegnil za seboj. Da ne bi bil izgubil časa, sem to delo opravil kar bosonog in sem mraz komaj občutil. Posebno hudo je bilo pod takim sneženim otokom. Tam so ležale debele ledene školjke, tukaj je viselo kakor zledeneli slap in če si močno udaril, so odskočile neenakomerne kepe, rob pa ni nudil prostora za stopinjo. Tudi z derezami nisva opravila bogvedi kaj. Na tenki glazuri niso prijemale, ker je bilo pod ledom gladko skalovje.

Tako sva se borila sedem ur in prišlo je slabše in slabše. Šele ob enajstih je zasijalo solnce v to strahovito strmo zapadno steno in pred poldnem je priletel samo tu in tam kak mal kamenček od zgoraj preko najinih glav. Samo prvi sel divje armade! Ob eni uri sva stala šele približno v enaki višini z zobovjem Zmuttgrata in ker je bilo skalovje navzgor vedno močneje zledenelo, sva spoznala jasno, da ne bova premagala stene danes, a niti jutri, temveč šele po dveh tednih temeljitega razpadanja. Zato sva se odločila, da se vrneva. S težkim srcem sva se obrnila, kajti vedela sva, da se mora v Penhallovi steni kmalu razviti pekel. Da sva imela beležke poznejših alpinistov o Matterhornu, bi bila poskusila preplezati smer proti levi na severni greben, namesto da se drživa desno v smeri proti vrhuncu. Na levi je bilo skalovje dobro in pripravno za bivak. In če bi imela drugega dne še dovolj svežih moči, bi bila vrh dosegla preko tega grebena. Leta 1887. pa je bila Mummeryjeva pot ravno tako težko zagonetna kakor Penhallova.

S strnjenimi obrvmi in razjarjen sem se vrnil. V srditem boju sva se vila previdno po grozovitih strminah navzdol. Tedaj je vroče jugozapadno solnce osvobodilo vse peklenske moči. Ledeno okovje se je razpočilo in se z žvenkom razletelo. In pričelo se je besnenje, ki si ga ni moč zamisliti bolj do mozga pretresujočega. Črne klade, velike kakor železniški vozovi, so se odtrgale, ropotale so in skakale v stometrskih skokih, udarjale so na skalnate police in se razletele na nešteto kosov, ki so polnili zrak v nepreračunljivem stožcu. Vmes pa je vriskalo tisoč malih vragov, večji so tulili. In vedno znova zoprno sikanje, če so se spuščale bele snežene kače po globokem žlebu. Po četrti uri sva stala spet poleg strahovitega glavnega žleba. Vsakih pet minut in češče je pridrvel tak vlak pogube mimo naju; vsak padajoči kamen in vsaka snežena kepa, ki se je odtrgala in je ležala v območju našega lijaka, sta morala neizogibno v ta žleb.

»Ostaniva v steni,« je rekel drug. »Seveda, grozna noč bo to.« – Mene pa se je lotilo divje kljubovanje.

»Po uspeli turi zaradi mene. Nikdar pa po turi, ki se ni posrečila!«

Prigovarjal mi je s treznimi vzroki, ali bil sem močnejši. Govorila je strast.

Najprej sva šla v globoko omehčanem snegu južno od žleba navzdol in moral je teči skoraj neprevidno, da sva prišla hitreje dol. Jaz pa sem stal z eno nogo v zelenem snegu in sem spuščal čvrsto držeč vrv počasi preko levega stegna. Potem sem zavozil kakor hitro mogoče za njim – čutil sem, da sem gospodar umetnosti drsanja. Kamenje je sicer še vedno padalo nad najinima glavama, ali že redkeje in ne tako veliko, kakor tam južno v Penhallovi steni. Da bi že bila na drugi strani, tam preko žleba! Samo nekoliko metrov zračne črte naju je ločilo od kraja rešitve. Ali vedno, kadar sva hotela poskusiti to hudo pot, je prigrmela znova črnobela salva skalovja in snega skozi smrtonosno žrelo. Pogledal sem proti jugu in sem dejal: »Zdaj imava še pol višine Cola du Lion.« Gojil sem v sebi tiho nado, da bi prišla tako lahko do ledenika Tiefenmatten, če bi se držala vedno južno ob brazdi. Nisem videl, da bi morala tam v dolnjem lijaku prehoditi nekoliko sto plitvih žlebov v območju padajočega kamenja.

Katastrofa je prišla neznatno, prav nič dramatično. Ravnokar sva stala v plitvi stranski brazdi. Že davno nisva več gledala kvišku, ker nama je bilo škoda časa in se nama je zdelo nekoristno. Prepustila sva se enostavno milosti usode, trenutno pa sem vendar pogledal okrog sebe: pridrvel je proti meni čisto majhen plaz, mogoče eden od onih snežnih valov, ki sem jih bil povzročil pri drsanju in ki sem ga takoj ustavil. Trenutek prej bi bil lahko zapičil svoj cepin globoko v zeleni sneg in s svojimi prsmi bi bil lahko vse ustavil. Tako pa je porinil zahrbtni sovražnik ves mokri sneg izpod mojih nog navzdol. Že ko sem padal, sem zamahnil s cepinom, ali rezal je kakor skozi maslo brez vsake opore – in povečani plaz, na katerem sem ležal, je drvel proti Lorriji, ki je takoj odletel v zrak nad strahovitim navpičnim žrelom.

Nad dvesto metrov je kasneje kartograf ocenil padec. Ta grozni polet sem napravil pri vsej zavesti in zmorem vam oznaniti, prijatelji: Ta smrt je lepa! Vbodljaj igle bolj boli kakor to strmoglavljenje. Tudi nič o smrtni bojazni in duševni sili! Ko sem zaman poskusil zadnje, da se rešim, ko sem iskal, kje bi se prijel, vlovil, me je prevzela velika udanost; potisnjen skozi ozki žleb, vržen na mehko truplo druga, sem potem takoj spet odletel bliskoma v visokem loku daleč v zrak (zaradi nategnjene vrvi). Ničesar nisem čutil, kakor da je moje telo kos lesa, jaz sam pa da plavam nad vsem tem početjem kot mirni, radovedni gledalec, kakor v cirkusu.

Samo ena stvar je bila sitna, nerodna: solnce je stalo ravno meni nasproti (bilo je 5.30) in mi je bleščalo skozi snežene oblake, da sem moral oči zapreti. In obenem je divjalo morje imaginacij in misli po mojih možganih: mnogo spominov iz mojih otroških let, moje domovje, moja mati, elastično odskakajoče krogle biljarda ... Stotine strani bi lahko napolnil s to množino slik in idej ob padcu. In vmes vedno mirno, stvarno preračunavanje, da imava še toliko in toliko višine preleteti, da obleživa potem gotovo mrtva nekje spodaj. Brez razburjenja, brez krika, brez žalosti – popolnoma odrešen verig svojega bistva. Kakor da so minila leta ob tem strmoglavljenju, stoletja: Utihnilo je večno šumenje slapa, plaz je nehal sikati ...

Ko sem spet odprl oči, se me je lotilo brezmejno začudenje. Sladki mir je izginil, zaželjena Nirvana je bila pri kraju … in življenje me je znova vpreglo po svoje: skrbi, načrti, dejanja – zloglasna številka tri.

Sedel sem na vrhu sneženih kep in skalovja v tej strašni kotlini samote. Od mene je vodila vrv v sneg. Sedaj šele me je stresla živčna mrzlica. Naglo sem potegnil za vrv in sem zasledoval njeno smer. Z nogo sem malo snega odkopal – pokazal se je zeleni, krvavi, mrtvaški obraz spremljevalca Lorria. Kri je curljala iz velike bule nad očesom, curljala je iz ust. Ker se je vrv ovila dvakrat okoli njegovega vratu, sem potegnil hitro nož iz žepa in sem vrv prerezal, namesto da bi jo bil razvozlal. Odrezal sem tudi njegov nahrbtnik – kakor da bi ga moglo to oživeti. Potem sem ga tresel, jecljal sem nerazumljive besede. Prišel je k sebi, pričel pa je takoj preklinjati in psovati proklete vodnike, ki so ga hoteli s silo vleči v neko gostilno. Govoril sem mu proseče, vzravnal sem ga, on pa je vpil od bolečin (oba členka leve noge sta bila zlomljena, kakor se je kasneje izkazalo) in je meže [miže] zamahnil za menoj s pestjo …

Najin položaj je bil še vedno zelo nevaren. Odletela sva bila preko dveh globokih prepadov in sva pri padcu izgubila klobuke, cepine in snežna očala. Sedela sva na vrhuncu velikega hriba plazov in skalovja. (Dva dni kasneje ga je fotografiral Vittorio Sella.) Z neomiljeno silo je padalo kamenje nad nama in okrog naju. Krvavel sem iz ran na rokah in telesu, moja nosna kost je bila razbita, v križu sem imel grozne bolečine in desna noga je bila v členku močno poškodovana (kost je bila nalomljena, kakor se je kasneje ugotovilo), tako da sem vedno težje stopal. Ali morala sva navzdol, kakor hitro mogoče. Ovil sem prerezano vrv spet okrog njegovega telesa in medtem ko sem se sam spuščal nizdol, sem ga siloma vlekel za seboj. Vpil je in se krčevito oprijemal sneženih kep. Privlekel pa sem ga vseeno ven do ravnega ledenika, do zadnje velike in plitve skale. Nisem imel moči, da bi ga dalje nesel. Oblekel sem mu preko njegove obleke moj debeli suknjič, dal sem mu suhe volnene nogavice čez roke, posadil sem ga kolikor mogoče udobno in sem položil svoj nahrbtnik pod njegove noge.

Bila je mogoče šesta ura zvečer, ko se je čudni turist trudil, da bi prišel kar najhitreje iz te nemile, krasne ledene puščave v dolino. Brez klobuka, brez suknjiča in telovnika, v sami srajci, brez cepina in nahrbtnika sem šepal, skoro skakajoč dalje. Šel sem kolikor mogoče v bližino Dent d'Herensa, ker sem tamkaj videl manj razpoklin. Vendar jih je bilo dovolj. Ob vsaki razpoklini sem se pognal z zdravo nogo preko, na drugi strani pa sem se vrgel na ranjene roke. Nadejal sem se, da dobim na koči Stokje ljudi, ker je bilo vreme silno lepo. Zato sem tudi mahal s svojim velikim rdečim svilenim robcem in sem obenem tudi glasno klical. Tišina! Samo zgoraj, Na Matterhornkabani na Breuilgratu so me slišali, ali videti me niso mogli in tudi pomagati ne bi bili mogli. Navzgor z desno nogo nisem mogel več stopati. Zato sem zlezel do koče Stokje – bila je prazna. Tamkaj sva bila pred turo pustila dva lepa in topla pokrivača, ali jaz nisem mogel splezati do njiju. Ura je kazala že osem, a dolina in pomoč sta bili še daleč. Ravnal sem povsem tako, kakor je bilo potrebno, in vendar kakor v omotici.

Zatorej brez odmora naprej po dolgem ledenem jeziku ledenika Zmutta. Kmalu pa sem opešal in nisem mogel ne hoditi ne šepati. Pričel sem se vleči po skalovju kot gosenica. Bil sem izmučen in top, tako da se nisem niti mlakužam ognil, temveč sem se vlekel kar skozi vodo. V obrobnem kamenju ledenika na desni sem kajpada zgrešil pot, ki se še podnevi težko najde. Sicer se je bilo razlilo srebro mesečine čez lepo pokrajino, ali ravno nad menoj je zasenčil grozotni Matterhorn mojo pot. Tako sem lezel nekaj ur gor in dol. Namesto da sem se naslanjal na razbolele roke, katerih koža je bila docela odrgnjena, sem se naslanjal na komolce. Dvakrat sem padel v duševni mrk, ali vedno me je temna dolžnost pognala kvišku. Po polnoči sem se vlekel pol sede po strmih travnikih Stasfelalpe. Štiriindvajset ur sem stal tega nesrečnega usode polnega dne (3. avgusta) v trdem delu, ne da bi bil iskal odmora, kajti šele proti poldveh zjutraj je tolkla moja pest na mali chalet. Ker prebivalci te planine niso imeli priprave za reševalno delo na ledenikih, je odšel takoj sel z mojim klicem na pomoč do Seilerja v Zermatt. Potem sem se sesedel na pod in sem padel v svinčeno težki sen.

Ob polšestih zjutraj so prispeli reševalci: Josef Seiler in Oskar Eckenstein, Kederbacher, dva Centinetta, Blumenthal in Kalbermatten. S površno skico sem orisal Eckensteinu točko in ni je bilo mogoče zgrešiti.

Razrezali so čevelj na moji nogi in kasneje so me nesli v dolino. Ob osmih so našli Lorria. V deliriju se je skoraj do golega slekel in vrgel v sneg. Vendar pa je njegova železna narava prebolela štiriindvajseturni bivak. Samo njegova leva noga je ostala pohabljena, neuporabna.

Tako je bilo – in kdor hoče, naj vrže kamen name.

[prevod] Dr. E. T.

Komentiraj (2):

Aleksander Bjelčevič, petek, 8. januar 2010, ob 14:59

Dragi France,
citiral si drugo elektronsko izdajo Naše alp. misli. Ko sem sicer bolj na hitro pobrskal po spletu, je nisem našel. Kako pridem do nje?
Lep pozdrav
Aleš Bjelčevič

Filip Vidmar, sobota, 9. januar 2010, ob 08:24

Kljub pojasnilu mi nikakor ni jasno, kaj je v tej zgodbi slovenskega.

eXTReMe Tracker