Na občnem zboru Kamniške podružnice S. P. D. leta 1903, je tajnik Kos — Pipar Miha — zborovalcem navihano slikal podobo turističnega razvoja K. Bistrice in Kamniškega sedla, kakršna bo čez sto let.
Dne 24. avgusta t. l. se je vračala trojica turistov s Košutine po Mokrici v bistriško dolino. Po poti je eden zagovarjal gada, drugi pripovedoval o lovu na jelene, tretji pa pravil o tem, koliko lobanj medveda brlogarja je že izkopal v medvedji jami na Mokrici. Vsi trije pa so se jezili, da je Mokrica tako strma in da se pot, četudi navzdol, tako vleče.
Ko so prišli v dolino, došel jih je star možakar, in ko je od njih zvedel, da prihajajo s Košutine, jim je povedal, da Košutno tudi on dobro pozna, ker tam pase ovce. Pravil jim je, da je pod njo in Mokrico nekdaj bilo veliko jelenov in da se zato ta gora zove Košutna, da pa sedaj jelenov ni več, ker so jih, še ne dolgo tega, postrelili. »In če se gospodom ne zamerim,« je nadaljeval, »povem vam lahko zgodbo, ki se je v tej dolini pred davnim časom pripetila lovcu, ki je šel na lov na jelene.«
Prosili so ga turisti, naj jim jo pove, in on je začel:»Neki gospod je šel z lovcem na jelene in košute v dolino Korošico pod Košutino goro in Mokrico.«
Lovčevi psi spode košuto. Gonili so jo po dolini proti gori.« Gospod in lovec sta nekaj časa čakala, potlej pa je rekel gospod:
»Jaz grem domov, ti pa počakaj; ob enajstih bodo psi košuto prignali nazaj, ti jo pa ustreli.«
Ko je ta gospod odšel, pride iz zemlje po luknji menih.
»Koga čakaš?« vpraša menih lovca.
»Ob enajstih bodo psi prignali košuto in jaz jo bom ustrelil,« pove lovec.
»Ne bo je danes ob enajsti, šele jutri ob enajstih jo bodo prignali; pojdi z menoj, saj utegneš, boš kaj videl,« mu prigovarja menih.
Lovec je bil radoveden in ne boječ človek; takoj ga je bila volja iti z menihom.
Šla sta potem v tisto luknjo pod skalo, od koder je bil prišel menih. Nekaj časa sta hodila po temnem, pa kmalu se je pokazala svetloba. Prideta noter pod zemljo, kjer je bila velika ravnina, zadaj pa strašno visoki snežniki.
Kar so oči nesle, povsod je bila po ravnem polju strašno velika vojska, vojska samih turistov: turistovka pri turistovki, turist pri turistu, vsi oboroženi z gorskimi palicami, cepini, v čevljih, podkovanih z žeblji - ledniki, kremžarji in drugim turistovskim orožjem. Njih oficirji so nosili še vrvi. V sredi med turisti pa je sedel pri mecesnovi mizi, kakor kralj Matjaž, kralj turistov, zaostali pipar Miha. To je bil njih komandant. Spal je, rdeča brada mu je že v tretje prirasla okoli mize.
Zraven sebe je imel poveznene sklede, pod skledami pa cepine.
Menih je rekel lovcu: »Potegni za cepin, pa počasi ga izvleci izpod sklede!«
Ko pa je prijel cepin, da ga je premaknil, se je vsa vojska premaknila. Ko ga je na pol potegnil ven, je rekel menih:
»Hitro ga ven potegni!« Lovec uboga, potegne cepin in naenkrat je bila vojska po koncu, vsa je bila pripravljena za odhod, da naskoči snežnike v ozadju. Kralj turistov, Miha, skoči izza mecesnove mize, zgrabi za najdebelejši cepin, mahne z njim proti snežnikom in zakliče tako glasno, da ga je vsa vojska razvnela:
»Zdaj je čas, za menoj!«
Vojska turistov se vzdigne, kralj Miha gre naprej. Zemlja se kar trese pod nogami okovanih čevljev. Čudna vojska je bila to. Prej, ko bi le mogel človek misliti, je bila prišla do snežnikov. S cepini mahne po ledu, da se je vse kar lesketalo in kadilo. Le malo časa in vsa vojska je prelezla nevarne ledenike.
Pa nobena turistovka, noben turist se ni spodrsnil z ledu.
Kralj Miha se postavi na sredo najvišjega in najnevarnejšega snežnika in zapove:
»Vojska, počivaj eno uro!« In vojska je počivala eno uro. Vsaka turistovka in vsak turist je potegnil iz nahrbtne bisage steklenico šampanjca, ki ga je bil kupil v turistovski koči na Kamniškem sedlu, spil ga, ter vrgel prazno steklenico v ledeniški jarek.
Ko je potekla ura počitka, zapove kralj Miha: »Nazaj na ravno polje!« In vrnila se je vsa vojska na ravno polje. Obstala je tam, kjer je bila prej.
Menih reče nato lovcu: »Nič se ne boj, primi za kraljev cepin, vtakni ga pod skledo, kakor je bil prej!« Lovec prime za kraljev cepin, vtakne ga pod povezneno skledo, kakor je bil prej. Nato se kralj Miha vsede mirno za mecesnovo mizo, nasloni glavo na mizo in zopet zadremlje.
Vsa vojska pa je obstala na ravnini, ne ganeč se nikamor, kakor takrat, ko sta bila prišla menih in lovec v ta podzemeljski svet.
Menih in lovec sta se potem vrnila na zemeljski svet. Ali kaj sta videla tu!
Bistriška dolina je bila vsa živa: iz Kamnika do izvira Bistrice je držala široka cesta in po cesti so se vozili ljudje v kočijah in kolesljih. Peš je korakalo vse polno turistov gori in doli. Pri izviru Bistrice je bila velika hiša, polna gostov, na Kamniškem sedlu pa hotel prve vrste, kjer se je turistov kar trlo.
Lovec je vprašal meniha, kje je košuta, da bi jo ustrelil.
»Ta je zbežala po dolini Korošici proti svoji gori. Tam gori jo moraš iskati. Pa ne hodi za njo. Tega ne veš, da je preteklo danes ravno sto let od takrat, ko sva bila šla v podzemeljski svet.«
»Ni mogoče,« pravi lovec.
»Je mogoče,« odgovori menih, »ali meniš, da bi se moglo v naših krajih toliko izpremeniti prej nego v sto letih?«
»To je pa res in verjamem, da sva bila sto let pod zemljo,« potrdi lovec menihu.
Menih je po teh besedah izginil po luknji pod skalo v podzemeljski svet k vojski zaostalega piparja Mihe, kralja Mihe.
»Lepa je vaša povest, očka,« so se možaku zahvalili turisti, a žalibog so bile, kar ste nam povedali, le sanje, ki jih je sanjal lovec, ki je pred luknjo čakal na košuto. In turisti so nadaljevali svojo pot proti Kamniku ter med potjo premišljevali lovčeve sanje, v srcih pa jim je vstajalo upanje, da morebiti te sanje vendar le enkrat postanejo resnica, morebiti bo res enkrat po dolini Bistrice držala cesta in se bodo ljudje lahko vozili do izvirka.
Po starih zapiskih Kamniške podružnice S. P. D. priobčil dr. K. J.
Barvne foto: Boris Štupar
