Boštjan Virc: Tokrat naju je sprovociral tekst v Klinarjevi knjigi 55x Karavanke... smuk z Ovčjega vrha.
Pršič pri medvedih
Preobžrta od piškotov sva z Duško v nedeljo poležavala vse tja do pol sedme ure zjutraj... Ker nisva mogla več spat kljub temu, da sva učke skup tiščala, sva se
okomatala in krenila na lov za pršičem.
Pavderhanters ali nekaj takega, kot se grejo eni čudaki. Jaz bi sicer še spal, ampak naša ni pustila...
Kao!
Tokrat naju je (oz. mene) sprovociral tekst v Klinarjevi knjigi 55x Karavanke, ki opisuje prekrasni turni smuk iz Ovčjega vrha (Kozjaka, nekaj čez 2000 m) na severni strani Karavank, ki menda sila poredko vidi slovensko smučino. In tako sva preko Ljubelja odpravila pogledat na severno stran Stolove riti (ki sploh ni daleč, približno toliko kot do Kranjske Gore). Seveda sem Duški modro zamolčal vremensko napoved, ki je omenjala močan severni veter in polarne temperature. Sem jo pa nafintiral, da je za zajtrk vzela v Hervisu na razprodaji kupljeni Powerbar. Pa ji reč nekako ni teknila in je potem sila nesrečno, da ne rečem trmajoče in z muko grizljala tisto neugledno ploščico, podobni "vočni pločici" iz JNA suhega dnevnega obroka. In dala z molkom vedeti, kot to le ženske znajo, da je večinska krivda, da ne rečem vsa, na meni. In takšna gandijevska poza pasivnega odpora razsrdi tudi najbolj krepkega dedca. In to one sila dobro vedo. Je pa zato brez zasoplosti in odmorov, polna energije, zmogla celoten vzpon.
Tja gor v Medvedji dol (Barental) pelje 8 km lepo poledenele ceste, ampak za češko makino sportivo to seveda ni nikakršni zalogaj. Ture v tem koncu so precej popularne in parkirišče se je hitro polnilo z avstrijskimi registracijami. Spodnji del ture poteka po gozdnem kolovozu, kmalu pa se začnejo na vse strani odpirati prekrasne flanke. So pa le-te še precej nepredelane in lavinsko perikolozne, zato sva midva kar lepo nadaljevala proti Mačenski planini in Kozjaku. Na sila romantični planini je tudi Celovška koča, ki pa je bila tokrat zaprta. Sodeč po slikah na njihovem sajtu je v koči pogost in rado viden imenitni gost plemeniti Haider s svojo zelenorjavo bratovščino, ki svoj brk rad pomoči v penasti pils in z rezino domačega kruha pomaže s papriko začinjeni gulažzupe ter se od tam zazira v Stolove stene, branikom pred slovansko nesnago. Ali pa morda Jorg spoštovano gospo soprogo Haiderjevo pelje na romantičen izlet ali nabiranje jurčkov po gostih smrekovih gozdovih. A bratje nikar prehitro soditi gospodarja in njega soproge! Koča ima račun pri Slovenski posojilnici. To je ta obmejna diplomacija. Malo jih dajejo tudi druge usmeritve. Tako bodo silvesterski gostje lahko uživali v Cremesuppe von Hokkaido, Scampi und Tintenfischspießchen vom Grill. V isti sapi, pa gospodar ne pozabi povedati, da Špek in Vurstli fon hutenvirt zelbst hergeštelt. Torej, od škampov prek hokkaida do domačih vurstlov. Odprta načeloma vsak vikend, na voljo tudi vinterraum in vajnkeler.
Nad planino je sicer posijalo sonce, ampak je začela vleči precej močna sapica, ki je kmalu v nahrbtnik pregnala pse, naju pa v dolino. Pogoji za smuko res prekrasni. Relativno trda podlaga, čez pa kakih 10 do 20 cm pršiča. Malo se je bilo sicer potrebno potruditi poiskati še nezvoženo pobočje, ampak res je bilo fino.
Do avta pa še 200 višinskih metrov lagodnega dričanja po zasneženi cesti.
Vsekakor sem še pridemo, najbrž se bomo zavihteli kar na Stolovo teme preko sedla Belščica. Če ne drugega pa na škampe s cumberlandskim sosom, tradicionalno koroško planšarsko jed.
Boštjan Virc
_________________