Nedeljski dnevnik, 01.01.06 – Mitja Košir: V letu, ki se izteka, se je veliko govorilo o njem = Joža Čop
SREČNO 2006
»Pa bohlonej, k´smo prjatl!«
V letu, ki se izteka, se je v gorniških krogih spet veliko govorilo o njem. Kako tudi ne, ko pa je prav letošnjega junija preteklo šest desetletij od velike zgodbe v osrednjem stebru Triglavske stene, ki so ga kasneje plezalci, sledeč Joževi mojstrsko izpeljani smeri, zaradi njegovega izjemnega alpinističnega dejanja in zaradi njegove tovariške požrtvovalnosti pri reševanju soplezalke Pavle Jesihove, poimenovali Čopov steber. Legenda s koreninami v skalaških časih med obema vojnama je zažarela v vsem svojem sijaju, Joža Čop pa je postal podoba vsega najkakovostnejšega v slovenski gorniški srenji in bil njen »zaščitni znak« tudi med tistimi, ki jih gore in alpinistična dejanja niso pretirano zanimala. In kot se za sleherno legendo spodobi, so se tudi okrog Čopove začele plesti zgodbe, ki jih je s svojim duhovitim humorjem in pristno šegavostjo v veliki meri spodbujal junak sam.
Joža je bil pristni Jeseničan, čeprav je rad poudarjal, da je »bohinjskega plotu kol«, ker Čopov rod izvira iz Bohinja, od koder so Joževi predniki prišli za delom od tamkajšnjih ugaslih fužin na novo zagnane na Jesenicah in Javorniku. Tej železarski tradiciji je ostal zvest tudi Joža, saj je skoraj pol stoletja preživel v jeseniški žični valjarni. Ko mu je tik po drugi svetovni vojni takratni direktor železarne, njegov soplezalec in dolgoletni prijatelj dr. Miha Potočnik ponudil mojstrsko mesto, je bil Joža kratek: »Bom kar med delavci ostal, ker to najbolje znam, ti pa glej, da bom vedno dobil dopust za v gore!«.
Hribovske vaje
Zaradi takšne Joževe odkritosrčne skromnosti so ga njegovi Jeseničani tem bolj cenili, ga imeli radi in ga, velikega v gorah, spoštovali. Zlasti starejši, ki jim je spomin segal v leta med obema vojnama, so vedeli povedati, kako je kot gorski vodnik spremljal marsikaterega visokega gospoda po naših gorah, pa mu zato ni prav nič zrasel greben, le priložnost, da je lahko od razbeljenih peči v tovarni pobegnil v gore, je rad izkoristil.
Zrasel je v številni družini. Njegovi bratje, posebej Jaka (oče mojstra gorniške fotografije Jakca Čopa), Albin, Franc in Karel, so radi zahajali v gore in športno živeli kljub skromnim razmeram, sestra Jerca je bila dolga leta oskrbnica v Kadilnikovi koči na vrhu Golice, Joža in Albin pa njena nosača. »Nič boljšega za hribovsko vajo«, je rad še na stara leta pripovedoval Joža.
To nosaško delo je bilo »krivo« za rojstvo dolgoletnega in vsestransko uspešnega prijateljevanja z Mihom Potočnikom. Nekega lepega dne sta dva mladeniča, Miha Potočnik in Jože Hafner, kasnejši primarij bolnišnice na Jesenicah, hitela s Stola na Golico, k oskrbnici Jerci, ko ju ogovori postavni nosač: »Kam pa gresta, fantka?« Seveda je bil to Joža in oba sta ga poznala, saj sta o njem brala v Planinskem vestniku. V koči je beseda dala besedo in Miha je dobil obljubo, da ga bo Joža vzel s seboj v steno. Dolgoletna, dragocena pustolovščina se je začela.
Čopovi so imeli krasno mamo, skrbno in dobrodušno, z Jožem sta se odlično razumela tudi zaradi tega, ker je, zagrizeni samec, najdlje ostal pri njej, zato je zanj še posebej skrbela. S hribov ni nikoli zamujal, razen kadar je prišlo do nesreče in se je podal v reševanje. Se je pa zgodilo, da se je s prijatelji zasedel v gostilni in kljub strogemu hišnemu redu prišel prepozno domov. V temi se je tihotapil v posteljo in se zaletel v stol. Z ropotom je zbudil mamo, se usedel na tla in nad glavo razpel dežnik. Mama ga je pogledala in se začudila: »Za božjo voljo Joža, kaj pa delaš?« Joža pa kot iz topa. »Mama, na ploho čakam!« In je bilo v smehu hudovanja hitro konec. Nekoč ga je prišla oštevati, ko je spet prepozno legel v posteljo. Joža je skočil pokonci in se pred posteljo postavil v pozor. Mama se je začudila, ni razumela. Joža pa:« Ja, mama, pri pridigi še nobeden ni ležal!«.
Jožu jezik ni miroval
Gore so bile njegova velika ljubezen in življenjska potreba, tovarna mu je dajala kruh, zato ji je ostajal zvest, za politiko pa se ni brigal, čeprav je kot borec za severno mejo iz Majstrovega časa nosil pečat, za katerega je izvedel šele od gestapa, ko so ga prve dni okupacije zaprli v Begunjah. Tudi stavkokaz ni hotel biti, vendar zanj vse to ni bila politika ampak povsem socialno vprašanje. Kadar pa je bil dobre volje, je le rekel kakšno »politično«. Ko so ga prijatelji nekoč vprašali kakšna je prava in dobra politika, ni bil v zadregi z odgovorom: »Tista je prava, ko spodnji žganc ve, kako se onemu na vrhu godi!«. Nekoč, ko je bil že v pokoju, je Joža na Jesenicah srečal dokaj obilnega direktorja železarne. Nekaj sta se pomenila, potem pa ga je direktor vprašal, kako mu je kaj po godu socializem. In je dobil zabeljen odgovor: »Enim gre na špeh, drugim pa na živce!«. Zamera je seveda bila, posledic pa kljub zapletenim časom ne. So ga vplivni prijatelji ven vlekli, čeprav sam tega ni ne hotel ne pričakoval. Tako je bilo tudi, ko je po Jesenicah komentiral Titov obisk z »Galebom« pri Naserju v Egiptu: »Veste, kakšna je razlika med svetim Jožefom in našim Jožetom? Sveti Jožef je šel z enim oslom v Egipt, naš jih je pa kar celo ladjo s seboj peljal.«
Na Jesenicah je bil njegov dom, je bila njegova mama, njegovi bratje in sestra, doma v tistem pravem pomenu istovetenja pa je bil povsod po slovenskih gorah, posebej v Julijcih. In to je vseskozi odločno poudarjal, včasih kar preveč zavzeto, tako da so mu prijatelji to očitali in ga zaznamovali kot »lokalpatriota«. Pa se je posmejal in jim veselo zabrusil: »O ja, po lokalih pa rad hodim!«
V Čopovem stebru je, star 52 let, slavil svoj največji alpinistični dosežek s soplezalko Pavlo Jesihovo, znamenito prvenstveno plezalko, toda žensk sicer v njegovem življenju, razen mame, ni bilo , vsaj resneje ne, opaziti. Ko pa je bil ta »skalaški dolg«, kot ga je sam imenoval, izplačan in stena preplezana, je brez odvečnih besed in z odločnim korakom stopil v zakonski stan z Mojco izpod ljubljanskega Golovca. Drug za drugim sta se mu rodila hčerka Mojca (očetov komentar ob hčerkinem rojstvu: sadil sem korenje, zrasla je češplja) in sin Jožek. Za velikega samotarja se je začelo radosti in težav polno družinsko življenje. Vendar ni pozabil vseh zaklinjanj starih prijateljev, ki so mu obljubljali vse mogoče, če bo res, z Abrahamom za vratom preplezal osrednji steber. Pa ga je. Eden od tistih »dvomljivcev«, njegov soplezalec Miha Potočnik, mu je obljubil, da bo, v kolikor bo Joža preplezal steber, on preplezal Široko peč (zahtevna gora in stena v Martuljkovi skupini) od zgoraj navzdol. »Še vedno mi jo je dolžan«, je Joža v šali pripovedoval vse do svojega za vedno zadnjega odhoda v hribe, k sv. Križu v Rovte pod Golico.
Na Jesenicah smo bili sosedje in v Joži sem imel velikega in pomembnega zagovornika mojih zgodnjih gorniških poskusov. Z očetom sta bila v »fabriškem odnosu«, torej poklicna kolega in oče je v njem, čeprav nič hribovsko navdahnjen, videl legendo. »Pusti ga v hribe, boš že sam to gredico obdelal«, je Joža največkrat prek plota zavpil očetu, ko sva kaj kopala po našem vrtu za hišo. Zato sem ga imel, Joža, še toliko rajši, ko pa sva se s prijateljico in soplezalko komaj petnajstletna zelenca povzpela prek njegovega stebra (z izkušenima soplezalcema), naju je odločno zagovarjal pred hudimi očitki starih alpinistov na jeseniškem alpinističnem odseku.
Slovo od gora
Dokler mu je zdravje služilo, sta poletja z ženo Mojco preživljala kot oskrbnika Šlajmerjevega doma v Vratih, kjer je dolga leta slovenski alpinistični podmladek nabiral prve gorniške izkušnje. Koliko občudovanja je bil deležen stari Joža, legendarni junak Triglavske stene. Koliko smeha je odmevalo v zatrepu doline, ko se je Jožu »odprlo«. Ko bi nekdo vse to zapisal, ko bi lahko vse to posnel na trak, ko bi človekov spomin ne bil sito…
 |
| Joža se je leta 1870 udeležil sprejema pri takratnem predsedniku republiškega izvršnega sveta Stanetu Kavčiču (med njima je Jožova soproga Mojca). |
Potem je prišlo slovo. Gore so postale previsoke in so bile predaleč, svetli trenutki pa le obiski starih prijateljev, ki jih je bilo (prijateljev) vedno manj, zato pa se je Joža prav pomladil ob obiskih mladih alpinistov, tistih, ki so mu prinašali dih strmih julijskih sten in kasneje duh visokih gora, Kavkaza, Hindukuša, Andov, Himalaje… V njem je spet zaživel tisti nemir, ki ga je vse življenje neustavljivo vabil v triglavske prepade.
Vseh uspehov mladih v naših stenah je bil vesel, največ veselja pa so mu prav gotovo naredili Aleš, Šrauf in Tonač s prvim zimskim vzponom po njegovem stebru. Kot otrok se je veselil spoznanja, da je Triglav ostal slovenski tudi pozimi. »Steber je ostal naš«, je kar naprej ponavljal.
Tega leta, 1968, se je Joža spomnila tudi domovina. Z redom zaslug za narod z zlatimi žarki. Sam pa je vsem, ki so ga imeli radi in so ga spoštovali, preden se je, trideset let po svojem velikem uspehu v Triglavski steni, leta 1975 za vedno poslovil, še enkrat zaklical po domače: »Pa bohlonej, k´smo prjatl!«
Mitja Košir