Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mont Blanc nekoliko drugače

sobota, 31. december 2005, ob 05:53, Franci Savenc, ogledov: 2689

Naš stik 12-2005: Zvone Mezga na neprekinjenem gorskem ultramaratonu okoli najvišje gore Evrope


Abrahamovec Zvonko Mezga iz Elektro Maribor je, kot sam pravi, športnik od »glave do pete« in velik ljubitelj narave, predvsem planin. Hkrati pa je tudi eden tistih, ki radi iščejo meje svojih telesnih zmogljivosti. Te je letos preizkusil na ultramaratonu okrog Mont Blanca, ki ga je uspešno opravil v 35 urah, 20 minutah in 9 sekundah.

Pred kašnimi petnajstimi leti je zaradi stalnih poškodb opustil klasične športe in se začel ukvarjati z ultramaratonom in gorskim tekom. Najprej je začel s krajšimi gorskimi teki in maratoni doma, postopoma pa nato povečeval razdalje in zahtevnost. Za sabo ima tako osvojene že številne planinske vrhove v Sloveniji in tujini, med katere se je letos vpisal tudi Mont Blanc.

Pred leti sem se, pravi Zvonko Mezga, že povzpel na streho Evrope - Mont Blanc. Tokrat me je zamikalo vabilo za nekoliko drugačen obisk, in sicer na neprekinjen tekaški gorski ultramaraton okoli Mont Blanca. Potekal je v času od 26. do 28. avgusta, po ozemlju treh držav - Francije, Italije in Švice, začetek in konec pa je bil v francoskem Chamonixu. Na njem je sodelovalo več kakor 2000 ultramaratoncev. Čas ultramaratona je bil omejen na 45 ur. O zahtevnosti ultramaratona največ pove podatek, da je v predpisanem času na cilj prišlo le 773 tekmovalcev. Drugi so ali omagali, ali pa jim ni uspelo doseči cilja v predpisanem času. Meni je ultramaraton uspelo končati v 35 urah, 20 minutah in 9 sekundah. V tem času sem pretekel in prehodil 158,1 kilometra dolgo pot in pri tem premagal še višinsko razliko 17.278 metrov (gor in dol), ter zasedel 224. absolutno mesto oziroma 32. mesto v svoji kategoriji od 50 do 60 let. Med sodelujočimi z vsega sveta sem bil edini in sploh prvi iz Slovenije, ki mu je doslej (to je bila že njegova tretja izvedba) uspelo premagati enega najtežjih in najlepših ultramaratonov na svetu.

Priprave so trajale več kakor šest mesecev. V tem času sem opravil številne krajše (50 km) in daljše (85 km) trening teke po Slovenskih gorah, največ po Pohorju, Kozjaku in Koroških planinah. Sicer pa časa za trening med tednom večidel ni. Tako treniram le enkrat na teden, pravi Zvonko, in sicer najpogosteje ob nedeljah dopoldan. Treningi trajajo praviloma tri do pet ur, pogosto pa tudi deset ur. Trening največkrat obsega dva do štiri ali več zaporednih tekaških vzponov na mariborsko Pohorje - ne glede na vremenske razmere. Izjemoma, pred kakšno večjo tekmo, pa treningi potekajo tudi med tednom.

Avgustovski naskok na streho Evrope

Start tokratnega teka okrog Mont Blanca je bil v petek zvečer ob 19. uri. Na cilj, pojasnjuje Zvonko Mezga, pa sem prišel v nedeljo zjutraj ob 6. uri in 20 minut. Po sicer dobro označenih, toda zahtevnih planinskih stezah, poteh in brezpotjih ter opremljen z obvezno opremo in oblačili za vse mogoče vremenske razmere, nekaj vode in rezervne hrane (kljub temu da so kontrolne točke s hrano in vodo bile dokaj pogoste) ter dvema čelnima svetilkama z rezervnimi baterijami sem bil na poti neprekinjeno dve noči in en dan. Med drugim smo se na poti morali štirikrat povzpeti na 2500 metrov visoke gorske vrhove in prelaze ter še veliko število nekoliko nižjih.

Prva noč in dan sta bila vremensko in tekaško idealna, druga noč pa je bila hladna, meglena in deževna. Razmere za tek ali hojo so bile skoraj nemogoče - skale so bile mokre in spolzke, na stezi je ponekod bilo globoko blato in voda, slaba vidljivost, lotevala pa se me je tudi čedalje večja utrujenost in bolečine v nogah.

Prvo noč smo tekli in hodili v nepozabni strnjeni koloni, polni energije in moči, glasni in optimistični. Čez dan se je kolona razbila, oblikovale so se majhne skupine, postopoma so zaostajali slabše pripravljeni. Zdaj smo bili glasni le še na kontrolnih točkah, kjer so nas navdušeno pozdravljali domačini in planinci ter nam dvigali moralo. Druga noč je udeležence te zahtevne preizkušnje v celoti razbila. Čedalje bolj so se poznale posledice že pretečene in prehojene poti. Koraki so zdaj bili že dosti krajši in počasnejši. V popolni tišini smo s svojimi mislimi in bolečinami posamično tekli ali korakali po dežju in temi cilju naproti. Zadnji vzponi, še bolj pa spusti, so bili najtežji. Če nam na začetku težak teren ni delal preglavic, je bil zdaj vsak korak posebna študija. In ko sem po enemu dnevu in dveh nočeh neprekinjenega teka in hoje v temi zagledal luči Chamonixa, so hipoma izginile vse bolečine. Skoraj lahkotno sem zadnje kilometre pritekel v tako zeleni cilj - Chamonix, bogatejši za izjemno izkušnjo, nepozabna druženja in z veliko željo, da se kmalu spet vrnem na steze in poti pod bele vrhove Mont Blanca.

Brane Janjić

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker