Delo, 27.12.05, Športno plezanje: nov mejnik v ženskem plezanju
Športno plezanje: nov mejnik v ženskem plezanju
Vizija Martine Čufar
Mojstrana – Martini Čufar je uspelo v Mišji peči preplezati smer Vizija z oceno 8c, ki predstavlja nov mejnik v slovenskem športnem plezanju. Pripadnica Slovenske vojske iz Mojstrane je tako pri svojih osemindvajsetih letih že skoraj legenda slovenskega športnega plezanja.
Kmalu po preplezani prvi smeri z nekdaj magično oceno 8a (IX+/X-), je začela prestavljati mejnike slovenskega športnega plezanja tako v naravnih plezališčih kot na tekmovanjih. Kar trikrat je dvignila mejo slovenskega ženskega športnega plezanja. Prvič s preplezano smerjo Moški za naslado v Bohinjski Beli (8b), ki je pomenila prvo smer te težavnosti v slovenkem ženskem plezanju. Nadaljevala je s smerjo Kaj ti je deklica v Mišji peči z oceno 8b+, leta 1997, s čimer je postala tudi peta ženska na svetu s smerjo te težavnosti.
Plezanje v skali je Martinina najljubša »disciplina«, vseeno pa se veliko posveča tudi tekmovanjem. Leta 1993 začela tekmovati v svetovnem pokalu, v katerem je leta 2001 dosegla vrhunec. Kar štirikrat je stala na najvišji stopnički, postala svetovna prvakinja in sezono končala na prvem mestu svetovne jakostne lestvice. Zatem ji je ob boleči izgubi očeta padla motivacija za plezalska tekmovanja. Poskusila se je z alpinizmom in balvanskim plezanjem, a se vedno znova vračala v težke skalne smeri domačih in tujih plezališč. Svoje meje Martina vedno dviguje počasi in si za nje gradi trdne temelje. Neverjetnih 150 smeri težjih od 8a je bilo za njo, preden je uspela v smeri Vizija, prvi z oceno 8c.
Vizija je smer, ki poteka čez celo steno Mišje peči in je dolga 32 metrov. Ker sta ji bili sosednji smeri pisani na kožo, je ocenila, da bo prav tako tudi z Vizijo. V začetku leta se je lotila študija smeri. Oprimki v spodnji previsni plošči so bili premajhni in kombinacije gibov pretežke. Prišla je tekmovalna sezona in v smer se je vrnila ponovno konec jeseni. Tokrat je bilo počutje na majhnih skalnih razčlembah boljše. »Ko sem obnovila težke gibe, sem čutila, da sem smer res sposobna preplezati, samo še na dobre razmere, tako v zraku kot v svojih rokah moram počakati,« je komentirala počutje ob ponovnem obisku. Trikrat je prišla v plezališče prepričana, da ji bo tisti dan uspelo, a vsakič je bilo nekaj narobe. Prevelika vlaga v zraku, mokra stena in poškodovana blazinica na prstu, so ji preprečili uspešen vzpon.
Pred nekaj dnevi pa se je vse pokrilo tako, kot je potrebno. Jasen, hladen dan in občutek moči, so močno pomagali pri uspešnem vzponu. Po preplezanem prvem, najtežjem delu smeri, je morala brez napake narediti še 65 gibov do vrha smeri. »Občutki, ko sem vpela vrh so bili enkratni; ne spomnim se, da bi mi kdaj po preplezani smeri ali zmagi na tekmi šli po telesu mravljinci in bi mi v oči stopile solze veselja,« se Martina spominja uspešnega vzpona, ki ji ob njeni strogi športni disciplini in popolni predanosti plezanju, brez kančka dvoma lahko rečemo Športnica, z veliko začetnico.
Tomaž Jakofčič