Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Brez vrvi

petek, 30. december 2005, ob 05:53, Franci Savenc, ogledov: 2753

Grif 2 (27.09.1997), str. 10-11 - Matej Mejovšek: balvaniranje

Balvaniranje je najbolj preproda oblika plezanja. Plezalniki, vrečka za magnezijo, ščetka za čiščenje oprimkov in krpa za brisanje plezalnikov so vsa oprema, ki jo potrebujemo. Jasno, potrebujemo še balvan in kar se da ravna tla, ki olajšajo padce, soplezalca, ki ublaži padec in je plezalcu tudi v psihično oporo. Dobrodošlo pa je še prijetno okolje in dobra družba.
Pri balvaniranju plezamo prosto, brez uporabe tehničnih pripomočkov, ki bi plezalcu olajšali vzpon. Balvan je ponavadi popolnoma "čist", kar pomeni, da v njem razen razčlemb ni ničesar, niti klinov, svedrovcev, zank. Ravno to, da je plezalec odvisen zgolj od svojih sposobnostih, razčlemb v skali, iznajdljivosti ter orientacije pri padcu, pa je bistvo plezanja balvanov. Za veljavnost vzpona mora plezalec vedno priplezati na vrh balvana, kar ponavadi pomeni lažji svet ali, če gre za prečnico, do konca le-te. Gre za igro gibanja, kjer ob neuspehu padeš na trda tla.

Balvanska področja

Največja in najbolj znana balvanska področja so Hueco thanks in Yosemiti na zahodu ZDA, Raven tour in Peak District v Angliji, Fontainebleau v Franciji in Klagemauer v Nemčiji. Na te konce sveta se lahko napotite le balvanirat in težko vam bo zmanjkalo novih in novih problemov. Veliko plezalcev v svoji plezalni kreativnosti ne potrebuje nič drugega kot balvane, Mnogo ameriških plezalcev se ni nikoli navezalo na vrv, pa se imajo kljub temu za prave, resne plezalce. Potujejo po ZDA in iščejo vse mogoče skalne gmote, na katerih poskušajo preplezati čim več problemov. Med šestdnevnim balvaniranjem v Yosemitih sem srečal japonskega prijatelja Jamuro, ki je pravi "mali" specialist za balvaniranje. Od svojega desetega leta nenehno pleza po balvanih in je kljub nekaj več kot sto petdesetim centimetrom sposoben največjih dosežkov. Prepotoval je že vse največje svetovne centre in mi zaupal, da mu je najbolj pri srcu prav yosemitski. "Nice people, wonderful vallev, fredoom. It"s ali I need," mi je dejal. Tudi meni je teden dni pod balvani minil, kot bi trenil in resnično je balvaniranje nekaj povsem svojevrstnega. Škoda zato, da v Sloveniji ni večjega balvanskega področja. Balvani so poredko razmetani po vsej gorati deželi in do zdaj ga ni ga bilo plezalca, ki bi se za tovrstno plezanje pretirano zanimal.

Ocenjevanje balvanskih dosežkov

Ko je leta 1930 Pierre Allain preplezal prvi balvan, ocenjen s francosko šestico, se je pričela resna tekma za najtežji preplezani balvan. Vendar je bilo za vidni preskok treba čakati celih štirideset let.

Takrat je Michael Libert preplezal prvo balvansko sedmico (7a) v gozdu Fontainebleau. Plezalci so pričeli ocenjevati balvane z balvansko lestvico, kjer recimo pomeni 7a prevedeno v francosko lestvico 7b+ (UIAA IX-). Zaradi tega je bil tudi razvoj balvanske (fountainebleaujske) lestvice dolga leta počasnejši kot francoske in UIAA težavnostne lestvice. Leta 1975 je Jerome Jean Charles preplezal zelo previsen problem, ga poimenoval Carnage in ocenil s 7b. Osemdeseta leta pa so bila tista, ki so za razvoj balvaniranja pomenila največ. Takrat so plezalci začeli resno trenirati prav za dosežke v tej zvrsti plezanja. Preplezani balvani so se pričeli pojavljati v vseh svetovnih alpinističnih revijah, kar je imelo še dodatno težo za množično plezanje balvanov. Eden največjih mojstrov reševanja problemov na balvanih Jacky Godoffe je leta 1983 preplezal De la valle de me, prvo balvansko 8a. Na drugi strani luže, v ZDA pa sta se razvijali predvsem dve največji balvanski področji, Yosemitsko in tisto v Hueco Thanksu, ki sta prinesli vsak svoje ocenjevanje balvanov. Po večjem delu Amerike in predvsem v Yosemitih je bilo znano ocenjevanje balvanov z ocenami BI, B2, ... Takšna lestvica je bila zelo groba, saj je pomenila ocena BI lahko preplezljiv balvan, B1+ nekoliko težje preplezljiv balvan, B2 balvan z zelo malo ponovitvami, B2+ balvan z dvema do tremi ponovitvami, B3 balvan z eno samo ponovitvijo in B3+ je preplezal le prvi plezalec ter je veljal za najtežjega, ker ni doživel ponovitve. To lestvico lahko v ZDA še srečate in pomeni, da se je balvanu ocena zniževala glede na število plezalcev, ki so ga preplezali. Danes v ZDA uporabljajo predvsem fontainebleaujsko in lestvico Hueco (V3,V4 ... V14). Pri balvaniranju pa se je najbolj uveljavila prav fontainebleaujska lestvica, ki se je oprijela skoraj vsepovsod po svetu.

Najtežji balvani

Balvaniranje je vseskozi imelo svoje junake in najtežje preplezane balvane. Najbolj znana pa je bila izjava American Rona Kauka leta 1978, ko je preplezal Midnight Lighting, balvan v yosemitski dolini, ocenjen s 7b+;" Preplezati ta balvan je težje, kot priti na Mt. Everest". Takrat so se alpinisti zgrozili, vendar je bilo v besedah kar nekaj relativne resnice. Midnight Lighting je bil dolga leta neponovljen, medtem pa je na vrh Mt. Everesta prihajalo vedno več ljudi. Danes je Midnight Lighting najbolj znan balvan, je pa tudi eden od najbolj nevarnih. Najtežji detajl, ki je zelo drseč, je sedem metrov od tal, ta pa so tam zelo trda in ne najbolj ravna. Današnjo generacijo plezalcev sestavljajo imena, kot so Ben Moon, Jerry Moffatt, Malcom Smith, Jean-Cristophe Normand, Jacky Godofe, Frederic Nicole, Ron Kauk, Philippe Lendenmat in številni drugi. Trenutno najtežji balvan je preplezal Švicar Frederic Nicole. E la Nave Va... Ocena 8c+ (V15). Za najboljše na balvanski sceni pa veljajo Angleži. Malcom Smith je v lanskem letu zaključil s problemom v plezališču Kyloe-in-the-woods v Northumberlandu. Leviathan je ocenil s fontainbleaujsko 8b+. Jerry Moffatt je v Yosemitih preplezal balvan Dominator 8b, ki ga je ponovil Anglež Ben Moon in velja za najtežjega v ZDA, čeprav zahteva vsa smer samo pet gibov. Francoz Jean-Cristophe Normand je v plezališču pri Lindentalu v Švici preplezal La Globe 8b,8b+. Trenutno najtežji balvan v Fontainbleauju pa je ocenjen z 8b in ga je preplezal Jacky Godofe. Nemec VVolfgang Gullich je že leta 1989 preplezal Level 52 (X+) v Klagemauerju v Frankenjuri, Nemci pa balvane na svojem območju ocenjujejo kar z UIAA težavnostno lestvico. Pri nas je balvaniranje še v povojih, ker nikoli ni imelo nobene vrednosti in vse, kar so plezalci preplezali do danes, so preplezali zgolj zaradi treninga. Na ljubljanskih Šancah je preplezan problem z X-, ki ga je pred leti preplezal Tadej Slabe, vendar se pleza brez uporabe nog (uporabi "ročkanje"). V Kotečniku v Libojah je preplezana najtežja prečnica v Sloveniji, ocenjena s francosko oceno 8b, kar pomeni v fontainbleaujski nekje okrog7c+.

Balvaniranje pa ne pomeni več samo plezanja po naravnih balvanih. Vse več je tekmovanj, ki se odvijajo na umetno postavljenih balvanih, na katere privijejo oprimke. Nato pa plezalci poskušajo problem preplezati. Letošnjo pomlad bi moralo v Angliji potekati prvo tovrstno svetovno prvenstvo, vendar je zaradi neznanih vzrokov odpadlo, tako da izvedbo načrtujejo v prihodnjem letu.

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker