Planinski vestnik, 12/2005 – Urban Golob: Urh Čehovin in Grega Šeliga, balvanska plezalca
[Jutri nadaljevanje: PV Na kratko o razvoju balvaniranja ...]
AKTUALNA TEMA
Balvansko plezanje
»Na prvinski način«
Urh Čehovin in Grega Šeliga, balvanska plezalca
Nam za začetek lahko opišeta razlike med športnim in balvanskim plezanjem?
Grega: Že oprema je bolj preprosta. Ni vrvi, vponk, plezalnega pasu. Potrebuješ samo plezalnike, magnezij, "crash pad" (blazino za padec oziroma doskok, op. p.) in ščetko za čiščenje oprimkov.
Urh: Pri balvaniranju iščemo bolj skoncentrirane težave. Včasih je plezalski problem, ki ga hočemo rešiti, dolg samo en gib. Medtem ko pri športnem plezanju lahko poskušamo gib na vrhu smeri, ne da bi jo do tja že preplezali, pa pri balvaniranju ni tako. Ker vrvi ni, se je treba vsakega problema pri vsakem poskusu lotiti od začetka.
Torej so balvanske smeri krajše?
Grega: Seveda. Balvanski problem naj bi bil visok toliko, da je pri padcu še vedno varen.
Pa se balvansko plezanje odvija samo na balvanih, torej osamelih skalah?
Urh: Ne. Gre bolj za način plezanja. Lahko je tudi manjša stena, kjer poteka nek balvanski problem oziroma smer. Pomembno je, da ima ta problem logičen začetek in zaključek, na primer kakšno razčlembo ali večji oprimek. Ker gre le za nekaj gibov dolgo plezanje, je večkrat pomembno tudi to, kako v problemu začnemo. Tako ločimo npr. stoječi štart, ko v steno vstopimo normalno, torej stoje, in sedeči štart, kjer začnemo plezati iz sedečega položaja.
Čeprav je balvaniranje k nam prišlo zadnje izmed plezalnih disciplin, pa je plezanje po balvanih zelo stara stvar ...
Urh: Po nižjih skalah so verjetno plezali, še preden so se pri plezanju sploh navezali na vrv. Vrv je treba namreč znati uporabljati, za nižje skale pa ne potrebuješ ničesar. Mogoče so kaj poplezali že jamski ljudje (smeh).
Mislili smo bolj na Fontainebleau pri Parizu kot na predzgodovino ...
Urh: Tam so začeli balvansko plezanje prvi tudi zapisovati, čeprav so na tak način gotovo plezali že prej. Sicer so v Fontainebleauju prvi plezali pariški alpinisti, ki so tako trenirali za vzpone v zahodnih Alpah.
Grega: Balvansko plezanje se v Fontainbleauju prvič omenja v začetku 20. stoletja in takrat so se razvile tudi posebne ocene, s katerimi ocenjujemo samo kratke balvanske probleme.
Preboj balvaniranja kot samostojne panoge je verjetno pomenil vzpon Rona Kauka v Yosemitih, ko je preplezal balvanski problem, ki ga je poimenoval Midnight Lightning.
Grega: Balvan, v katerem poteka Midnight Lightning, leži pod razvpito tisočmetrsko steno El Capitana, v katero je hodilo veliko plezalcev in jo tudi preplezalo. Dolgo časa je ta balvan tako sameval v yosemitski dolini zato, ker je plezalsko tako težek, in pa zato, ker so bile zanimive visoke stene. Midnight Lightning je najlažja možnost za vzpon na tisti balvan in še ta je hudo težka. Potem ko je Ron Kauk, ki je bil takrat že renomiran plezalec, splezal nanj, je rekel tudi tisti znani stavek, da je težje splezati Midnight Lightning kot priti na Everest.
Urh: Seveda je treba to izjavo pravilno razumeti. Ne gre za primerjavo pet metrov visokega balvana z Everestom in vsem, kar sodi zraven k himalajskemu plezanju, temveč je bilo takrat, v sedemdesetih leti prejšnjega stoletja, več ljudi sposobnih priti na Everest kot splezati Midnight Lightning.
Omenjala sta tuja balvanska področja. Kako pa je z možnostmi za tovrstno plezanje pri nas?
Urh: Pri nas se je začelo s plezanjem po balvanih v Trenti, okoli leta 2000 pa se je balvaniranje razširilo tudi drugam, kjer obstajajo možnosti za to, npr. v dolino Tople na Koroškem, v Vipavsko dolino, na Ljubelj in še kam. Tudi blizu Ljubljane smo odkrili možnosti. Tako kot so športni plezalci iskali stene, ki so primerne zanje, smo mi oprezali za primernimi skalami, pa tudi, če so bile visoke samo dva metra.
Grega: Z Urhom veliko hodiva v tujino, vidiva, kaj se pleza tam, in potem iščeva podobne skale oziroma možnosti doma. Včasih moraš biti kar raziskovalec, ker se takšne skale pojavijo v čisto posebnih okoljih. Večkrat moraš opaziti takšne skale z očmi balvanskega plezalca, ker za druge ljudi niso zanimive. Pa še mi se moramo potruditi in vložiti kar nekaj dela, da jih očistimo in pripravimo za plezanje.
Torej so v Sloveniji slabe možnosti za balvaniranje?
Grega: Ni tako slabo, je pa specifično.
Urh: Najbolj neugodno je to, da imamo pri nas apnenec, ki je razčlenjen – veliko je poličk, robov, stopov in oprimkov – in zato premalo monoliten za res težko plezanje. Kljub vsemu je nekaj najtežjih balvanskih problemov pri nas dobrih in lepih. Narobe hodi tudi to, da lahki balvani pri nas ne ponujajo lepega plezanja, kot ga na primer najdemo v Fontainebleauju.
Grega: Naši najtežji problemi so vseeno primerljivi s podobnimi v tujini, s tem da je pri nas bistvo takšnega plezanja v moči na majhnih oprimkih, v tujini pa se bolj izkorišča trenje na granitu ali peščenjaku in s tem drugačen način plezanja, kot ga poznamo v apnencu.
Vidva tudi oba tekmujeta v balvanskem plezanju. Veliko ljudi pravi, da so tekme v balvaniranju zanimivejše od klasičnih športnoplezalskih. Se strinjata?
Urh: Ja, se strinjam. Že moja mama, ki nima preveč pojma o plezanju, rada gleda tekmo v balvaniranju, športnoplezalsko tekmovanje pa se ji zdi dolgočasno (smeh). Gre za to, da se tekmovanje v balvanskem plezanju odvija hitreje, saj naenkrat pleza šest tekmovalcev in je tekme tako tudi hitreje konec. Gledalci so bližje steni in lahko precej od blizu opazujejo atraktivne gibe v smereh, ki so kratke, dolge le nekaj zelo težkih gibov. Pri težavnostnem športnem plezanju pa postane zanimivo šele tam okoli petnajstega metra, do tja pa mora vsak tekmovalec priplezati, kar vzame precej časa. Dogajanje na balvanskih tekmah je bolj dinamično.
Kot sta rekla, so balvanske smeri oziroma problemi kratki in zato zelo težki. Temu primerni so tudi napori in obremenitve mišic, tetiv in sklepov.
Grega: Napori in obremenitve so veliki in zato je zelo dobro, da imaš za sabo nekaj sezon težjega športnega plezanja, preden se posvetiš balvaniranju. Vsaj za višjo raven balvaniranja to velja.
Urh: Tudi tehnika se razlikuje od športnega plezanja. Tam so daljše smeri in je kar precej možnosti, kam boš npr. stopil. Pri balvaniranju, vsaj pri težkih smereh, pa je stopov zelo malo in zato nimaš kaj izbirati. Ali lahko uporabiš tiste skope možnosti ali pa ne moreš čez balvan. Gibanje mora biti zelo natančno. S silo ne prideš prav daleč.
Kaj pa poškodbe?
Grega: To je odvisno od konstitucije posameznika in pa seveda od dobrega, ustreznega treninga. Zdi se mi, da pri nas ni nič več poškodb kot pri športnih plezalcih. Še največji problem je padec pri neustreznem varovanju.
Kakšno pa je varovanje, če ne uporabljate vrvi?
Grega: Pod skalo imaš "crash pad", kar pa pogosto ni dovolj. Pomagajo ti plezalci, ki so na tleh in z iztegnjenimi rokami ublažijo tvoj padec.
Urh: In oni morajo dobro vedeti, za kaj gre pri smeri. Lahko se postavijo točno pod tebe, ampak če narediš gib vstran in ti npr. odnese nogo, potem zanihaš in padeš tudi za dva metra mimo njih na tla. Zato morajo biti varovalci zelo pazljivi, še posebej, če gre za višji balvan.
Zaradi skoncentriranih težav so balvanski problemi dober trening tudi za športne plezalce.
Urh: Ja, gibi so težji in zato je balvaniranje dober trening za težja mesta v krajših športnih smereh, za daljše pa moraš obnoviti tudi vzdržljivost. Meni se je na primer zgodilo, da sem nekaj časa preživel v Fontainebleauju, potem mi je uspelo še v enem precej težkem problemu v Avstriji, nato pa sem odšel v Mišjo peč, kjer sem kar hitro ponovil tedaj najtežjo športno smer pri nas Za staro kolo in majhnega psa (8c+). Pred obiskom Fontainebleauja in Avstrije sem v Kolesu komaj naredil posamezne gibe, po obdobju balvanskega plezanja pa sem jih delal bistveno lažje. Zdaj me pri športnem plezanju moti samo to, ker moram vpenjati vrv, česar na balvanih seveda ne počnemo.
In koliko sploh še plezata z vrvjo?
Urh: Devetdeset odstotkov balvaniram in samo eno desetino plezalnega časa posvetim plezanju z vrvjo.
Grega: Sam več športno plezam, ker mi je to všeč. Ker poznam tako rekoč vse balvanske probleme v Sloveniji, bi šel rad plezat kam drugam, s tem pa so povezani stroški ...
Pred nekaj leti so iznašli še eno zvrst plezanja, ki so jo angleško poimenovali »deep water soloing« (oziroma soliranje nad globoko vodo, ki se odvija v strmih klifih nad morjem, op. p.). Zadeva je kar precej podobno balvaniranju, mar ne?
Grega: Ja, ampak ko s kakšnih 15 metrov padeš na hrbet v vodo, tudi tekočina ni več tako zelo mehka. Sam sem to ugotovil, ko sem na ta način plezal na Mallorci. Res pa je, da se s tem načinom plezanja ukvarjajo balvanski plezalci, način plezanja je zelo podoben balvaniranju.
In kakšni so vajini bližnji načrti?
Grega: Vedno imam v glavi vsaj pet načrtov. Trenutno je prvi med njimi plezanje po balvanih v Indiji.
Urh: Najprej grem plezat v Cresciano v Švici, potem pa še v Fontainebleau. Dolina Malte na avstrijskem Koroškem pa je tako ali tako stalnica za balvanske plezalce s tega konca Evrope.
Besedilo in fotografije Urban Golob
Kje lahko najdemo kaj več zapisanega o balvanskem plezanju?
M. Mejovšek. Brez vrvi. Grif 2, str. 10-11.
M. Mejovšek. Ko ti občinstvo diha za vrat. Grif 18, junij 1998, priloga A5.
T. Golob. Bulanje po balvanih. Grif 20, oktober 1998, str. 24-27.
Anonimus. Balvani Tople. Grif 20, oktober 1998, priloga A5.
T. Golob. Kamni v Trenti. Grif 25, avgust 1999, str. 30-31.
P. Grilc. Na pariški način. Grif 26, oktober 1999, str. 40-42.
M. Gradišek. Blišč in beda svetovnega pokala. Grif 27, december 1999, str. 62-65.
U. Golob. Žirovski balvani. Grif 30, junij 2000, str. 46-49.
P. Grilc. A story starts in Sheffield. Grif 31, avgust 2000, str. 64-69.
R. Šisernik. Font, balvani, pa kaj še hočeš več ... Grif 31, avgust 2000, priloga A5.
P. Grilc. Balvaniranje pod kostanji. Grif 32, november 2000, priloga A5.
P. Grilc. Prava stvar. Kako se lotiti balvanskega problema. Grif 36, junij 2001, str. 39-44.
P. Grilc. Balvanski vodnik po Sloveniji. Grif 36, junij 2001, priloga A5.
T. Golob, L. Fonda. Je blo tam eno dete v cvetu pubertete. Grif 38, oktober 2001, str. 50-54.
T. Rant. Terra incognita. Grif 40, februar 2002, str. 24-27.
Spletne strani:
Climbersonly.net/Vodnicki/Podljubelj (Balvani v Podljubelju, avtor R. Brezar.),
Climbersonly.net/Reportaze/SeliMallorca (Deep water solo na Mallorci, avtor G. Šeliga.),
Bouldering.com (Obilica povezav na zanimiva področja po vsem svetu.),
Bleau.info (Vse, kar ste hoteli vedeti o balvaniranju v Fontainebleauju.),
8a.nu/site2(Glej „articles“.)
… in še mnoge druge, na voljo pod ključno besedo “bouldering”. Zbrala M. P.
|