Fabio Palma - Solitari: UVOD, povzetek in prevod - Igor Škamperle
Fabio Palma
Solisti / Samotarji (Solitari)
Uvod
Solo plezanje, na malih nekajmetrskih stenah ali v velikanskih trdnjavah, ki so dvakrat večje od najvišje stolpnice na svetu, pomeni pretakanje energije, ki krepko presega golo vzpenjanje. Ne gre za navadno plezanje ali goli alpinizem, ampak za preizkušnjo, ki jo tudi tisti, ki sami zahajajo v skalo in led in so pripravljeni tvegati, razumejo kot antikonformistično. Solo vzpon nikoli ni igra. Hrup življenja in zvoke narave prelije naglušna tišina, ki spremlja živi obstoj na popolnem robu vsakršne človeške dejavnosti.
Knjiga, ki govori o solistih v gorah, je dolžna upoštevati zgodovinski okvir. Hkrati pa želi podati tudi osebne ponotranjene vzgibe neke osebe in ves njen življenjski prostor. Zapiranje vase in dejavna akcija, upornost in hkrati občutek strahu, doživljanje samote le občasno ali trajno, biti navdušen nad plezanjem, čutiti ljubezen do njega a tudi odpor. Vse to je solo plezanje, ki včasih postane totalno, namreč free solo, vzpon brez vrvi in varovanja, kjer poslednja izbira ne pušča drugega, kot da uspem.
Free solo je sicer ekstremna oblika, a ni edina, kajti varovanje pri solo vzponih v vrtoglavem okolju, kot ga opisujejo Barbanov, Smith ali Humar, je le delno in gotovo ni odločilno. Podobno kot solistične izkušnje v drugem okolju, npr. v jamah ali v soteskah…, se naša izkušnja izteka v občutek izjemne veličine in oddaljenosti, kot bi bili na drugem satelitu.
Zaradi tega to ni knjiga, ki bi imela razvidno »rdečo nit«, ampak ima več glav. Podaja košaro raziskovalnih avantur, zbirko doživetij, izbor premislekov in nekaj domišljije o tveganju na robovih med življenjem in smrtjo, naj bo izraz uporništva ali tudi ne. Spisi nam ponekod pokažejo tudi nekaj ironije. Gre za zgodbe ljudi, ki so nad prepadom razgrnili brv in se napotili preko. Mnogi za vse življenje, včasih vsem na očeh, drugič bolj tiho in plašno.
Mnogi med njimi bi na vprašanje: »Kaj bi povedal o svojem življenju?« odgovorili na dolgo in široko, toda o svoji dejavnosti bi raje molčali. Nekateri med njimi so produkt določenega družbenega okolja, kot na primer Jason Smith, a to je redko, kajti samotar je človek, ki za cilj nikoli ne izbira tega, kar hvali množica. Vzemimo primer iz sedemdesetih let, ko se je v Ameriki, predvsem v dolini Yosemite, razvilo prosto plezanje. Prav gotovo je bilo to tesno povezano z vzdušjem in gibanji tistega časa, ki so hotela spremeniti svet, najbrž je bilo tudi pod vplivi tedanje literature (predvsem Castanede), ki je ovrednotila bogastvo notranjega doživetja, pa čeprav pod vplivom droge. A bilo bi preveč enostavno (banalno?) vključiti poglavje o Johnu Bacharju, otroku tistega časa, medtem ko se mi je zdelo smiselno pripraviti poglavje o Henryju Barberju, ki je povsem zunaj te običajne sheme in prispeva, da malo razgibamo naše običajne opredelitve.
Osemdeseta leta so prinesla razmah free solo v Angliji, ki jo je opisal Paul Pritchard v Deep Play in jo predstavil z izvrstvo podobo plezalca brez vrvi, kot je Ben Heanson, otrok konca tisočletja in s povsem avtonomnim stilom življenja.
Skratka, vse te osebe težko uokvirimo. S svojo dejavnostjo so pogosto zmedli novinarje in spremljevalce, tako da se vsakovrstne oblike zgodovine alpinizma počutijo nemočne pred podvigi in vzponi, ki jih le stežka primerjamo s klasičnimi. Še več, upam si reči, da družba tovrstne skoke v ekstremnost ocenjuje še bolj negativno. Zgodovina nam pravi, da so samotneža, naj je šlo za katerokoli umetnost ali dejavnost, vedno sumljivo gledali. Danes so takšna mnenja še bolj brezupna: po eni strani živimo v družbi, ki poudarja pomen skupinskega dela namesto osebnega, kjer so individualne lastnosti žrtvovane v skupni interes, ne da bi bile ovrednotene, po drugi strani pa nas obdaja potrošniška kultura, ki nas spodbuja, da bi bili videti edinstveni in originalni, a le zato, da bi se njeni produkti bolje prodajali.
Iz teh premislekov sem izhajal, ko sem pisal zadnje poglavje in skušal v nekaj mislih povzeti opisane izkušnje alpinistov, ki sem jih zbral. V teh sklepnih mislih sem skušal podati nekaj odgovorov, zakaj nekateri iščejo takšne izkušnje, kaj je njihovo življenjsko vodilo in ljubezen. Ko bodo bralci prišli do zadnje strani, se bodo verjetno večinoma strinjali, da po prevladujoči morali nori solisti niso vredni nikakršne sprejemljive potrditve. Pa vendar nam neki dvom ostaja. Družba potrebuje vseh vrst ljudi, tudi tiste, ki se navdušujejo nad dejavnostmi, ki jih večina ne priznava. Na tej osnovi sem napisal zagovor, ki pa ga preberite šele potem, ko boste prebrali zgodbe, opisane v knjigi.
. . .
Poznavalec alpinizma in plezanja se bo ob pogledu na kazalo in ob preletu imen vprašal, po kakšen izboru sem izbiral osebe. V tem kratkem uvodu naj pojasnim tudi to.
Najprej naj povem, da sem se odločil izpustiti tri italijanska imena: Cesare Maestri, Walter Bonatti in Reinhold Messner. Razlog, da sem jih izpustil, je velika količina knjig, ki so dostopne in opisujejo njihove vzpone. Maestri je bil pravi solist, še bolj kot Bonatti, in čeprav je njegovo ime neizprosno povezano s Cerro Torrejem v Patagoniji (smer Maestri-Egger, 1959), se ga dejansko spominjamo po izjemnih solo vzponih v skali, kjer je opravil smeri, ki še danes veljajo za »odsvetovane«. Bonatti je bil tudi solist, a največkrat slučajno, pa čeprav je njegov solo vzpon v Druju l. 1955 pravi mejnik solo plezanja.
Messner je bil inovator na vseh področjih alpinizma, tudi v solo free vzponih v skali in pri solo mešanem plezanju, na 3000 metrih kot tudi nad 8000. Z njegovimi vzponi se lahko vsakdo seznani preko mnogih knjig, ki jih imamo na voljo o skoraj vseh njegovih vzponih, najdragocenejša, ali vsaj nezamenljiva knjiga, pa morda ostaja njegova Sedma stopnja, delo, ki je pripomoglo, da se je plezanje v javnosti osvobodilo mnogih predsodkov. Menim, da je njegov solo vzpon po smeri Vinatzer v Marmoladi leta 1969 enake vrednosti kot njegov mnogo slavnejši solo vzpon na Everest.
. . .
Avtor nato predstavi tudi Renata Casarotta, v krajšem zgodovinskem pregledu na začtektu pa omeni pionirska plazalca, kot sta bila Paul Preuss in Hermann Buhl.
Skratka, zelo bogata in prijetna knjiga, po vsebini izčrpna, po zornem kotu sodobna in večplastna, po obsegu pa priročna in lahko berljiva (mali format, 270 strani), ki bi jo bilo vredno prevesti. V njej je tudi nekaj črnobelih fotografij (ok. 10), ob katerih lahko zajamemo sapo, denimo pri solo free vzponu Alexa Huberja po Hasse Brandler v Zahodni Cini ali na koncu strehe v Separate Reality v dolini Yosemite. Na eni od fotografij je tudi lep in svetel obraz Slavca Svetičiča.
Povzel in priredil Igor Škamperle