Boštjan Virc: "Prav mi je. Toliko sem drežnal v petek, da me ne noben ne mara, da sem na koncu v soboto fasal tri slavne alpinistke, amazonke, odpravarke!"
Skupinska smuka pod Montažem
Prav mi je. Toliko sem drežnal v petek, da me ne noben ne mara, da sem na koncu v soboto fasal tri slavne alpinistke, amazonke, odpravarke - Nino, Matejo in Matičarko Mojco (tista iz
duplerice Planinskega vestnika pred časom). Poleg seveda Tonija in njegovega prijatelja Sašota. Kaj čem potem jaz, para pripravniška uboga... Modro sem poslušal junaške feministične odpravarske zgodbe, zgode in nezgode.
Na Nevejskem prevalu nas je pričakalo prazno parkirišče, kar je bil cel čudež. Niti ni bilo tako mrzlo, kot so napovedovali vremenkoti. Eni so si navesili žolne, Mateja pa je v identične svrhe nastavila zvonec na svojem mobitelu na najbolj glasno. Po kuloarjih se govori, da je to doktrina v Tržiču (Mateja živi v Tržiču). Pač, če te zasipa, pa ti je dolgčas, pa malo poklepetaš s frendicami, pa malo powapaš kaka je stopnja plazovne nevarnosti, na 090 povprašaš šlogarce, kako kaj kaže, ipd... Učinkovito in poceni.
Tale nabildana in adrenalin špricajoča raja je kmalu začela runkati nad dolžino ceste, ki jo je potrebno prehoditi do planote, kjer se šele začne pravi smuk. Jaz sem pač nemo požiral žalitve, klevete in zmerjanja. Kaj pa čem! Na planoti nas je pričakalo sonce in Montažev amfiteater v vsej svoji lepoti. Glede na to, da se je povsod bleščala ledena skorjica, smo izbrali kar klasični cilj - škrbino pod Montažem, na nekih 2240 m. Bilo pa je trdo kot hudič. Najprej so šli gor srenači, ko pa so utrjene alpinistke, z od vetra razbrazdanimi resnimi obrazi, začele iz ruzakov vlačiti dereze in mahati s cepini, je vrag odnesel šalo. Sonce je zamenjal veter in snežna ploha, strmina je narasla na srhljivih 25 stopinj. Toni je rekel, da se ne gre več, Nina je kao iskala izgubljene špegle, v nas se je naselil nemir. Le Mateja je trgala dalje, je rekla, da bo tepena doma, če ne prinese slike iz vrha. Nič, malo pod spihano škrbino smo rekli, da imamo dost In, da ne bomo nobenmu povedali, da nismo prišli do vrha in da sta Toni in Nina zaključila turo še nižje. Pa res nobenemu povedat naprej.
Ker je bilo kar mrzlo, mi punce niso pustile niti v miru pokadit obveznega čika pred spustom. Iz objestnosti so tekmovale, katera vrže dlje v dolino čimbolj drag predmet. Zmago sta si delili Nina in Mateja. Mateji je uspelo, da je pulover zletel nekih 200 višinskih m po flanki. Nini je letelo manj, je pa žrtvovala draga sončna očala. Toni si je pred spustom zaželel, da mu ne bi veter pihal v hrbet, da "ne bi šlo prehitro". Meni se je smuka načeloma zdela prav fina, se je pa ta mestna mladež občasno zmrdovala. Trda kloža, ki se je predirala le tu in tam. Na mestih tudi nekaj napihane prašine. Za uživanje čisto ok.
Malo mi je bilo žal, ker smo bili prisiljen izbrat manj atraktiven cilj, ampak vseeno mislim, da je turca prav fajn uspela. Mimo Mojstrane smo potem na poti domov padli še v pravo snežno nevihto. Za konec pa me je očarala še Nina z izjavo, da je mislila, da sem jaz rojen okoli leta 1978! Ja, bivša JNA je v vsej krutosti vpoklicevala že dvanajstletnike.
Ko sem prišel domov, so že v veži bloka dišali Duškini piškoti. Polna garsonjera jih je bila. Jaz pa sem po stari navadi dobil le tiste, ki so bili izmet v kontroli kakovosti in niso izpolnjevali estetskih in nutrističnih normativov.
Boštjan Virc
Foto: Nina Kopčavar