Dušan Škodič: Tole pisanje je bilo nekoč namenjeno objavi v naši planinski reviji, pa je kljub pregovoru, da papir prenese vse, zaradi nekoliko preveč "začinjene" vsebine izviselo. Ampak, ko je nastal ta pregovor, še nismo poznali interneta. Zato pa je ugledalo luč sveta tule ... 

Tara teče po divji in izredno globoki črnogorski soteski in se z globino do 1300 višinskih metrov uvršča v svetovnem merilu takoj za Grand Canyon reke Colorado.

Kdor je že hodil po Durmitorju, si je verjetno privoščil tudi spust po tej reki. Spust je še vedno možen tudi z lesenim splavom, ki pa ga danes vedno bolj izpodrivajo gumijasti rafti, ki jih ob mojem opisanem obisku še ni bilo. Vožnja s splavi ni bila adrenalinska, bila je primernejša za ležerno fotografiranje in opazovanje lepe narave, saj potniki na splavu niso aktivno sodelovali.
Bili so še dnevi masovnih izletov, kar za cel avtobus nas je bilo, brezskrbnežev nekega časa, leta 1989, ko je dr. Borisav Jović (nekaj časa tudi predsednik predsedstva SFRJ) že pisal svojo kasneje znano knjigo: Poslednji dnevi Jugoslavije.
Reka Tara je bila ledeno mrzla, mi pa pregreti kot vsaka razpuščena banda, ki jo napenja mladostna energija. Za nami je bilo že več dni hoje po hribih in spoznavanja razlik naravnega in človeškega značaja nekdanje države. Verjetno si je slednjega še najbolj zapomnil prijatelj Miha, ki se je nekega dne izgubil na poti in nič hudega sluteč potrkal na vrata prve osamljene hribovske hiše. Odprl jih je stereotipen; dva metra visok, brkat Črnogorec, in še preden je Miha rekel; dober dan, mu je tip z globokim glasom rekel: »Pa šta si mi ti došao na vrata, o'ca ti j…!« Za pot je Miha nazadnje sicer izvedel, poleg pa tudi to, da je s tistim stavkom, ki ima na koncu: o'ca ti j…,možakar mislil pravzaprav: »Dober dan, le kaj pa je Vas semkaj prineslo?«

Vsak lesen splav je imel po pravilih dva krmarja, na njem pa je bilo po navadi do ducat potnikov.
Naš prvi krmar je bil Mićo, malo pod trideset let je imel in bil je tak, kot če bi iz Bobotovega Kuka (2522 m, najvišji vrh Durmitorja) odlomil ogromen kos žive skale in jo za silo obklesal v moško postavo. Ženske so ga čisto brez sramu občudovale. Njegovo živo nasprotje pa je bil glavni krmar drugega splava Ibro, bivši pastir, ki si je prišel iz Bosne v Črno goro služit kruh, ker ga menda ovce na Vlašiću niso več marale … Bil je koščen dvajsetletnik, ki je po razdejanju v ustih sodeč, nekoč namesto cigarete prižgal petardo. Še tisto od zobovja, ki ga je premogel, pa je bilo temno rumeno, ker je vseskozi vlekel le Moravo brez filtra.

Med spustom smo imeli postanek za kosilo in Mićo, ki je pojedel za dve lopati tradicionalnega kačamaka (nekaj podobnega krompirjevo-koruznim žgancem), se je potrepljal po trebuhu in rekel, da bi se za povrh dobro prilegla čašica loze (znanega žganja iz tropin). Nihče od nas ni imel žgane pijače v prtljagi - ne zato, ker bi bili tako pridni, temveč ker nam jo je že zdavnaj zmanjkalo, nove pa si v tisti divjini še nismo uspeli nabaviti.
Robi se je takoj oglasil, da bo rešil problem, brez da bi nam karkoli razlagal. Ko smo krenili, se je enostavno vkrcal na splav z Ibrom, čemur nihče ni namenjal posebne pozornosti. Na brzicah nas je malo poškropilo, Robi pa se je nalašč tako postavil, da ga je zalilo. Vsi so se smejali, še najbolj on sam sebi, ker je to  seveda bilo del njegovega scenarija. Vedel pa je tudi, da ima neka naša starejša potnica spravljeno še skoraj celo steklenico Ballantinesa. Če kdo, ga je prav ona imela zgolj za zdravilo, saj ga je točila le po pokrovčkih …
Baraba ji je v premoru med enimi in drugimi brzicami začel sitnariti, da se je pomotoma vkrcal na napačen splav in da ima prtljago tam na drugem, še preobleči da se ne more, prehladil da se bo revež in gospa je naivno požrla trnek in odvezala svojo culico. Ko pa mu je hotela napolniti pokrovček, ji je oboje urno izpulil iz rok, rekoč, da se ne bi polivalo, ker je voda na reki tako nemirna. Z enim očesom je meril pokrovček, z drugim pa opazoval, kdaj se bodo začele naslednje brzice. Časovno je uskladil trenutek, ko je izpil pokrovček, steklenico dobro zaprl in v trenutku, ko je splav zdrsnil čez vodno rólo, zakrilil z rokami in z glasnim: »Aaaaaah!« omahnil v mrzlo Taro.
Z vpitjem je delal še večjo dramo, kot je bila v resnici, kar pa v mrzli vodi niti ni bilo težko zaigrati. Nekaj trenutkov kasneje se je uspešno rešil na »naše« plovilo. Vsi so si oddahnili, še celo gospa, ki je videla, da se steklenica še vedno drži njegove roke. On pa, moker kot cucek, jo je takoj ponosno ponudil naokoli in še celo Mićo mu je rekel: »Svaka ti čast čo'če.« Čisto brezskrbno smo si jo podajali, saj je bilo še vsaj dve uri do dnevnega cilja …
Ker je bil Robi po svoji akciji zares premočen se je bal, da se bo v resnici prehladil. Obrnil se je v stran in si slekel premočene hlače. Mrzla voda je opravila svoje, saj je ob pogledu navzdol zastokal: »Ojoj, kaj pa je to, saj ga sploh ne vidim!« Naš Janez, ki je tistega dne verjetno tovoril največji trebuh po Tari, pa si je po požirku obrisal usta in mirno dejal, da to sploh ni nič takega, kajti on svojega »korenjaka« ni videl že vsaj deset let.

Z nami je bila tudi Maja*. Ampak ni bila na našem splavu, kar je bil po svoje blagor. Prenaporno pač, to pa zato, ker je moški del populacije v njeni bližini vseskozi tekmoval za njeno naklonjenost. Po nekaj dneh hoje po hribih je bilo to početje že na meji regularnosti, saj so se vsa obleganja najbolj zaželene ženske v naši skupini odbila kot lesena kopja od grajskega obzidja. S prevzetnostjo Prešernove Urške je stresala s svetlo grivo, ko je delila »košarice« revčkom ki so jo osvajali in vihala nos nad njihovimi namigovanji.

»Njet vazmožno!« je zvečer ob tabornem ognju dahnil Jaka, ki je bil zaradi brade in vedno razmršenih las tako podoben znanemu Rasputinu, da smo ga nazadnje tako tudi klicali. Ker se mu je to prav dobro zdelo, je včasih nalašč postregel s kakšnim ruskim izrazom. Meni, ki nisem ravno natančno vedel, kako je Rasputin v resnici izgledal, se je še najbolj zdel podoben kakšnemu četniku, kakršni so se takrat začeli pojavljati na nekih mitingih v Srbiji, toda tega mu nisem na glas omenil. Še vedno bolje, da je vsakič ko je nazdravljal s pijačo, rekel: »Zdravstvuj, Vasiljuška!« ne glede na to, kako je bilo tistemu človeku v resnici ime, kot pa da bi naokoli hodil s kakšnim pipcem v zobeh.

Mićo je še pred pristankom v taboru, kjer smo imeli prenočitev, izjavil, da po dobri porciji kačamaka in dobrem požirku loze, dobro legne i dobra žena, in si pri tem pogladil brke. Mi smo takoj ljubosumno pobliskavali z očmi, saj če je Majo kdo od prisotnih sploh zanimal, je bil to prav Mićo. To mu je dokaj naravnost dala tudi vedeti že prejšnjega dne, on pa je do sedaj, kot bi se reklo - sploh ni opazil. Ali pa jo je le načrtno dražil?
Na naše začudenje je odgovoril, da ga ona sploh ne zanima, ker ima že nekaj ogledanega v skupini, ki bo prišla v tabor za nami. »Meni treba prava žena, a ne ukras za na korzo« (promenado). »A, što se one Maje tiče« je rekel počasi in nas bistro premeril s pogledom; »tamo če biti Ibro!« Več ga nismo pripravili spregovoriti, med nami pa je bila še cel večer živa debata okoli tega. Da bi Ibro vskočil tam, kjer ni uspelo nikomur od nas, se nam ni zdelo mogoče. Ja Bog pomagaj, kam pa pridemo, če nam bodo ženske uhajale s takimi, ki se še ovce na planini pred njimi razbežijo! »To ne more biti res« sem odločno zavrnil Mićine napovedi. »Če že ne zaradi drugega, pa zato, ker se je po mojem nazadnje skopal takrat ko je padel v Taro. Dobro pa smo vedeli, da mu splav ne dela nobenih težav!« Vsi so se strinjali, Robi pa je rekel: »Amen!«
Edino naš Rasputin je rekel, da je slišal; da je včasih ravno to tisto, kar neka ženska išče. Takoj smo ga proglasili za duraka (bedaka). In ko se je znočilo, je postalo veselo in nihče več ni razmišljal o Maji in Ibru. Kot po navadi, so se naše »aktivnosti« zavlekle precej čez polnoč in Janez, ki je bil vedno lačen, si je za prvo silo pomagal s suho klobaso, ki jih je od doma pritovoril celo krošnjo. Robiju je šlo to njegovo nočno prežvekovanje suhomesnih artiklov na živce, ali kaj, ker mu je rekel, da ga bodo te klobase v grob spravile. »Malo fovšije, pol klobase in dober seks nikoli ne škodijo!« nam je serviral eno od svojih cvetk. »Jaz imam vsaj klobaso«, se je še režal, ko je ravno takrat na šotoru v bližini naredilo: »Zzzzzzzzip« in se je iz njega skobacal škrbasti Ibro, se razkoračil ob šotoru, se malo zasukal, prdnil, ter si izpraznil mehur kar tja med napete vrvice. In nato si je vsem nam na očeh potegnil hlače kar na golo zadnjico, ker perila menda sploh ni nosil.
Verjetno je bil iz iste vasi, kot »tisti Mujo«, ki je prišel iz planine v mesto, ter si s prvo zasluženo plačo kupil spodnjice, kajti nekje je slišal; da se spodnje perilo nosi zato, ker je toplije i čistije. Kmalu po tem, ko se je vračal na planino, si je spodnjice tudi oblekel in ves napredno razpoložen jo je mahal domov, kjer so ga nestrpno čakale ovce za večerno molžo. Pa ga je zvilo v črevesju od golide kislega mleka, ki ga je popil za popotnico in kot ponavadi si je hlače potegnil do kolen, počepnil za prvi grm, ter opravil potrebo. Ko pa je spet vstal in si navlekel hlače, je takoj ugotovil, da je res toplije, nato se je obrnil in pogledal tja, kjer bi moral biti kupček, pa ga seveda ni bilo, ter navdušeno vzkliknil: »A boga mi, i čistije!«
Naš Ibro, je verjetno pripadal že naslednji generaciji, zato je vedel, da perilo razen prednosti prinaša tudi tovrstne neprijetnosti in se mu je a priori izognil. Nataknil je ponošene opanke, ki jih je imel parkirane pred šotorom in oddrsal z njimi v temo.
Mi, ki smo vse to njegovo petelinjenje z odprtimi usti opazovali, smo lahko prav razločno opazili svetlo grivo, ko se je iz notranjosti šotora stegnila roka in je naredilo: »Ziiiiiiiiiiip« še v drugo smer. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je naš Rasputin rekel: »No fantje, kaj sem vam rekel! Tudi take so, in če me še kdaj spravijo s splavom po Tari, vam prisežem, da se bom prej dobro povaljal po gnoju!« Dvignil je kozarec z lozo tja nekam v temo, kamor je izginil Ibro in potiho dodal: »Zdravstvuj, Vasiljuška!«

*Ime je seveda izmišljeno

Tekst: Dušan Škodič
Vse foto: Google Earth