Slovenske novice, 19.12.05 - Dejan Ogrinec: Ena od možnosti, da ubežiš starosti in njenim težavam
Prosto
Vratolomno pod balkonom
Ena od možnosti, da ubežiš starosti in njenim težavam, je visenje 200 m nad pretrdimi tlemi
Eden od najboljših fotografov plezanja, alpinizma in gora na svetu ter dolgo najboljši prosti plezalec Avstrije
Heinz Zak je pri 47 letih v dolini Yosemite v ZDA letos poleti preplezal smer z imenom Separate Reality. Ta sicer ni med najtežjimi na svetu, a ker vseeno spada v elitni razred in ima precejšen plezalski zgodovinski pomen in ker jo je Heinz preplezal brez varovanja, v solo vzponu, se njegova zgodba povsem spremeni.
Gre za težko in psihološko nadvse zahtevno plezalno smer z oceno 9. Njena posebnost je, da na koncu 15 metrov dolge vodoravne strehe (kot bi plezal po spodnji strani balkona) plezalca čaka zoprn in zahteven del – obviseti mora povsem v zraku, samo na rokah, se zavrteti okrog osi in noge zatakniti za rob strehe, nato pa iz tega položaja nadaljevati naprej prek roba – previsa; to je ključ, najtežji del smeri, vse pa se dogaja le kakih 200 metrov nad tlemi.
Pri Heinzovem dejanju je zabavno, da je smer presoliral predvsem zato, ker je ugotovil, da imajo vsi njegovi plezalski prijatelji (in vrstniki) že obilne pivske trebuhe, nekateri pa so tudi že doživeli srčni infarkt. In da ne bi težave doletele še njega ali da jih tako rekoč prehiti, se je, ko je bil že ravno na plezanju v narodnem parku Yosemite, odločil, da izpolni svoje davne želje, preden ga prehiti starost.
Ko je pred leti v isti smeri fotografiral zdaj že pokojno plezalsko legendo Wolfganga Gülicha, je bil ta menda precej živčen. Ko se je bližal robu strehe, se je precej obotavljal in se le stežka odločil ter izvedel opisani manever. Ko mu je uspelo, se mu je izvil glasen in močan vrisk sprostitve. Heinz pa je za razliko od Wolfganga ta detajl precej dobro poznal, saj je smer že večkrat preplezal v navezi, v njej fotografiral in poznal vsak gib, ki ga čaka.
A ker je navsezadnje le vrhunski fotograf, se dolga leta nikakor ni mogel odločiti, da bi smer tudi resnično odsoliral. Kot je izjavil: »Ko enkrat visiš, zataknjen le z rokami v granitni poči, in moraš spustiti telo, da prosto zaniha v zraku, si vsekakor zelo vesel, ko vidiš, da te na koncu vrvi prijatelj skrbno opazuje in predvsem – varuje.«
Letos poleti je plezal in plezal, a tisti pravi dan nikakor ni prišel. Do trenutka, ko se mu je odtrgalo. Mirno se je odvezal, še malce premislil o vseh podrobnostih in kot v transu splezal do konca strehe, do koder si še lahko pomagaš z nogami. Tam se je malce streznil, a le za trenutek. Pograbil ga je val energije in brez težav je izvedel vse potrebne gibe ter tiho in mirno končal na vrhu. Bil je popolnoma zadovoljen, nič evforičen, pred očmi pa so se mu kot v filmu prikazali vsi plezalci, ki jih je fotografiral v tej smeri.
Heinz, skromen človek, ki živi z ženo in psom v samoti, visoko nad dolino Stubaital, ima za seboj fantastičen fotografski opus. Težko ga bo kdo kadar koli presegel, verjetno predvsem zato, ker je bil vseskozi vrhunski plezalec in ker je kot fotograf vedno iskal nove in drugačne tehnične rešitve. Najbolj znane so morda njegove hodulje, s katerimi se je odrival od stene in dobil še boljši kot za dober fotografski kader. Zelo je hvaležen sponzorju in tehnični podpori za vso plezalno (ali za fotografiranje) potrebno opremo, podjetju, ki ga sestavlja 30 obrtniških družin iz doline Stubaital, ki podobno kot Heinz tiho, a vztrajno izdelujejo morda najboljšo in najvarnejšo plezalno opremo na svetu. Vseskozi v Avstriji, še vedno doma, na roke, brez želje po slavi ali zaslužku.
Dejan Ogrinec