Delo - Zadnja stran: ... Steve House trenutno najboljši alpinist sveta ...
Po mnenju Južnega Tirolca Reinholda Messnerja, ki se je na Mount Everest prvi povzpel brez dodatnega kisika, nato pa se v zgodovino himalaizma za vselej zapisal še kot prvi Zemljan, ki je stal na temenih vseh štirinajstih osemtisočakov, je ekstremni plezalec Steve House trenutno najboljši alpinist sveta – a kljub temu je skoraj popolnoma neznan; z izjemo ozkih alpinističnih krogov komaj kdo ve zanj. Vzrok je preprost: skromni Američan se je povsem odpovedal medijskemu trženju lastnih podvigov, ki se dandanes zdi ne le samoumevno, ampak tako rekoč neizogibno.
Časi, ko so bili prvi pristopi na osemtisočake sami po sebi medijski dogodki svetovnih razsežnosti ali ko smo vrhunske alpinistične dosežke lahko spremljali pred domačimi vrati, v vsem znanih severnih stenah Matterhorna ali Eigerja, so namreč že zdavnaj minili. Dandanašnji se alpinistični mejniki postavljajo v odročnih, javnosti nepoznanih stenah in na vrhovih, kot je denimo K 7; in da bi širša publika sploh lahko dojela razsežnosti in pomen alpinističnega podviga, morajo plezalci pred občinstvo stopiti ne samo z izrednim plezalskim dosežkom, ampak tudi z izjemnimi fotografijami in filmi, posnetimi med vzponom.
Prav tovrstno trženje alpinističnih vzponov pa Steve House najodločneje odklanja. »Ali grem plezat ali pa snemat hollywoodski film,« odrezavo odgovarja. In takšne so tudi njegove fotografije. Pozna se jim, da so to hipni posnetki, narejeni v naglici. Na njih ni videti prelivajočih se barv sončnih vzhodov, ampak izmučene obraze soplezalcev.
Doslej je največji Housov alpinistični dosežek vzpon na 8125 m visoki Nanga Parbat čez Rupalsko steno, to je, 4500 m visoki zid iz skale, snega in ledu, ki ga je s soplezalcem Vinceom Andersonom v alpskem slogu preplezal leta 2005 – istega leta, ko se je v omenjeno steno podal tudi Tomaž Humar, a ga je slabo vreme prikovalo v steno, iz katere ga je nazadnje rešil helikopter pakistanske vojske.
Začetki Housovega himalaizma so – presenetljivo – povezani s Slovenci: leta 1990 se je kot tedaj komaj devetnajstletni alpinist udeležil slovenske odprave na Nanga Parbat. Odprava je bila uspešna: vrh sta dosegla Marija Frantar in Jože Rozman. A Housu je ostala v slabem spominu: zgrožen je bil nad samoumevnostjo, s katero so alpinisti, ki so se vzpenjali v ekspedicijskem slogu, na gori puščali za seboj velike količine vrvi, klinov, druge opreme in odpadkov. Po njegovem bi moral alpinist goro zapustiti nedotaknjeno. In seveda je bil razočaran nad tem, da je bila njegova vloga v odpravi omejena na prenašanje težkih nahrbtnikov od enega do drugega višinskega tabora. Vrhu Nanga Parbata se zato niti približal ni.
Odtlej se je Steve House, geograf iz Oregona v ZDA, ki se preživlja z gorskim vodništvom, zapisal plezanju v alpskem slogu: vzponom na himalajske vrhove brez dodatnega kisika, brez vnaprej napetih vrvi in lestev ter v enem samem zamahu od vznožja do vrha gore. Sorazmerno s tveganji v alpinizmu narašča tudi krvni davek. Dandanes je pričakovana življenjska doba profesionalnih skalnih in lednih plezalcev primerljiva z življenjsko dobo kakega rudarja v 19. stoletju. »Ko sem bil star 29 let, so bili vsi moji plezalski tovariši bodisi mrtvi bodisi niso več plezali,« je Steve House zapisal v svoji knjigi Beyond the Mountain. Danes jih ima 39. In še vedno pleza.