Sara Sottocornola: »Alpski stil«, »raziskovanje«, »nova smer«, »lahkotnost«. To je abrakadabra današnjega alpinizma.
... Ampak po vnovični smrtni žrtvi se je treba vprašati: do kam lahko gremo? Je prav, da v imenu etike podcenjujemo vrednoto življenja ali se z njim celo igramo?
Spadamo med tiste, ki ljubijo gore, alpinizem in vse, kar je z njim povezano. Pripovedujemo njihove zgodbe, pa vendar smo prišli do točke, ko se moramo vprašati, če obstaja meja.
Odgovor za tiste, ki se sprašujejo, če pretiravamo, so naslednja imena: Tomaž Humar, Michele Fait, Roby Piantoni, Max Schivari, Sergej Samoilov, Oscar Perez, Piotr Morawski, Franc Oderlap, Cristina Castagna, Wolfgang Kolblinger, Go Mi Sun in drugi ... To je seznam mrtvih v zadnjih mesecih. Mesecih, ne letih.
»Pišete vedno o mrtvih,« je stavek, ki ga slišimo vsakič, ko se zgodi nesreča. Na alpinizem ne bi smeli gledati kot na vojsko, ki izgublja svoje vojake. »V gore ne gremo, da bi umrli, temveč da bi živeli,« je povedal Kurt Diemberger v filmu Karl.
Razumeti želimo, ali gre res za absolutno svobodo ali za past. Nevarna moda, ki privlači in potem prevara. Smo mogoče alpinisti tisti, ki goro spremenimo v kraj smrti?
Včeraj sem na ulici pokazala sliko Simoneja Mora. 5 od 30 vprašanih osebe na sliki ni prepoznalo, in ko sem vprašala, če vedo kaj o alpinizmu, mi niso znali povedati niti, kaj je K2.
Cesare Maestri mi je v enem od intervjujev nekoč dejal, da je največji alpinist vseh časov tisti, ki ostane živ. Pozabljeni nauk?
Sprašujemo vas, do katere točke je treba priti, do kam realizirati sanje na vsak način in brez omejitev? Alpinizem, ki ni alpinizem, če ni brez vsega, tudi brez varnosti.
Pred nekaj dnevi sem govorila z nekaj italijanskimi alpinisti, ki se na pot odpravljajo naslednje leto. V istih dneh je Humar z neke neznane stene telefoniral na drugi konec sveta. Žal tudi zadnjič.
Ne da bi želeli koga obtoževati, ampak ta dejstva dajo misliti. So ljudje, ki se jih označuje za »strahopetneže«, ker si ne upajo do ekstremnosti. Ampak, ali ni to pretiravanje? Je normalo gledati na spoštovanje življenja kot na limit osebne svobode? Pomislite tudi na druge oblike »izzivanja osebne svobode«: droga, neprilagojena hitrost z avtom, alkohol. Vse to lahko pripelje le do zmede vrednot.
Alpinizem je krenil na tako pot?
Še zadnje vprašanje v zvezi s slavo. Vemo namreč, da se o alpinizmu govori predvsem takrat, ko pride do nesreče, reševanja, ko je v igri življenje in ko smrt postane igra. Alpinist išče smisel življenja ali samo slavo? ...
Sara Sottocornola