Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Večno hrepenenje zasvojenega plezalca

Delo, Književni listi - Marjan Raztresen o knjigi Pavle Kozjek - življenje alpinista

Dobro leto dni po tem, ko je 49-letni vrhunski alpinist Pavle Kozjek konec lanskega avgusta na pobočjih 7273 metrov visokega Mustagh Towerja v pakistanskem Karakorumu končal svojo plezalsko in življenjsko pot, je konec septembra pri radovljiški založbi Didakta izšla knjiga Pavle Kozjek - življenje alpinista. Če bi imel mož iz knjižnega naslova pri njej kaj besede, bi svoj knjižni prvenec (pri tem ne računamo njegovih plezalnih vodnikov), ki ga je po večletnem nagovarjanju prijateljev in nekaterih založnikov pred odhodom na svojo zadnjo pot vendarle načrtoval, seveda naslovil drugače, marsikaj pa bi najbrž ostalo do pičice enako, kot je poprej napisal za objave v različnih revijah in kot je zdaj objavljeno v tem posthumnem hommagu.

Knjiga je alpinistični življenjepis človeka, ki je tako kot še nekateri od njegovih številnih plezalskih tovarišev iz alpske Slovenije v svetovnem alpinizmu postavljal in uresničeval vse višje norme, kar pomeni, da je na svojih pogosto samotnih smereh brez uhojenih poti marsikdaj hodil po robu med življenjem in smrtjo. Toda čeprav so bila njegova alpinistična dejanja v svetu najvišje ovrednotena, jih ni niti v zasebnih pogovorih niti v člankih gostobesedno poveličeval. Ko je s soplezalci priplezal po Peklenski direttissimi, kot so imenovali takrat najtežjo smer na tritisočaku Cerro Torre v argentinski Patagoniji, na vrh gore, je ta podvig svetovnega formata ubesedil takole: »Zgoraj je le še nebo, vmes pa nas šest, ki kar ne moremo verjeti, da stojimo na vrhu, saj so bile to še pred tremi dnevi samo lepe sanje.«

Najvišjo stopnjo svojega navdušenja je opisal takole: »Na vrhu Šiše Pangme [z 8027 metri najnižji od 14 osemtisočakov, kolikor jih je na svetu; op. p.] sem bil zares srečen: prekleto, splezal sem to steno, dvokilometrski zid iz skale in ledu, splezal sem jo s svojimi rokami in nogami! In če sem iskren, čutil sem tudi olajšanje, saj sem bil pošteno zdelan in zdi se mi, da je Andreja takrat malo skrbelo, kako bom prišel dol. Pomagal mi je, kolikor je mogel: del mojega tovora je preselil v svoj nahrbtnik. Navidezno majhna napaka iz prvih ur plezanja se mi je z vsakim dnem v steni pošteno obrestovala, seveda negativno. Mogoče mi vrh zaradi tega pomeni še več; spet sem doživljal tisti občutek El Capitana in Cerro Torreja, ko se splezati ali ne splezati zelo približa biti ali ne biti, in ko se zdijo težave vsakdanjega življenja tako zelo majhne.« Niti omenil ni, da sta z Andrejem Štremfljem v treh dneh na alpski način, se pravi brez pomoči šerp in fiksnih vrvi, po prvenstveni smeri priplezala na vrh gore in da so mu zaradi omrzlin amputirali dva prsta na nogi.

Kozjekovo pogosto skoraj sramežljivo skromno opisovanje dopolnjujejo v knjigi zgovornejša pričevanja soplezalcev. Andrej Štremfelj, na primer, takole dopolni citirano Kozjekovo poročilo: »Sediva v šotoru, srebava vroč čaj in se počasi ogrevava. Pavle ne more sezuti čevljev. Skušam mu pomagati, a notranji čevelj noče z noge. Poskusim z vso močjo in končno mu strgam čevelj z noge. Nogavica je povsem primrznila na notranji čevelj. Temu primerno zmrznjeni so Pavletovi prsti. S palcema potolče skupaj. Zvok, ob katerem me spreleti srh, je hladen, kot bi udarjal z dvema kockama ledu...«

V nobenem stavku 278 strani debele knjige velikega formata si Pavle Kozjek ne domišlja, daje pogumen. Svoj značaj je kar natančno zadel z opisom delčka pokrajine, v katero je bil najbolj zagledan, kamor je pogosto odpotoval in kjer je preplezal vrsto prvenstvenih smeri svetovnega slovesa: »V modrozeleni gladini ledeniškega jezera, ki že leži nekoliko nad štirimi tisočaki, se ogleduje elita Cordillere Huayhuash: šesttisočaki Yeropaja, Siula in Jirishanca. 'Macho cumbres' jim pravijo domačini, brez kakršnega koli slabšalnega prizvoka. To pri njih pomeni: vrhovi, ki so rezervirani le za dobre plezalce. Le še malo upati si je treba, če želiš priti gor... Ravno prav, preveč tudi ne - umetnost je najti mejo, tanko črto med dovolj in preveč...«

Po tej tenki črti je pogosto stopal v svojih okrog 1200 smereh, ki jih je preplezal v življenju, predvsem še na svojih 110 prvenstvenih, takih, po katerih pred njim še ni plezal nihče. Ali sploh kdo ve, da je stal na vrhovih kar petih osemtisočakov, na Everestu pa kot prvi in doslej edini Slovenec, ki je priplezal nanj brez uporabe dodatnega kisika? Na dva osemtisočmetrska velikana, Broad Peak in Gašerbrum v Pakistanu, je priplezal v vsega petih dneh, z odprave na Čo Oju je poslal v svet šokantne fotografije, ko so kitajski vojaki visoko na zasneženem prelazu med Tibetom in Nepalom streljali na tibetanske begunce in jih več ubili, tudi tibetansko nuno, ki jo je s Pavletovim posredovanjem spoznal ves svet. Kar tako, za vajo, pa je dobesedno dirkal po slovenskih gorah in plezalnih smereh - v enem samem dnevu je v severni steni Triglava preplezal kar deset smeri in v enakem času tri severne stene, Triglava, Špika in Škrlatice.

Dobrih 50 strani knjige obsegajo Kozjekove »Kolumne izpod previsa«, večina z letnicama 2000 in 2001, prvič objavljene v različnih revijah. Čeprav niti tukaj ne more iz svoje alpinistične kože, je to'vendarle drugačno pisanje od tistega iz prvega, odpravarskega dela knjige; ko pisec na prvi pogled dokaj skopo, na drugi pogled pa vendarle z globino riše tudi zgodbe o mrtvih junakih, ki so bili nekoč njegovi soplezalci. Kozjekove kolumne so eseji, zgodbe, humoreske, celo groteske, pa tudi razmišljanja tako o gorah in gorništvu kot o morali in hribovski etiki, ki je na psu tam, kjer se je visokogorski alpinizem, predvsem himalajizem, do skrajnosti skomercializiral.

Celotna Kozjekova knjiga, ki ni lepo berljiva samo za zasvojence z gorami, vseskozi žarči komaj opazno avtorjevo filozofijo, ki je jasno izražena v odstavku ene izmed kolumn: »Pred mnogimi leti sem na sestopu z ene od sten v Biokovu srečal postaranega pastirja. 'Kaj si izgubil tam zgoraj?' me je vprašal, in ko sem mu odgovoril, da nič in da samo plezam, je še vedno zmajeval z glavo. 'Človek vendar mora nekaj iskati,' je mrmral naprej sam zase in odšel s svojimi ovcami iskat lepšo travo. Pa je imel kar prav: v gorah nekaj iščemo, čeprav tam nismo ničesar izgubili. Če bomo imeli kaj iskati tudi v prihodnje, smo verjetno na pravi poti.«

Marjan Raztresen

www.delo.si   25.11.2009

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti