Nedeljski dnevnik, 18.12.05 – Viki Grošelj: Od Ama Dablama do Nanga Parbata in nazaj (2)
skrinja Nedeljskega
VIKI GROŠELJ: OD AMA DABLAMA DO NANGA PARBATA IN NAZAJ (2)
PARADA osemtisočakov
Ama Dablam je hvaležno sprejel vse tiste člane naše odprave, ki so si to želeli
Že po uspešnem reševanju sem se zavedel, da bo to leto eno najbolj polnih v moji gorniški karieri, neodvisno od tega, kaj se bo zgodilo na Ama Dablamu. Le nekaj dni pred odhodom se je moštvo dokončno izoblikovalo v štirinajst članov, vsak pa je imel svoje zadolžitve.
Makalujski veterani iz odprave leta 1975 Janko Ažman, Danilo Cedilnik - Den, Janez Dovžan, Tomaž Jamnik, Marjan Manfreda, jaz in snemalci Stipe Božić, Joško Božič in Rafko Vodišek naj bi se poleg plezanja največ ukvarjali z dokumentarnim filmom. Tone Škarja, podpredsednik PZS, in Stojan Burnik, vodja katedre za gorništvo na Fakulteti za šport, naj bi poskrbela za boljše sodelovanje med obema institucijama. Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič, s strani PZS razglašena za najuspešnejšo slovensko alpinistko in alpinista za leto 2004, naj bi na Ama Dablamu poskusila preplezati prvenstveno smer ali pa v alpskem slogu ponoviti katero od že preplezanih. Njune stroške smo, v podporo mlajšim generacijam plezalcev, plačali ostali člani odprave. Zdravnik odprave je bil dr. Igor Tekavčič. Tekavčič in Burnik sta imela na skrbi še raziskave s področja medicine in športa, drugi pa raziskovanje zanimivih gorniških ciljev v okolici. Ama Dablam namreč leži sredi najvišjega himalajskega loka, ki ga tvorijo Čo Oju, Everest, Lotse in Makalu.To so po višini šesti, prvi, četrti in peti najvišji vrhovi sveta.
Cekinov pa ni
V praksi smo želeli preizkusiti nekaj novih idej v zvezi z enostavnejšo in cenejšo izvedbo himalajskih odprav.
Vesel sem bil, da je večina tistih. ki smo jih zaprosili za pomoč, odpravo podprla finančno ali v materialu. Nekaj nam jih je odgovorilo, da tokrat iz različnih žal ne morejo sodelovati. Prvim hvala za pomoč in drugim za korektnost. Doživel pa sem tudi nekaj presenečenj s strani tistih, ki bi nam morali pomagati, saj so bili naši dolžniki. vendar nam niso. V firmi, za katero sem pred leti zastonj opravil po vsej Sloveniji odmevno marketinško akcijo, so me seznanili z najvišjimi možmi uprave. Na sestankih smo spili kopico kav in čajev in komaj sem odnesel domov vse obljube, kako bodo pomagali. Končalo pa bi se s čisto ničlo, če se prijazni uslužbenki v marketingu le ne bi zdelo vse skupaj preneumno in je s svojo vztrajnostjo izvrtala vsaj toliko, da smo plačali dopise in neskončne telefonske pogovore. Za čas, ki sem ga izgubil z njimi, pa je bilo že premalo. Še bolj originalni so bili pri združenju poslovnežev, ki smo jim po dogovoru, da bodo podprli odpravo, brezplačno organizirali kar dva vodena izleta na Triglav, po vodniških tarifah vredna dobrih 400000 tolarjev. Po nekaj telefonskih intervencijah so nam težkega srca nakazali 100000 tolarjev. Morda je to prava pot do uspešnega poslovneža? Poseben primer je bil eden vodilnih neke dobro stoječe družbe na Gorenjskem. Poznala sva se, saj sem ga dvakrat, enkrat celo ne da bi mu zaračunal vodenje, vodil po Himalaji. Takrat mi je rekel. da njihova družba podpira tiste odprave, v katerih sodelujejo ljudje iz njihove regije. Prošnjo sem mu tokrat poslal zato. ker je bil eden od članov naše odprave himalajski veteran, ki je na Makaluju pred tridesetimi leti ključno pripomogel k uspehu in tudi sam dosegel vrh, njihov dolgoletni delavec in sedaj upokojenec. Na odgovor sem čakal tri mesece - pa nič. Po nekaj klicih se mi ni več oglašal. Tajnici je naročal, naj mi pove, da me bo poklical, pa me seveda ni. Ko mi je bilo njegovega sprenevedanja dovolj, sem se obrnil na njegovega nadrejenega in dva dni pozneje so vendarle nakazali znesek, s katerim si njihov dolgoletni delavec in upokojenec pri stroških odprave ni mogel veliko pomagati.
Stvari, ki jih pri ljudeh res ne maram, so nekorektnost, zagledanost vase, oholost in neotesanost.
29. septembra smo odpotovali v Nepal, četrtega oktobra pa že dosegli bazni tabor na višini 4000 metrov. Dva dni pozneje smo postavili prvi višinski tabor na 5400 metrih. Težavna gora in nestabilno vreme sta nekoliko upočasnila naše napredovanje. Tako smo šele 16. oktobra postavili začasni tabor dva na 6100 metrih. Naslednji dan je Marjanu Manfredu uspelo skupaj z japonskimi in ruskimi plezalci doseči vrh. Osnovni cilj odprave je bil s tem dosežen in prišel je čas, da ga nadgradimo.
S Stipetom sva 17. oktobra dosegla tabor ena. Naslednji dan sva že ob štirih odšla navzgor. Z nama je bil tudi Šerpa Gurmen, odličen plezalec in organizator, ki nam je s svojim znanjem in izkušnjami ves čas zelo pomagal. Greben proti taboru dva je zelo težak, a lepo vreme in dobra pripravljenost sta nam omogočila, da smo v osmih urah težavnega plezanja dosegli tabor dva, sedaj že prestavljen na načrtovano višino 6400 metrov. Kljub temu da s Stipetom nisva bila v formi in pripravljenosti kot pred dvajsetimi leti, sva bila zelo zadovoljna z doseženim. Morda sva za plezanje do tu potrebovala kakšno uro več, kot bi v najboljših letih. a niti za trenutek nama gibanje v zahtevnem svetu in na spoštljivi višini ni ušlo izpod nadzora. Kolikor je mogoče udobno sva se namestila v šotor in se skušala od-počiti. Jutri bo za naju pomemben dan.
V sredo, 19 maja, sva si v jasnem jutru skuhala nekaj pijače, ob šestih pa že zagrizla v strmino nad taborom. Prehod mimo visečega ledenika, po katerem je gora dobila ime, je veliko bolj strm, kot sem pričakoval. Mraz je kmalu načel prste na nogah. Ker smo plezali po zahodni steni, čisto do vrha nismo mogli računati na sonce, ki smo si ga tako želeli. Del vršne stene je brez pritrjenih vrvi in tam moramo biti še posebej previdni. Tik pod vrhom se pobočje le položi.
Ob pol desetih končno le stopimo na najvišjo točko gore in pred očmi se nam panorama, ki ji na svetu ni enake. Prava parada osemtisočakov. Na levi Čo Oju, potem Everest in Lotse tesno skupaj, malo naprej naš jubilejni Makalu in nekoliko bolj oddaljena Kangčendzenga. Pod njimi pa na desetine nič manj lepih, le nekoliko nižjih vrhov. Z Gurmenom slikava in se veseliva. V tem pride Stipe. Novo veselje. Po dolgih letih sva spet skupaj na težkem. zahtevnem vrhu. Posnamemo nekaj kadrov za film, potem pa se za nekaj trenutkov posvetimo razgledu. Dopolnjeno je.
Pomirjujoče lepi dnevi
Sestop je ena sama radost drsenja ob pritrjenih vrveh, sonca, oblakov in modrine, izpolnjenosti. Niti utrujeni nismo bili preveč. Še istega dne pozno zvečer smo dosegli bazo. Dva dneva slabega vre-mena preprečita vzpon eni od naših navez, 23. oktobra pa Janko Ažman, Janez Dovžan, Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič uspejo priti na vrh. Še isti dan varno sestopijo v dolino. Plezalni del odprave je bil s tem srečno zaključen.
Dnevi, ki so sledili, so bili tako pomirjujoče lepi. Nismo se vrnili takoj v dolino, ampak smo si privoščili nekajdnevno raziskovanje najbolj zanimivih himalajskih do-lin in izbirali nove, zanimive cilje za prihodnost. Sam sem v miru analiziral vse, kar se nam je v teh dneh dogajalo in zaključki so razveseljivi. Dosegli smo zastavljene cilje, nekatere celo presegli. Ko bo dokumentarni film končan, bo tudi ta del slovenske himalajske zgodovine filmsko obdelan in arhiviran. Veliko vrednost imajo raziskave s področja medicine in športa. Z njimi bomo doma še nadaljevali. Prijateljstvo med člani odprave se je še bolj utrdilo. Prepričan sem, da bo tudi to v prihodnosti prineslo še kaj pozitivnega. Način izvedbe odprave, ki je upošteval optimalno koriščenje lokalnih virov, kot so hrana. prenočevanje, nabava plezalne opreme ali njena izposoja, so odpravo naredili izredno lahko, mobilno, cenejšo in enostavnejšo za vodenje. Tak način bi sedaj, ko je preizkušen v praksi, lahko uporabili praktično za vse odprave v turistično razvitih himalajskih dolinah, vključno z najtežjimi in najvišjimi vrhovi sveta. Posebno skrb smo namenili tudi varovanju okolja in onesnaževanje tega izjemnega sveta znižali na najmanjšo možno mero.
V Katmanduju, v restavraciji, kjer smo se v glavnem hranili pred 30 leti, ko smo plezali na Makalu, smo tudi svečano zaključili odpravo. Povem, da mi je bilo v veliko veselje in čast, da sem lahko vodil to imenitno moštvo, ki se mu leta niso kaj dosti poznala. Moj prijatelj Ivč Kotnik bi sicer rekel, da se malo že krušimo, a mladostni žar, s katerim smo se lotili vsega na tej odpravi, je bil morda celo večji kot takrat, zanesljivo pa bolj žlahten. Pomirjeni, zadovoljni in bogatejši za neprecenljivo izkušnjo smo se vračali domov in počasi sem začenjal verjeti, da Ama Dahlam ne bo zadnja odprava, ki smo jo uresničili skupaj.
Pomagali so
Pokrovitelji odprave Ama Dablam in tisti, ki so tudi pomagali, da smo lahko odšli na pot.
Pokrovitelji: SCT, DDC, Maya Maya, Mobitel.
Darovalci: C. P. Kranj, Loterija Slovenije, Mercator, Talum, Traffic design, Rok Govekar, s. p., G. M. M. Grosuplje, Arba, d. o. o., Nil, Kompas telekomunikacije, Gorenje, Salonit, Kapetan, d. o. o., Eta, Kamnik, Elektro Gorenjska, Emba, Elektro Maribor, Alpina, Mesarstvo Krušič, Ipmit, Iglu šport, Unihem, Eleklronabava, Savske elektrarne, Slovenica, Nedeljski dnevnik, V. P. P. Bled, Večer, Eurofoto, Ministrstvo za šolstvo in šport, Coca cola, Acroni, PD Ljubljana Matica, Vrh, Hit Kranjska Gora, Terra, Gorenjske elektrarne, Sidarta, Jekoin, PD Dovje, Občina Kranjska Gora