Medijska preža/november 2005 - Boštjan Šaver: 

Medijske analize v kulturnih študijah in sociologiji športa že vrsto let opozarjajo, da je eden izmed bistvenih pomenov športa na ritualni ravni družbe ravno v športnikovi sposobnosti mediacije med posameznikom in moralno ureditvijo skupnosti. Če interpretiramo šport kot način obvladovanja prostora, v katerem živimo, in kot del kulturne zakladnice naših prednikov, potem v sodobnem slovenskem t. i. športnem ekstremizmu sploh ne gre za ekstremizem, temveč za kulturno in družbeno reprodukcijo skupnosti.

Junaška športna dejanja, ki so v sodobnem času predmet domišljenih medijskih reprezentacij, učinkujejo kot zrcalo pomembnih družbenih vrednot. Temeljne značilnosti junaškega športnika vključujejo pri tem atribute, kot so moškost, energija, akcija, moč, volja, spreminjanje sveta, modrost, moralna čistost, pogum ipd. Osebnost junaka tako uteleša vrednote in lastnosti, ki naj bi predstavljale skupnost in vzgajale njene mladostne pripadnike. Vpliv mitološke figure športnega junaka je v tem kontekstu posreden, predvsem skozi dejanja in trud tudi ostalih posameznikov, ostalih segmentov družbe. Nedavni primer alpinističnega podviga Tomaža Humarja in senzacionalističnega medijskega odziva ob njegovem plezanju v Rupalski steni himalajske gore Nanga Parbat (8125 m) nudi ustrezno snov tako za kreiranje z različnimi argumenti podprtih mnenj kot tudi za sistematične analize. Ker je bilo v številnih člankih, kolumnah, pismih bralcev razčlenjeno obsežnejše število pro et contra praviloma argumentiranih re/konstrukcij, med katerimi je vsaka na svoj način in s svojega zornega kota podajala pogled na dogodek, bomo v pričujočem sestavku osvetlili predvsem družbeno in kulturno ozadje, ki opozarja po eni plati na (medijsko) konstrukcijo junaštva in herojstva v športu, po drugi plati pa na kompleksne vzvode in zgodovinske dejavnike takšnih procesov. Prispevek v tem pogledu opozarja, da genealogija junaštva v (ekstremnem) športu ni povezana zgolj s slovenskim okoljem, temveč je svojevrsten univerzalni konstrukt številnih svetovnih družb in kultur.
 

Pogled v teorijo ali čemu skupnost potrebuje junake?

Podoba junaka ali heroja je v človeški zgodovini od nekdaj predstavljala instrumentalno reprezentacijo, ki je v luči številnih religioznih, političnih in drugih ideologij pogosto služila kot posrednik dominantne družbene ideologije in reprodukcijski medij družbenega reda. V luči zgodovinske kontekstualizacije lahko ugotovimo, da antična beseda za heroja [gr. heros polbog, polbožanska osebnost] opredeljuje nadčloveka izjemne moči in poguma, ki ga cenijo tudi bogovi. Konceptualizacijo herojskih atributov v antični kulturi lahko strnemo s tremi pojmi - s pojmom popolnosti [gr. aret?], s pojmom heroizma [gr. heros] in pojmovanjem najboljšega [gr. aristoi]. Dediščina antike več kot prepričljivo opozarja, da številne oblike heroičnih narativov niso značilne zgolj za obdobje sodobne popularne kulture, temveč so del arhaičnih in klasičnih kultur skozi vso človeško zgodovino in po vseh religioznih izročilih. V povezavi s tem je zanimiva analiza, ki jo je Joseph Campbell predstavil v svojem znamenitem delu The Hero with a Thousand Faces - namreč pustolovščino mitološkega heroja definira v treh fazah, ki so univerzalno berljive: prva faza je odhod heroja, druga iniciacija in tretja vrnitev heroja. Najprej stopi junak na pot neznanega in nevarnega, v fazi iniciacije je pred velikimi preizkušnjami, skozi katere vedno znova prihaja do razsvetljenja ali razkrivanja skrivnosti. Pozneje se na poti domov junak pogosto ustavi ob kakšni oviri, ki pa jo uspešno premaga, tako svojo izkušnjo in sporočilo posreduje lastnemu kolektivu ali naciji, ki mu zaradi tega pripiše poseben status ali družbeno vlogo. V luči Campbellove definicije junak prehaja in povezuje svet vsakdanjega življenja in polje nadnaravnega. Sooča se z nadnaravnimi silami, ki jih premaga ali pretenta. Potemtakem je junak tisti, ki doseže distinkcijo v akciji. Podobnost s sodobnimi športniki je na dlani - zgodba o junaku ni zgolj zgodba iz antičnega mita, temveč dandanašnja zgodba o trdem treningu in sistematičnem urjenju telesa, s pomočjo katerega stopi junak v prostor nadnaravnega, ki se v sodobnem svetu kaže v obliki stadionov, igrišč in športnih poligonov, naravnih površin in gora. Športni junak tako postaja mediator med povprečnimi ljudmi in nadnaravnim kozmosom, pri čemer je izhodiščna točka mediacije skrivnostna vez med herojem in občudovalcem - nobeden izmed njiju pa ne obstaja brez drugega. Analize sodobnih športnih herojev so v tako zastavljeni strukturi še posebno zanimive - denimo primer ameriškega zvezdniškega igralca baseballa Nolana Ryana ilustrira, kako podoba ameriškega športnika moškega spola in bele polti reproducira dispozicije ameriške kulture, predvsem s pomočjo medijskega diskurza, ki prikazuje Ryana kot arhetipskega moškega športnega junaka. Sociolog športa Trujillo pri tem opozarja na pet glavnih potez maskulinarne hegemonije v ameriški družbi: fizično moč, poklicno kariero, družinsko patriarhalnost, zgodbo o vzponu na družbeni lestvici, heteroseksualnost. Pri tem ključno vlogo pri produkciji maskulinarne hegemonije igrata koncepta športa in dela, ki delujeta še bolj potencirano v prikazovanju športa kot dela - tako, prvič, šport potrjuje izhodišče webrovske protestantske delovne etike, drugič, šport je prikazan kot poklicna kariera z zmagovitimi mejniki in posameznikovimi rekordi, tretjič, šport je v obliki številnih tekmovanj, lig, ekip in posameznih atletov prikazan kot tržno blago, ki ga je moč kupiti.1 Medijska podoba Nolana Ryana ali pa v slovenskem kontekstu aktualna medijska podoba alpinista Tomaža Humarja daje jasno sporočilo o reprodukciji podobe uspešnega moškega delavca v okviru industrijske kapitalistične ideologije - svojevrstna mitologija, ki kot matrica služi reprodukciji impetusa potrošniške konstrukcije realnosti. Drugače povedano takšna in podobna odslikavanja iluminirajo predvsem vlogo športa v reprodukciji ideologij - šport in športni heroji, pogosto tudi prek polja mitologije, v pomembni meri reproducirajo temeljne družbene razlike od biološkega in družbenega spola do nacionalnih in razrednih razlik.
 

Od (športnega) koloniziranja sveta do podobe nacionalnega junaka

Na simbolni ravni skupnosti lahko šport danes interpretiramo kot enega izmed najbolj pomembnih odrazov in manifestacij kolektivne identitete. V luči povezav športa in kulture, športa in nacionalizma, športa in ekonomije, športa in medicine, športa in medijev, športa in religije, športa in politike ipd. lahko povzamemo, da je šport simptomatičen za družbo. Tako so tudi številni simboli, prepleteni s športom, odraz konstrukcije identitete znotraj športnih aren. Z drugimi besedami: branje sodobnega športa je nedvomno antologija s tezo - strukture identifikacije so hkrati strukture dominacije, ki so izražene okoli atributov moči posamezne skupine, rase, razreda, spola ipd. Kot take ne delujejo ločeno ali izolirano, tudi zato jih ločene in izolirane od ostalih atributov ni mogoče razumeti. Tako je šport v sodobnih družbah eno izmed najbolj pomembnih sredstev, s katerim nacionalne države socializirajo svoje državljane prek transmisije simbolnih kodov dominantne kulture in privajanja državljanov na konformnost s prepričanji in vrednotami, ki prevladujejo v širši družbi. Tudi zato je v takšnem pogledu nacionalizem pogosto interpretiran kot doktrina politične legitimacije, ki je podrejena različnim načinom uporabe s strani različnih skupin, kolektivov ali institucij. Pri tem šport v ključni meri dopolnjuje mozaik kolektivne identitete skozi in s pomočjo nostalgij, mitologij, izumljenih tradicij, zastav, himen in ritualov - številni športni dogodki in športni junaki/junakinje ohranjajo pri življenju idejo, kaj je ali kaj naj bi bilo bistvo posamezne nacije. Vzpon nacionalnih herojev lahko zasledimo v času vzpona številnih nacionalizmov in imperializmov v 19. stoletju, ko se je nacionalna država petrificirala kot tvorba, ki presega posameznika. Tudi zato so bili izredni posamezniki tistega časa več kot le popularni heroji, utelešali so simbole nacionalne in imperialne veličastnosti. V takšnih okoliščinah so bili raziskovalci polarnega sveta in predrzni plezalci v gorskem svetu še posebno cenjen žanr junakov, ki je združeval herojstvo, romantiko in pustolovščino. Raziskovali so navidezno prazen prostor evropocentrični javnosti neznanega sveta, pri tem pa so bili razpeti med nenehne izzive in nevarnosti. Njihova dejanja so bila opevana kot zmaga nad naravo, kot mapiranje in definiranje neznanega, kot odreševanje barbarskega sveta, tudi v luči religijskega misijonarstva. Ena izmed zadnjih faz odkrivanja neznanega sveta so bile pustolovščine na polarnih področjih - polarne pustolovščine so predstavljale klasično dispozicijo moškega boja za konstrukcijo lastne moškosti. Drugače povedano, ekstremne okoliščine polarnega raziskovanja so negovale idealno izhodišče mitoloških interpretacij, v katerih so se moški dokazovali kot junaki sposobni nadčloveških dejanj.2 Najbolj cenjena atributa sta bila pri tem moč in slava, hkrati pa sta bila tesno povezana tudi z drugimi maskuliniziranimi vrlinami - predvsem s konfliktom in vojno. Raziskovanje in mapiranje domnevno praznega sveta je bilo tudi zato poglavje, ki je našlo svoj epilog v nacionalnem in imperialnem boju za zemljo, morja in kontinente. Povezava z nacionalizmom je tudi na tem mestu očitna, vloga nacionalnih herojev pa izstopa kot vloga posredovanja politične ideologije. Namreč takšno družbeno dinamiko so s svojo totalitarno vizijo nadvse slikovito utelešala številna poznejša fašistična in nacistična gibanja: izbrani posamezniki so utelešali koncept izbranega ljudstva. Vendar je podobna dinamika značilna tudi za manjše segregirane skupnosti - denimo zgodovinski zapisi omenjajo črnske junake in velike športnice, kot so Jesse Owens, Joe Louis, Muhammad Ali, Billie Jean King, Babe Didrikson Zaharias ipd. Pri tem so njihove herojske podobe služile in še danes služijo kot pomembno orodje integracije znotraj manjšinskih skupnosti. Vsekakor lahko primer alpinista Tomaža Humarja beremo v slovenskem kontekstu tudi na tej ravni. V tem kontekstu ne smemo pozabiti, da je v zlati dobi nacionalizma in imperializma nastal danes najbolj cenjen kult olimpijskega junaka. Temu je pripomoglo predvsem potenciranje sodobne olimpijske ide(ologi)je s pomočjo ideologije nacije. Namreč osnovna enota sodobnega olimpijskega gibanja je postala nacija, tudi zato lahko vlogo olimpijskega heroja ali junaka beremo kot podobno vlogi imperialističnih raziskovalcev in ostalih nacionalnih junakov takratnega silovitega vzpona množičnega tiska.
 

Mediji, šport, popularna kultura in ideološke variacije junaštva

Številni raziskovalci in pionirji geografskih odkritij zahodnega sveta nedvomno predstavljajo obliko športnih herojev, ki so zgodovinsko gledano v obdobju modernizacije sveta doživeli temeljito preobrazbo. V tej luči se je doba modernih športnih herojev ali - v ustaljeni rabi - športnih zvezd začela z Williamom R. Hearstom, ki je leta 1895 predstavil v časniku The New York Journal prvo časnikarsko rubriko namenjeno športu.3 Pri tem je še danes ideologijo kovanja športnikov v zvezde in v mitologijo junaštva najlaže prebrati ravno v medijskem diskurzu, ki nas v sodobnem svetu obkroža z vseh strani. Pomen medijev v mitologiji junaštva lahko najdemo v dejstvu, da kulti, ki obkrožajo junake, sami po sebi niso dovolj, temveč terjajo mediatorje ali posrednike, ki so sposobni razvijati in interpretirati sodobne mite. V 19. stoletju so mediji takšno vlogo prevzeli prek publiciranja in urejanja številnih dnevnikov, pisem in člankov o junaških raziskovalcih - številne biografije so bile tako pretopljene v popularno ikonografijo, kjer se je v ozadju vzpenjal junak kot posrednik velikega izkustva ali pomembnega sporočila.4 Pri tem je ključno vlogo odigrala fotografija: namreč pomen vizualne reference je ravno kontekstualizacija nacionalnega heroja z ostalimi nacionalnimi simboli v okolju, ki je neznano in ostalim članom kolektiva nedostopno. Hkrati pa je tehnološka inovacija fotografije predstavljala tudi praktični vzvod za večje naklade in prodaje takratnih časnikov. Nazoren primer tega je zgodba o reviji National Geographic, ki je začela izhajati ravno v tistem času ob koncu 19. stoletja na oni strani velike luže. Gre za zgodbo o reviji, ki je kot taka že predstavljala nacionalno podobo ZDA, hkrati pa je utrdila diskurz viktorijanske definicije zahodnega kot superiorne civilizacije v verigi družbene in kulturne evolucije. Vizualna podoba je pri tem odigrala ključno vlogo ideološke in mitološke reproducije kulturnih vzorcev: fotografija je predstavljala univerzalno esenco razkrivanja neznanega sveta in ključ odčaranja številnih skrivnosti tega sveta tudi preprostim bralcem. Minila so desetletja, preden se je senzacionalizem glorifikacije pustolovca, raziskovalca, ekstremnega in vsestranskega športnika prevesil v senzacionalizem postmodernih tem - namesto epske glorifikacije so mediji začeli vse pogosteje povečevati športne junake na relaciji med javnim in zasebnim likom. V osemdesetih so v tem pogledu predvsem britanski tabloidi predrli led s pomočjo novih računalniških tehnologij in barvnega tiska, v katerem so prevladovali predimenzionirani naslovi z domnevno šokantnimi fotografijami.5 V takšni obliki so zgodbe o športnih junakih in zvezdnikih še potencirale sodobno mitologijo junaštva. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj predstavljajo in re/producirajo reprezentacije športnih herojev v sodobnem času? Številne raziskave opozarjajo, da so liki upornih in navidezno alternativnih športnih zvezdnikov še vedno konformni z dominantno ideologijo - kajti takšna upornost in alternativnost sta kot stilizirana vzorca obnašanja še vedno del dominantnega diskurza. Slikovit primer tega je, denimo, zvezdniški igralec košarke Dennis Rodman, ki naj bi s svojimi ekscesi radikalno prekoračil meje konvencionalnih norm in redefiniral reprezentacije spola, rase in spolne usmeritve v ameriški kulturi. Vendar, kakor kažejo izsledki raziskav, je Rodmanov maskulinarni normativ ostal popolnoma nedotaknjen; medtem ko je zvezdnik vzbujal pozornost s svojim domnevno marginalnim obnašanjem, ki nikoli ni odkrito kritiziralo ideologije dominantne spolne usmeritve ali opozorilo na fluidnost pri kategorizaciji biološkega in družbenega spola.6 V njegovem zvezdniškem primeru pa je še posebno zaznavno, da so temnopolti državljani ZDA tolerirani in cenjeni do tiste mere, ko abdicirajo svojo raso in se zdi, da so uspešno asimilirani v dominantne prakse ali vrednotne sisteme - torej v večinsko identiteto ameriških belcev. Seveda lahko v hipu potegnemo vzporednico tudi v slovenskem kontekstu: številni priseljeni državljani iz nekdanjih južnih jugoslovanskih republik, predvsem pa njihovi potomci kot nekateri uspešni športniki s pol strešice, predstavljajo s svojo izvorno kulturo radikalno grožnjo slovenski alpski identiteti, hkrati pa v primeru konformne asimilacije in sprejemanja dominantnih slovenskih vrednot predstavljajo cenjene pripadnike družbe (primer nacionalistične prisvojitve nogometnega preporoda v Sloveniji7). Torej ni rasni, nacionalistični ali spolni diskurz nikoli presežen, temveč je v derridajevskem smislu vedno tam. V takšnih primerih so uspešni športni junaki bolj agenti premestitve kot pa transcendence nelagodja - mediji pri tem igrajo ključno vlogo, saj podobe športnih zvezdnikov in junakov v svoji globalni postmoderni mašineriji na površinski ravni povezujejo v verige političnih in emocionalno nabitih označevalcev, ki so tesno povezani s kompleksno matrico družbenih neenakosti.8 Tudi zato medijska reprezentacija Tomaža Humarja deluje znotraj konceptualizacije slovenskega kolektivnega spomina arhetipsko in popolnoma konformno s pogledom dominantne slovenske ideologije.
 

Konstrukcije medijskih reprezentacij Humarjevega plezanja na Nanga Parbat

Vrhunski alpinist Tomaž Humar je v alpinističnih krogih znan že vrsto let s svojimi številnimi vzponi doma in v tujini, v širši slovenski javnosti je postal slaven s prvim medijsko odmevnim vzponom v južni steni himalajske gore Daulagiri leta 1999. Takrat je vpeljal inovativno medijsko poročanje o vzponu prek predstavitvene internetne strani, ki je v dnevih alpinističnega podviga doživela velik obisk. Druga odprava pod Rupalsko steno gore Nanga Parbat leta 2005 v začetku ni bila deležna pretirane medijske pozornosti, saj se je vest o odpravi sprva pojavila v redkih člankih in prispevkih večjih slovenskih medijev. Z vidika televizijskega poročanja je bila izjema POP TV, ki je kot medijski sponzor odpravo podrobneje spremljala že od začetka. Po ustaljeni praksi pa je bila odprava predstavljena na spletni strani [www.humar.com], na kateri je novinarka Maja Roš (poleg prispevkov na POP TV) pripravljala tudi redne vesti pred, med in po plezanju. Spletna stran je doživela množičen obisk v dneh reševanja zaplezanega alpinista, skoraj hkratno se je povečala pozornost ostalih (klasičnih) slovenskih medijev, ki so pričeli podrobneje (senzacionalistično) spremljati dogodek na himalajski gori. Kljub temu da je bilo poročanje o dogodku pretežno objektivno in faktografsko, so se v nekaterih člankih, kolumnah, najbolj izrazito pa v posameznih pismih bralcev pojavile posamezne izrazite inklinacije ali pretirane povečave dogodka. Pri odslikavanju zgodbe o Humarjem plezanju na odpravi Nanga Parbat je bilo tako moč v slovenskih medijih izluščiti naslednje najbolj opazne pristope in (legitimne) poglede na dogajanje: (a) splošni medijski pogled in nacionalni senzacionalizem, (b) kritični medijski pogled in slovenski skepticizem, (c) strokovni pogled alpinistične javnosti in ocenjevanja širše športne stroke. V aspektu splošnega medijskega pogleda in nacionalnega senzacionalizma je bilo moč najti poročanja in članke, ki so opozarjali na faktografsko razsežnost dogodka. V tem sklopu poročanja je bilo moč najti predvsem afirmativne poglede na alpinistični podvig. Tako smo lahko na primer prebirali članke in vesti iz dnevnega tiska z naslovi "Humarjeva uvertura za Nanga Parbat" (Delo, 30. junij), "Pozitivno nor, a vendarle dovolj zrel" (Dnevnik, 1. julij), "Tomaž Humar izziva Ubijalsko goro" (Delo, 1. julij), "Humar spet na misiji nemogoče" (Nedelo, 17. julij), "Naj mu bo gora naklonjena!" (Večer, 19. julij), "Odločitev je padla - Tomaž Humar gre v steno sam" (Delo, 22. julij), "Oblaki, bežite, Humar prihaja!" (Nedelo, 24. julij), "Gora je pripravljena na princa čistosti" (Slovenske novice, 27. julij), "Tomaž Humar v steno z ameriško konkurenco" (Dnevnik, 2. avgust), "Humar se je povzpel na 5700 metrov" (Večer, 3. avgust), "Drama se šele začenja" (Delo, 6. avgust), "Moderni gladiator na poti" (Delo, 6. avgust), "Mednarodna reševalna akcija za Humarja" (Nedelo, 7. avgust), "Peti dan v krutem naročju Nange Parbat" (Delo, 8. avgust), "Helikopter zadnje Tomaževo upanje" (Slovenske novice, 8. avgust), "Ko Humar utihne, takrat je zares hudo" (Večer, 8. avgust), "Drama na ubijalski gori: Kalvarija Tomaža Humarja" (Jana, 9. avgust), "Rupalska stena bo usmiljena?" (Slovenske novice, 10. avgust), "'Slišal sem za deklico, ki moli zame!'" (Nedeljski dnevnik, 10. avgust), "Gola gora je Humarja izpustila" (Slovenske novice, 11. avgust), "Tomaž je najprej poljubil zemljo" (Večer, 11. avgust), "Zahvala Drnovška Mušarafu za pomoč pri reševanju Humarja" (Dnevnik, 11. avgust), "Smet na belem prtu pobral helikopter" (Slovenske novice, 11. avgust), "Pogled alpinista: Hoja po vrhu sveta" (Dnevnik, 13. avgust), "Humarja na Brniku pričakala navdušena množica ljudi "(Dnevnik.si, 17. avgust), "Bližje je smrt, več je občinstva" (Stop, 18. avgust), "Tomaž Humar na domačih tleh" (Delo, 18. avgust), "Vrnitev ujetnika Tomaža Humarja" (Slovenske novice, 18. avgust), "Preplezali 'Humarjevo' steno" (Večer, 10. september), "Humar čestital ameriškima alpinistoma" (Delo, 10. september) idr. Kot pozitivne značilnosti takšnega poročanja lahko z vidika teoretičnih nastavkov prispevka izluščimo moment konstrukcije nacionalne kohezivnosti in konstrukcije medijske/družbene ekstatičnosti (preusmeritve javne pozornosti od rutinskih praviloma političnih novic), pozitivni vidik re/kreacije nacionalne mitologije in potrjevanje slovenske mitologije junaštva. Med negativne značilnosti pa lahko prištejemo premajhno kritično distanco, medijski pritisk in visoka pričakovanja javnosti, instrumentalizacijo športa v številnih pogledih. Po drugi plati je kritični medijski pogled in moment slovenskega skepticizma dopolnjeval ustaljena poročanja s pomočjo kritične distance, opozarjanja na vidik instrumentalnih družbenih konstrukcij takšnih podvigov in zastavljanja vprašanj o teleološki naravnanosti (tj. smislu) takšnih dejanj. Tako smo lahko na primer prebirali članke in vesti z naslovi "Še tega ne verjamem, da Boga ni" (Delo, 9. julij), "Nad samotnim breznom" (Delo, 6. avgust), "Spravite Tomaža z gore!" (Nedelo, 7. avgust), "Ego" (Več, 12. avgust), "Kaj hočemo, Slovenci pač" (Večer, 12. avgust), "Ujet na gori Napuh Ego na Neptunu" (Nedelo, 14. avgust), "Norec: Tomaž Humar heroj ali norec? Ali kar oboje?" (Slovenske novice, 17. avgust), "Nanga Parbat" (Večer, 3. september), "Tomaž Humar je preveč govoril" (Dnevnik, 13. september), "Humar - narodni junak ali bedak?" (Dnevnik, 18. september) idr. Za nekatere članke v tem sklopu je značilno skeptično ali cinično zavračanje takšnih športnih podvigov, predvsem v luči zavračanja komercialnih razsežnosti sodobnega profesionalnega, vrhunskega športa. V omenjeni sklop pa bi lahko dodali tudi selekcijo urednikov športnih vsebin, ki v luči hierarhične klasifikacije športnih disciplin tovrstnega alpinističnega športa ne uvrščajo med dovolj zanimive in kompetentne tekmovalne športe, da bi dosegel pozornost običajnega športnega medijskega diskurza. Kot tretji vidik medijskega poročanja lahko osvetlimo strokovni pogled alpinistične javnosti in ocenjevanja širše športne in s športom povezane stroke. Tako smo lahko na primer prebirali (posredno povezane) članke in vesti z naslovi "Matej Tušak: 'Alpinisti ne tvegajo za vsako ceno'" (Dnevnik, 9. avgust), "Meja med pogumom in avanturizmom je tanka" (Dnevnik, 13. avgust), "So podvigi ekstremnih športnikov smiselni?" (Večer, 16. avgust), "Dosje ekstremni športi v luči psihoanalize: Da bi očarali žensko" (Večer, 20. avgust), "Sociološki in suicidološki pogled: Fenomen 'Tomaž Humar'" (Delo, 25. avgust), "House in Anderson premagala Nanga Parbat" (Delo, 10. september), "Naš Tomaž" (Playboy, september 2005), "Alpinizem - nova smer na Nanga Parbat parodija na trenutno dogajanje v alpinizmu: Šest dni za 4000 metrov stene" (Delo, 19. september), "Humar spet doma" (Planinski vestnik, september 2005) idr. Ker gre za pogled strokovnjakov, ki znotraj športne discipline in referenčnega okvirja na podlagi natanko določenih pravil izrazito objektivno merijo uspešnost športnika, gre za morebiti najbolj kompetenten pogled, ki je bil hkrati deležen najbolj skopo odmerjene medijske pozornosti. Ena izmed redkih negativnih značilnosti takšnega pogleda je premajhna objektivna distanca do celostnih razsežnosti športnega podviga (ocenjevanje zgolj parcialnih vidikov dosežka znotraj športne discipline).
 

Sklep - športno junaštvo kot ne/izkoriščeno vitalno tkivo družbe

V sklepnem razmisleku velja opozoriti, da predstavlja sleherna re/konstrukcija športnega junaštva vitalno tkivo vsake družbe, saj na ravni socializacijskih vzorcev vzgaja pripadnike družbe in vedno znova ustvarja modele vzornikov. Vloga medijev se pri tem zrcali predvsem v luči posredovanja tovrstnih sodobnih mitologij v svetu športa. Pri tem je moč brati takšne in drugačne domnevne športne ektremizme in aktualne humarologije tudi z vidika kolektivnega spomina, ki tvori zgodovinsko skupinsko zavest v družbi. Mit o slovenskem (ekstremnem) športniku, v konkretnem primeru o slovenskem alpinističnem junaku, se je vzpostavil že na pragu moderne dobe z liki in dejanji prednikov, kakršen je vzpon pesnika Valentina Vodnika na vrh Triglava leta 1795, kar je bilo v tistih časih izjemno nevarno in drzno. Reprodukcija takšnega kulturnega ozadja in takšnih vrednot je skozi stoletja obstoja slovenstva prek sodobne konstrukcije institucije športa privedla do dandanašnjega oblikovanja nacionalnih junakov v športu. Pri tem v maratonskih kolesarjih, tekačih in plavalcih, v ekstremnih smučarjih in alpinistih pogosto najdemo prikrito vznemirjenje, ki ga na racionalni ravni skeptiki odpravljajo/mo z dvomom in zavračanjem. Dokler gre za zavračanje na individualni ravni bralcev ali posameznih novinarjev, v tem ni moč najti nobenih instrumentalnih in ideoloških dominionov. Popolnoma drugo zgodbo, ki spominja na čase religijskega definiranja realnosti, pa najdemo v parcialni uredniški politiki slovenskih medijev, ki s škarjami in platnom izbranih športnih arbitrov kroji domnevno avtentično in edino pravilno klasifikacijo športnih in nešportnih vsebin. Če interpretiramo šport kot način obvladovanja prostora, v katerem živimo, in kot del kulturne zakladnice naših prednikov, ki sega tja do bloških smučarjev in trentarskih lovcev, potem v sodobnem slovenskem t. i. športnem ekstremizmu sploh ne gre za ekstremizem, temveč za kulturno in družbeno reprodukcijo skupnosti. S tem ko medijska agenda pogosto povečuje zgolj v določenih (globalnih) družbah etablirane športne panoge in njihove športne junake, pozablja pa na svojo prvobitno nalogo zrcaljenja dosežkov najboljših slovenskih športnikov, deluje predvsem v prid prikritih kapitalskih interesov medijskih, športnih in trgovskih multinacionalk. V času ko nacionalizmi in podobni globalni družbeni procesi še niso poniknili na smetišče zgodovinskih ideologij, pa je bolje biti ponosen na takšno dediščino, kot pa jo zavračati. Zgodovinsko podhranjeni slovenski kolektivni imaginarij tudi na ravni frustracij lastne kolektivne nemoči rojeva konstrukte o nevarnostih, ki naj bi jih prinašali pripadniki drugih kultur, religij, nacij, etnij ali ras. Namesto da bi v multikulturnih stikih našli priložnost globalnega povezovanja in izgradnje novega ekonomskega blagostanja, pa v njih intrumentaliziramo radikalne grožnje, ki so v takšni vsakdanji konstrukciji voda na mlin predvsem posameznim zasebnim političnim, religijskim in drugim interesom. Reprodukcija ali neprodukcija (tj. ignoriranje določenih dogodkov kot potencialnih medijskih vsebin) medijskih reprezentacij slovenskega športa predstavlja v tem procesu pomemben (neizkoriščeni) drobec oblikovanja mozaika pozitivne nacionalne samopodobe. Gledanje na dogodke tipa Humar pa bo vselej odvisno od zornega kota: mladi bodo slavnega alpinista v številnih primerih jemali kot vzornika, samske ženske kot pogumnega moškega, ljubeči starši kot predrznega in neodgovornega očeta svojih otrok, institucionalno etablirani športniki v družbeno cenjenih športnih panogah kot avanturista in neavtentičnega športnika, ostali alpinisti kot kolega v stenah belega prostranstva in vrhunskega športnika, ki zna (pretirano) prodajati svoje trdo prigarane alpinistične veščine. Vsekakor naj bi bila v takšnih družbenih in kulturnih gnezdiščih številnih pogledov vloga medijev ravno v tem, da zrcalijo tudi takšne dogodke, ne da bi ustvarili arbitrarno selekcijo ali izrazita uredniška mnenja: bralci naj bi bili dovolj avtonomni, da si mnenja ustvarijo sami.
 

1 Trujillo, N., Hegemonic Masculinity on the Mound. V: Birrell, S., McDonald, M. (ur.): Reading Sport: Critical Essays on Power and Representation. Boston: Northeastern University Press, 2000.
2 Bloom, L., Gender On Ice: American Ideologies of Polar Expeditions. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1993.
3 Andrews, D., Jackson, S., Introduction: sport celebrities, public culture, and private experience. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur): Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001.
4 Riffenburgh, B., The Myth of the Explorer. New York: Oxford, 1994.
5 Whannel, G., Punishment, redemption and celebration in the popular press: The case of David Beckham. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur), Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001.
6 Glej na primer Lafrance, M., Rail, G., As Bad as He Says He Is? V: Birrell, S., McDonald, M. (ur.), Reading Sport: Critical Essays on Power and Representation. Boston: Northeastern University Press, 2000.
7 Glej Stankovič, P., Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji. Medijska preža/MediaWatch Journal, št. 14, 2002.
8 McDonald, M.G., Andrews, D., Michael Jordan: corporate sport and postmodern celebrityhood. V: Andrews, D., Jackson, S. (ur.), Sport Stars: The cultural politics of sporting celebrity. London, New York: Routledge, 2001.

 izpis