Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ledenica

ponedeljek, 19. december 2005, ob 05:55, Maja Belimezov, ogledov: 1640

Polet, 15.12.05 – Urban Golob: Japonska ni Nepal ali ZDA. So zelo natančni! ... Plezanje ... Pa, pa! Sajonara, Japonska!

Soba z razgledom

Odhod na Japonsko je kljub pregovorni urejenosti vse prej kot ležerno popotovanje. Težave se začnejo že v Ljubljani.

Ledenica


Seveda sva bila z Aljažem na letališču za odhod na Japonsko pozna, predvsem jaz. Postavila sva se v vrsto in ko sva vrgla transportne vreče na tehtnico, naju je stevardesa malo debelo pogledala in dejala: »To bo pa treba doplačati. Tamle je blagajna. Vi imate 15 kil preveč, vi pa 8. Kila stane 50 dolarjev.« Debelo sva se pogledala. Plezala sva že skoraj povsod po svetu in vedno imela s seboj precej več opreme od tistih skromnih 20 kilogramov, pa se je vedno nekako dalo dogovoriti. »Japonska ni Nepal ali ZDA. So zelo natančni,« je pojasnila stevardesa, »lahko pa vama potrdim vso prtljago do Frankfurta, ampak tam se bosta morala ukvarjati z Nemci in Japonci.«

 

 

Vam naj bo

Kaj zdaj? Ah, klinc, greva, sva si rekla. Greva! Veliki prostor brniškega letališča je v trenutku postal skladišče plezalne opreme. Iz transportnih vreč sva metala vse, kar ni nujno potrebno za plezanje in mrzlo japonsko zimo. Doma so ostali edina plezalna vrv, polovica lednih klinov in druge plezalne opreme, moji topli čevlji, nekaj zimske obleke ... Že zdavnaj so naju začeli klicati na letalo in končno sva butnila prtljago še enkrat na tehtnico. Števec se je pri moji vreči ustavil pri 22 kilogramih, zato pa sem komaj dvignil ročno prtljago. »Vam naj bo,« je rekla stevardesa, ki je prej z zanimanjem opazovala najin strogi izbor opreme, in pokazala name, »vi pa morate plačati 400 dolarjev,« se je obrnila k Aljažu, ki je brez besed odšel odštet cekine k bližnjem okencu. Tako se je mudilo, da se niti pošteno nisva mogla posloviti. In to samo zaradi nekih natančnih Japoncev. Takrat še nisva vedela, sva pa slutila, da glede tega letiva naravnost v sršenje gnezdo.

 

 

Japonci častijo ... no, skoraj vse

Odločitev, da greva plezat na Japonsko, ni bila zelo težka, ker sva si oba od nekdaj želela videti še tisti konec sveta, malo povohati tradicijo Musašija in drugih samurajev, okusiti japonsko morsko hrano, predvsem pa plezati po japonskem ledu, kar doslej ni storil še praktično noben zahodni plezalec. Aljaž je nekje staknil plezalca po imenu Miva Širo, organizatorja odprtega prvenstva v lednem plezanju, ki naju je povabil k sodelovanju pri pripravi tekmovanja. To je bilo na severnem otoku Hokaidu in iz Tokia, kjer je letalo končno pristalo, se je bilo treba spraviti še tja. Ker sva sodelovala pri tekmovanju kot svetovalca, Aljaž tudi kot postavljalec smeri, so nama Japonci ta del poti celo plačali in bivanje na Hokaidu prav tako. Za enourni avtobusni prevoz z enega na drugo tokijsko letališče pa sva morala v žep seči sama. Cena? Malenkost. Štirideset dolarjev na osebo ...

 

 

Kovačeva kobila ...

Proti večeru se spustimo na Hokaido. Razlika med Tokiom, ki po podnebju spominja na naš Koper, in tem severnim japonskim otokom je gromozanska. Od zorečih pomaranč sva v dveh urah prišla v deželo, na debelo pokrito s snegom, ki je spominjala na Kanado pozimi. Zato na zasneženih cestah brez avtomobila s pogonom na vse štiri kolesa nimaš česa iskati. Takšnega je imel tudi gospod Sato, ki naju je prišel iskat na letališče, da naju bi odpeljal v tri ure oddaljen turistični kraj Sounkjo, poznan po toplicah in narodnem parku. Gospod Sato je bil pravzaprav šef tamkajšnjega turizma. Bil je zelo prijazen, zbrano naju je poslušal, ko sva kaj povedala po angleško in poskušala začeti pogovor, brundal je v pritrditev in obračal tistih pet angleških besed, ki jih je znal. Da Japonska ni ravno turistična dežela, sva ugotovila v naslednjih dneh, ko sva v Sounkju poskušala najti internet ali vsaj mednarodni telefon, da bi poklicala domov, ker naši mobilniki na njihovih frekvencah seveda ne delujejo. V angleščini se nisva mogla tako rekoč nič dogovoriti, sanje, da bova v japonščini povedala še kaj drugega razen »sajonara«, »koničiva« in »domo arigato«, pa sva kmalu opustila. V vsem kraju s številnimi hoteli tudi najvišjih kategorij, v domovini visoke tehnologije ni bilo računalnika, povezanega z internetom, edini mednarodni telefon pa sva našla po nekaj dneh. Od prijatelja Mive sva si morala izposoditi tudi jene, saj je bila popolnoma nemogoča še ena stvar – menjava denarja.

 

 

Ura in sedemindvajset?!

Sva pa trčila ob naslednjo japonsko značilnost, natančnost. Z najinimi gostitelji sva se dogovorila za večerno srečanje v avli hotela. »Pridemo čez uro in sedemindvajset minut,« so rekli in izginili v svoje sobe. Uro in sedemindvajset? Verjetno so mislili na uro in pol, sva si rekla, vendar bova vseeno tam kakšno minuto prej, da bova videla to nelogično natančnost. Ura in petindvajset minut je minilo in z Aljažem sva bila v avli, sedela v foteljih in čakala, kaj se bo zgodilo. Skoraj do sekunde natančno so se ob dogovorjenem času odprla vrata in iz dvigala so izstopili najini gostitelji. Na Japonskem z uro in predvsem minutami ni niti najmanjše šale.

 

 

Himalajamalašala

Med dvodnevnim lednoplezalskim tekmovanjem sva dobro spoznala tudi podnebje notranjosti Hokaida. »Mrzlo« je vse premalo nazorna beseda, »obupno« oziroma »odurno« pa se že bolj podata nenehnim snežnim metežem ob močnem vetru, petnajstim stopinjam pod ničlo in grozni vlagi, ki je s svojim grizenjem lepo zaokrožila do skrajnosti neprijetno vreme. Tako me ni zeblo niti v Himalaji in tudi Aljaž, poklicni ledni plezalec – torej zaprisežen zimski športnik – je ugotovil presežnike v hokaidskem hladu. Še puhovke niso kaj prida pomagale. Celo lokalni ledni plezalci so tarnali nad mrazom in pogosto smo se hodili gret v šotor za prireditelje tekmovanja, kjer je bila prenosna peč.

 

Ko se je prireditev končala, je končno prišel na vrsto dan, ko smo se odpeljali plezat po slapovih na – morsko obalo. Ob tako mrzlem vremenu ni to nič posebnega. Pač pa je bila posebna vožnja do tja. Snežni meteži so bili tako močni, da na cesti nisi videl niti dva metra pred sabo. Šele takrat sva spoznala, čemu so namenjene puščice, obešene na žice kakšne tri metre nad cestami. Ob metežih so to edine zadeve, ki se v popolni belini sploh vidijo in kažejo, kam naj voznik pelje.

 

Sonce po enem tednu

Tudi na obali ni zmanjkalo snega. V močnem vetru smo hodili ob morju po skoraj meter debeli snežni odeji, vse skupaj pa je bilo tako, kot bi bila pot med Koprom in Izolo izdatno zasnežena. Skale tik nad morsko gladino so bile okovane v led. Naenkrat smo opazili več kot 60 metrov visoke zaledenele slapove, ki so padali čez klife. Ker nam je pot vzela veliko časa, za plezanje ob morju pa smo imeli na voljo samo en dan, sem se posvetil samo fotografiranju, ki pa je bilo ob tako slabi svetlobi precej občutljiva stvar. Poskušal sem to in ono, da bi lahko naredil posnetke, zaradi katerih sem pravzaprav zmrzoval tiste dni. Medtem je Aljaž plezal prvo, drugo in tretjo smer, japonski prijatelji pa so se čudili njegovemu mojstrskemu gibanju po navpičnem ledu in previsni skali. Iz minute v minuto je bilo bolj temačno in loteval se me je obup. Ko smo že končali, se je skozi temne oblake prebilo sonce in za kakšno minuto posijalo na slapove. Pograbil sem že pospravljeni fotoaparat in kar brez vrvi zaplezal v steno in se pripel v klin, Aljaž pa je plezal po ledeni sveči kar brez derez, saj ni bilo časa, da bi si jih nadel. Sonce sva videla prvič po enem tednu in črnina okoli njega ni kazala, da bo svoje žarke še dolgo pošiljalo na ta odmaknjen košček planeta. Natančno šestkrat mi je uspelo pritisniti sprožilec, preden nas je spet zajela turobnost, značilna samo za zimske obale Hokaida.

 

 

Kakšni slapovi! V toplice!

Naslednji dan sva še bivala v Sounkju. Bil je ponedeljek in vsi Japonci so bili ves dan pod udarom svojih služb. Malo bi še plezala, preden zapustiva Hokaido, in prva možnost za to početje so bili slapovi, kakšno uro hoje oddaljeni iz kraja. Avta nisva imela, vrvi tudi ne, želja po plezanju pa se je tudi še komaj kosala z obupno vlažnim mrazom. Bova pa kaj posolirala, sva rekla, in prav takrat se je od nekod pojavil japonski plezalec z avtom in vrvjo. Šli smo pod tiste ledene stožce, ki pa so zaradi obilice snega – na Hokaidu je bila lanska zima najbolj snežena v zadnjih 50 letih – kar poniknili pod belo odejo in bili zato povsem neuporabni. Nadaljevali smo po gazi še malo naprej in pokazal se je kakšnih 30 metrov visok, a precej strm slapič. Najprej je nanj zlezel Aljaž, potem še najin naključni soplezalec. Ne bi ponavljal zgodbe o mrazu, toda na vprašanje, ali bi še enkrat plezal po tem ledenem smrklju za še malo boljše fotografije, je Aljaž, sicer nikoli sit lednega plezanja, preprosto rekel: »Ne. Mam vsega poln kufr. Greva se pogret v toplice.« In to sva tudi storila.

 

 

Prtljaga na vogalu

Na poti v Tokio sva spoznala tudi kakšno dobro lastnost Japonske. Tam namreč sploh ne kradejo. V Saporu sva morala pustiti vso prtljago sredi železniške postaje (ker je bila prevelika, da bi jo spravila v male trezorčke), da sva šla v mesto menjat dolarje in sva lahko najinemu gostitelju Mivi poravnala dolg. Ko sva se vrnila čez dve uri, so bile še vse zadeve nedotaknjene. Zato pa sva prej v banki malo debelo gledala, ko sva morala za menjavo valute izpolniti štiri formularje in brskati po svojih potnih listih za zahtevanimi podatki. Da še kako velja pravilo »Po deželi vzhajajočega sonca potuj čim lažji!«, ki je v Lonely planetu prvo napisano za potepanje po Japonskem, sva videla zvečer istega dne, ko sva se z vso težko in obsežno plezalno opremo tresla po Tokiu v času večerne prometne konice.

 

Na koncu s potrpljenjem in močmi smo se z Mivo, ki je imel prav tako opravke v Tokiu, le znašli v hotelu, kjer sva z Aljažem preživela dva dni, preden sva se odpravila še na dva krajša obiska zaledenelih slapov med Tokiem in Naganom. »Imeli smo srečo, da smo dobili ta hotel,« je rekel Miva. »Je najcenejši v Tokiu, kjer sem lahko rezerviral sobo.« Super! In koliko bo to stalo na noč? »Osemdeset dolarjev na osebo.« Debelo sva pogoltnila. Naslednji dan po zajtrku sva izvedela, da jutranji obrok ni vštet v ceno.

 

Žlobudravček

Na vrsti je bila še zadnja plezalska pustolovščina v slapovih nekje onkraj znanega smučišča, do njih pa se je dalo priti samo s turnimi smučmi. Noč smo prespali v terencu najinega gostitelja v Tokiu, tam živečega Slovenca Cveta, potem pa se tri ure smučali do precej strmih slapov, s katerih so začele padati ledene sveče spoštljivo nevarnih dimenzij takoj, ko je na njih posijalo sonce. A do takrat smo svoje plezalsko delo že opravili in naju z Aljažem je čakala le še pot na letališče in domov. Na postaji Šinkansena sva si z skromnim znanjem nekaj fraz poskušala kupiti vozovnico do Tokia. Možakar za okencem naju je začuda razumel, celo pokimal je, potem pa nekaj vprašal. Kaj naj bi to bilo, se nama seveda ni niti sanjalo. Še enkrat sva ponovila naučen stavek in dobila nazaj isto žlobudranje. Pa kaj bi ta rad od naju? Na srečo se je za nama pojavil Cveto, ki je prišel preverit, kako gredo zadeve z nakupom vozovnic, in med smehom razložil: »Zanima ga, ali hočeta rezervaciji sedežev ali ne.«

 

 

»You may go!«

»Na japonskih letališčih se pa res ni za hecat,« je rekel Cveto. »Tam ti zaračunajo že pol kile presežne teže.« Zato sva v hotelu pustila nekaj stvari in na letališki tehtnici presenečena videla, da imava oba natančno tistih dvajset zahtevanih kilogramov. Transportke so šle gladko. »To ne bo šlo,« je rekla gospodična, »dovoljen je samo en kos ročne prtljage,« in pokazala name, ki sem imel še nahrbtnik s fotografsko opremo. »In ta kos ima lahko samo osem kil.« Ma ne me zaje...! Od kdaj pa to? »To velja samo na našem letališču,« je uradniško razložila. Kaj zdaj? Nič več nisem mogel podariti ubogim Japoncem. Pregovarjanje ni pomagalo. Po dvajsetih minutah se je prikazal Japonec, nekakšen »šef sale«. Stroga pičíko mu je položaj razložila po Japonsko, potem še jaz v angleščini. Malo je počakal in končno rekel: »You may go.« (Pozneje so mi poznavalci japonske scene povedali, da je to najverjetneje rekel iz dveh razlogov: da je deloval še bolj pomembno in ker najbrž ni znal reči v angleščini nič drugega.) Z Aljažem sva potem hitro švignila skozi vse kontrole, da si ne bi morda premislili. Pa, pa! Sajonara, Japonska!

Besedilo in foto Urban Golob


Besedilo je objavil v 50:polet, fotografije pa so originalne, neobrezane/neprilagojene besedilu in - nekaj več jih je.
Nekaj fotografij je še na spletnem mestu UrbanGolob.com, točneje na strani Eseji.

 

eXTReMe Tracker