Gore in ljudje: mozaik treh zgodb o gori, h kateri roma veliko ljudi,
na kateri so se pomešali mitologija, spomini in sanje.
Je možno, da gora varuje ljudi, ko romajo nanjo?
Prijatelj Triglava
Palici, ki ju je pobral ob začetku poti skozi Krmo, je odložil za vrati koče. Poleg osebja je v jedilnici opazil le dva mladeniča, zadovoljna in dobrovoljna. Zakaj ne bi njiju vprašal, čigavi sta palici, ki ju je našel ob poti? »Moji,« sta fanta zapela dvoglasno. Urno je skočil ponje. Šali mali so se lahko smejali vsi skupaj. Kasneje se mu je med sestopom v dolino ena zlomila. Odvrgel jo je na licu mesta, ob poti. Z drugo si tudi ni mogel veliko pomagati, zato je na koncu izleta še to zalučal v gozd za parkiriščem. No, v koči ni mogel takoj razumeti, da to nista bila edina gosta. Kdo bi na četrtek v takem vremenu hodil na Triglav? »Imamo skupino ljudi, v sobah se preoblačijo,« mu je pojasnil oskrbnik. Poslušal ga je le na pol. V mislih je že oblikoval podobo zadnjega dela vzpona na goro, ki je Slovencem tako pri srcu.
Če je v Slovenskem ljudskem izročilu mogoče najti mitološko figuro, ki spominja na »višje« božanstvo, je to prav gotovo Kresnik. Zato ni čudno, da so različni raziskovalci videli v njem ključ do stare slovenske mitologije in religije. (*)
Ko sta videla, da gre za suhi veji, sta se vključila v igro: »Ali sta dovolj dolgi, je kot v komolcu pravi?« Bili sta daljši. Zanj je odriv z rokami v višini glave močnejši – kot pri teku na smučeh. »Tudi jaz zataknem noge v previsu kar najvišje, čim bližje glavi,« se je zasmejal eden izmed vodnikov. Šele tedaj je dojel, da sta vodnika od agencije 'Korenčkovi'. V tistem je nekdo od zunaj prinesel novico o dežju. Končaj klepet, je zaslišal tihi glas, naglas pa si je rekel: na vrh grem takoj. Prej šaljiva obraza sta se zresnila in postala pozorna. Na podoben način ju je presenetil po prihodu z vrha, ko se je po večerji odpravil v mokro in nočno dolino.
Tudi vi morate zalezovati svoje odzive oziroma 'prežati' nanje; sleherni trenutek morate delati na sebi. Za to je potrebno veliko časa in poguma, saj je lažje reči jemati osebno in se odzivati tako, kot ste se pač navajeni odzivati. (**)
Pred vstopom v steno je srečal Primorko s slovenskim zamejcem. Bilo je eno uro pred mrakom, onadva pa sta se nameravala po kratkem počitku v koči še spustiti v Vrata. Kar po Tominškovi, čeprav poti nista poznala. Nista opazila, da so goro začeli objemati novi deževni oblaki. Svetoval jima je, naj prespita v koči. Sestop v temi in slabem vremenu po neznani poti ni šala. Nista vedela, da so občasno gore tiste, ki izbirajo.
Mojstrstvo preobrazbe je v tem, da Tolteki ljudi delijo na »sanjalce« in »zalezovalce«. Sanjalci vedo, da so sanje slepilo, in se igrajo v tem svetu slepila, vedoč, da je zgolj slepilo. Zalezovalci pa so kakor tiger ali jaguar in »zalezujejo« sleherno dejanje in odziv. (**)
Z mavrico je hodil po Krmi, mavrični dež ga je spremljal preko Malega Triglava. Tik pod vrhom je bila gora na več mestih videti, kot bi nekaj silovitega treščilo vanjo. Tu so v skale močno sekale strele! Pred petimi dnevi so bile nekatere sedaj rdeče skale še sive in cele. Kako naj se v dežju slika na vrhu? Kako naj v megli slika razgled s Triglava? Koliko let ni stopil v zavetje stolpa? Je sploh že kdaj obiskal votlino pod vrhom? Koga varuje in skriva Triglav? Gore so z vsakim novim izletom videti spremenjene, žive. Živo se je spominjal nekaterih redkih podrobnosti iz rane mladosti. Bilo je trinajst dni pred staro obletnico, ki je dotlej še ni praznoval.
Kresnikov grad naj bi stal na Zlati ali Stekleni gori. Na njenem vrhu domujejo duše izbrancev. Bivališče svetovnega vladarja je bilo ljudem nedostopno. Tudi raj iranskega Yima je stal v središču sveta, na »svetovni gori«. Sprva naj bi bil to obzidan vrt, kasneje pa votlina tik pod vrhom gore. (*)
Raj na vrhu »svetovne gore« ali votlina znotraj nje sta le dve pojavni obliki iste ideje, zato ni naključje, da je bila votlina (tako kot gora) razdeljena na tri nadstropja. (*)
Spoznavni izlet
Bilo je pred mnogimi leti. V Vratih je bil Aljažev dom poln. Dve dekleti sta v mami z otrokom zbudili pustolovsko žilico. Predlagali sta ji, da se vsi skupaj še isto popoldne povzpnejo do Kredarice. Čas je tekel hitreje od premikanja nog. Nad Pragom so prestopili v gorski svet teme. Svetilko je imela le mama Francka. Pot čez pode se je časovno močno razpotegnila. Ko so končno prišli do koče, je bila že zaklenjena. Po trkanju je na vrata prišel oskrbnik. »Tako pozno prihajate! Le kaj mislite? In še otroka imate s seboj!« Kaj pa 'možak' ve! Zadovoljstva z doseženim fantu le ni mogel skaliti.
Nemara vam ni treba biti odkrit do vsega sveta, vsekakor pa ste lahko do sebe. Mogoče res nimate moči nad tem, kar se dogaja okrog vas, vsekakor pa lahko obvladate lastne odzive. Ti odzivi namreč vodijo sanje vašega življenja, vaše osebne sanje. Vaši odzivi so tisto, kar vas osrečuje oziroma onesrečuje. (**)
Naredila se je lepa sobota. Fantič je opazoval Triglav in ljudi, kako so odhajali na vrh. Prostor pred kočo se je izpraznil. Zazdelo se mu je, da je zaslišal klic gore: pridi! Stekel je okrog koče, a mame ni našel. Kar sam se je odpravil na vrh. Uresničil je sanje. Nekdo ga je še slikal ob stolpu, potem pa je ostal sam. Počutil se je kot na vrhu ogromne trdnjave. Kaj se je dogajalo v njem med sestopom? Je tako močno zaupal gori? Ga je gora varovala?
Vsakdo ima svojo ceno, in življenje to ceno spoštuje. Toda ta cena se ne meri v tolarjih in zlatu; meri se z ljubeznijo. In če smo še natančnejši, meri se z ljubeznijo do samega sebe. Radi se imate, kakršni ste, in zato je cena višja. Če tega ali onega na sebi ne marate, je ta cena takoj nekaj nižja. (**)
Med sestopom z Malega Triglava je previdno otipaval skalovje. Pred zadnjim grebenom jo je zagledal. Na vso moč je hitela navkreber. Spomnil se je, kaj mu je naročila za njun vzpon – da se mora ves čas držati klinov. A ti so bili zanj daleč vsaksebi. Odločno se je začel zaganjati med posameznimi železnimi oprimki. »Kaj počneš, v hribih ne smeš teči!« se je hudovala hudo upehana. Videl je, da ji je naredil velike skrbi, a to se mu ni zdelo pomembno. »Na začetku sem mislila, da si se skril v koči. Potem sem naokoli spraševala ljudi. Nihče te ni videl. Šele od tistih, ki so se pravkar vrnili z gore, sem izvedela, da si jo sam popihal na vrh.«
Vaše življenje ni nič drugega kakor sanje. Živite v svetu sanj, kjer je vse, kar veste o sebi, resnično edinole za vas. Vaša resnica ni resnična za nikogar drugega, niti za vaše otroke in starše ne. Kar pomislite, kako vidite sami sebe in kako vas, denimo, vaša mati. Pravi sicer, da vas pozna kakor lastni žep, toda v resnici nima pojma o vas. (**)
Obletnica
Na mostu pri Mojstrani je Savi poslal prijazen pozdrav. Sredi Krme je na rob večje skale vnovič postavil en in isti kamen. Na koncu Ulic je srečal štiri hitre kratkohlačnike nasmejanih obrazov. Zakaj jih ni zeblo? »Zgoraj je sonce, še vedno je toplo. Oblak je samo tu spodaj. A vi imate pa ... Ste zadovoljni?« Ni mu šlo za znamko. Zanj je bilo odločilno, da so bili čevlji narejeni po kopitu, primernem njegovi nogi. Zakaj so postali pozorni na njegovo obutev, neopazno sive barve? »Ker imam tudi sam take; danes prvikrat.« Pokazal jim je še šiv, ki se je na pregibu strgal že po nekaj mesecih uporabe. Poslovili so se, preden se je odpravil naprej, svojim tokratnim sanjam nasproti. Nekaj ga je krepko vleklo navzgor. Prejkone lastna odločnost.
Sami ste odgovorni za posledice vsega, kar storite, mislite, rečete in čutite. S svojimi odločitvami usmerjate svoje osebne sanje. Zatorej morate videti, ali so vam posledice vaših odločitev všeč ali ne. Če ne marate tega, kar se dogaja v vašem življenju, če ne uživate v svojih sanjah, tedaj poskušajte odkriti, kje so vzroki posledic, ki vam niso všeč. Tako lahko spremenite svoje sanje. (**)
Prekoračil je lepo travo, polno jesenskih vzorcev. Na drugi strani zelene preproge je prišel do poti za Konjski preval. Po njej so se vračali dobro razpoloženi fantje. Imeli so kolektivni izlet. Bilo jih je za polovico oddelka, samih mojstrov orodjarske delavnice iz Železnikov. Obrazi, na katerih ni bilo videti sence strahu in na katerih je pisalo 'svoje sanje smo uresničili', so izginili in njihovi glasovi potihnili. Skozi redek oblak je vrh Kalvarije obsijalo sonce. To je bilo zanj vedno dobro znamenje. Oblaki so odpotovali po svojih nevidnih poteh, on pa je kot vedno raje izbral vidno, uhojeno.
Sanj se 'priučimo' in naše sanje so posledica naših življenjskih okoliščin. Ob vseh naših prepričanjih, da nič ni mogoče, je težko pobegniti sanjam strahu. Da bi se torej zbudili iz teh sanj, jih moramo obvladati, se v njih izmojstriti. (**)
V koči se je ustavil le za požirek pijače. Hitel je za svojo 42. obletnico, med oblake, pomešane z najvišjimi vrhovi. Rjavina si je na vrhu prižgala svojo zadnjo svečko svetlobe in še to je upihnil prihajajoči večer. Višina bližnjih oblakov je bila višja od zahodnega obzorja, a najvišje med njimi je stal prav Triglav. Ni čakal na z oblaki zastrt sončni zahod. Veliko raje si je požvižgaval med hojo. Spotoma je opazoval, kako se je sonce igralo z gorami, kako jih je zlato pobarvalo in takoj zatem razbarvalo, kako jih je spreminjalo s hitro potujočimi sencami.
V zapisu o Kresnikovem bivališču na Zlati gori je omenjeno, da na njej rastejo zlata jabolka, ki dajejo nesmrtnost. Po eni izmed epizod si je zlata jabolka na Kresnikovi gori zaželel demon iz doline: skušal je priti na goro, a je zdrsnil v globino. Ta zgodba o neuspešnem plezanju nas v osnovnih potezah spominja na triglavskega Zlatoroga. (*)
Sonce se je poigralo tudi z njim. Tik iznad horizonta mu je še zadnjič posvetilo v oči, željne večerne gorske lepote. Počakal je, da se je strm greben zasvetil v srebrnih odtenkih. Skakljanje po skalah je prekinjalo nepremično strmenje v razglede. V svitu prvega krajca so bile krepke kamnite sosede videti, kot bi bile oblečene v svilo. Mali Triglav mu je vedno dajal vtis pomembne in samostojne gore; kot bi bila z Velikim uigran par. Do konca, do vrat koče, ni želel motiti čara večerne svetlobe z navadno lučjo.
Poganskim prednikom Slovencev so bile prek izročila o Kresniku znane predkrščanske ideje o »dobrem pastirju«, paradižu, o prvih človeških starših, »hudiču« v podobi zmaja ali kače ipd. Tako kot pri Kresniku so se tudi pri Kristusu povezovale človeške in božanske lastnosti. Vse to je nedvomno olajšalo kasnejši proces pokristjanjevanja in dokazuje, da pri uvedbi krščanstva ne moremo govoriti o radikalnem preobratu. (*)
Ni ga motila navidezno monotona in dolga pot v dolino. Ob Kalvariji je vedno imel vtis, da ni sam. Da je v družbi, polni vsakovrstnih občutkov in raznovrstnih vtisov. Enak občutek se mu je ponovil pod venčkom vrhov med Konjskim prevalom in Bohinjskimi vratci. V temi so se mu stene in gore, celo posamezne skale ob poti, zdele polne neznane vrste življenja. Že dolgo je tega, kar mu je govorila mama – v gore se ne hodi sam. Že nekaj let je, odkar se je ovedel: v gorah nikoli ni sam. Za obletnico je imel krasno predstavo.
Vaše življenje je prikaz, utelešenje vaših osebnih sanj. Če lahko svoje osebne sanje »preprogramirate«, lahko postanete mojster sanj. Mojster sanj si iz življenja naredi umetnino. Toda obvladati sanje je trd oreh, saj so ljudje večinoma sužnji svojih sanj. (**)
(*) Zmago Šmitek, Mitološko izročilo Slovencev; (iz poglavja – Gospodar gore: Kresnik)
(**) Don Miguel Ruitz, Mojstrstvo ljubezni
Iztok Snoj