Delo in dom, 14.12.05: Miha Kajzelj je arhitekt in alpinist, ki je želel obe svoji strasti povezati
deloindom
14. december 2005, leto 13, št. 49
Miha Kajzelj je arhitekt in alpinist, ki je želel obe svoji strasti povezati. Iz tega se je rodila ideja o postavitvi bivaka v visokogorju, ki bi planincem in alpinistom dal zavetje pred neprijetnim vremenom ali pa jim le omogočil počitek, ko zmanjka moči. Upoštevajoč posebne gorske razmere, je tako pri nas pionirsko zasnoval arhitekturo v gorah, ki je zgrajena po načelih sodobne arhitekture in trajnostnega razvoja v alpskih regijah.
Doslej je pripravil načrta za dva bivaka. Prvega so leta 2002 postavili tik pod grebenom kobariškega Stola na 30 kilometrov dolgi planinski poti iz Kobarida prek Velikega in Malega Muzca v Italijo. Drugega so letos uredili na Kotovem sedlu pod Jalovcem. Oba sta na manj obiskanih poteh, kjer v bližini ni gorskih koč, ki bi planincem dale zavetje.
Posebnost bivakov je popolna prilagojenost gorskemu svetu in kraju, kjer sta postavljena. Vsak je unikat, ki se ga ne da prestaviti drugam. Načrta sta namreč nastala šele po natančnem ogledu lokacije, kjer so ju naročniki želeli urediti. Kajzelj je posebno pozornost namenil proučevanju vremenskih razmer v vseh letnih časih. Prvi bivak je postavljen na višini 1580 metrov, na delu, kjer je prenočišče najbolj potrebno, saj je greben zelo izpostavljen severnim in južnim vetrovom, zato se pozimi na njegovi severni strani ustvarjajo veliki snežni zameti. Nekaj metrov pod grebenom kobariškega Stola pa tudi pozimi ni zametov, pogosti pa so močni južni vetrovi, zato je oblika bivaka prilagojena vetru. V profilu njegove trikrat zalomljene strehe se izriše oblika snežnega zameta na grebenu. Osnovna konstrukcija je lesena, na zunanji strani pa je obložen s pločevinasto kritino. Postavljen je na betonske temelje in zaradi vlage dvignjen od tal. V njem je prostora za štiri do osem ljudi. Med ležišči je lesena miza, planinci pa bodo v njem našli tudi odeje in blazine. Pod greben so ga po delih pripeljali s helikopterjem.
Ideja za postavitev bivaka na Kotovem sedlu je temeljila na čim manj opazni umeščenosti v naravno okolje, pravi Kajzelj. V množici balvanov, ki so nametani po visokogorski planoti, je le še en kamen, ki pa je hkrati prostor za začasno bivanje. Oblikovan je kot oglat in nesimetrično prisekan siv volumen, ki ga od ostalih skal ločijo le okrogla okna. Stoji ob velikanskem razpočenem balvanu, ob katerega je umeščen kot klin, ki podpira skalno gmoto. Konstrukcijska in materialna zasnova bivaka sta prilagojeni helikopterskemu prevozu, ki zahteva čim manjšo težo. Sestavljen je iz lahkih kovinskih plošč, ki imajo zaradi majhnosti prostora dovolj visoko izolativnost. Notranjost bivaka je enoprostorska, zato se pozimi lahko ogreje že s prižgano svečo.
K. N.
Foto arhiv Mihe Kajzlja