Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ogledali smo si: Podelitev priznanj Planinske zveze Slovenije


S profila v ospredju: Rozi Skobe
(komisija za varstvo gorske narave),
Viki Grošelj, Tone Škarja in Tone
Tomše (komisija za planinske poti).

Tone Škarja mi je v pogovoru dejal, da je slovenska alpinistična šola v Manangu v tridesetih letih obstoja izobrazila že okoli 700 tečajnikov. Pri domačinih je bila ves čas največja pomanjkljivost tehnično znanje, kar je imelo za posledico izredno visok odstotek smrtnih nesreč med tistimi, ki so sodelovali na odpravah. Koliko življenj domačinov je bilo na ta način rešenih, seveda ne ve nihče, rezultat pa brez dvoma opravičuje visoke stroške, s katerimi se mora, na žalost, šola vsako leto sproti ukvarjati.


Predsednik PZS Franc Ekar


dr. Stojan Burnik,
(prodekan Fakultete za šport


Tomaž Jamnik


Kjer je volja, tam je pot. Kako res ...


Le o čem razmišljajo?
Borut Peršolja in Danilo Škerbinek


Priložnost za hiter intervju je
izkoristil tudi Vladimir Habjan

nedelja, 6. december 2009, ob 05:31, Dušan Škodič, ogledov: 5719

Dušan Škodič: Podelitev priznanj, častnih znakov, svečanih listin in spominskih plaket Planinske zveze Slovenije je potekalo v soboto, 5. decembra, na osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani.
Dobili smo tudi uradno poročilo o stanju Aljaževega stolpa.

Prireditev je bila odlično organizirana v sodelovanju s planinskim društvom Podpeč-Preserje in občino Brezovica ter vseskozi prepredena s pestrim kulturno umetniškim programom.

Predsednik PZS Franc Ekar je imel pozdravni govor, v katerem se je zahvalil vsem prejemnikom priznanj in se spomnil letošnjih tragičnih izgub v Himalaji; Pavleta Kozjeka, Franca Oderlapa in Tomaža Humarja ter pri tem dejal, da mi v tajne človeka plezalca-alpinista ne smemo posegati, lahko si le želimo, da bi bila žrtev goram čim manjša.

Obenem se je dotaknil tudi ne več tako vročega Aljaževega stolpa, kot smo ga bili vajeni v preteklih mesecih. Izvedeli smo, da je bilo stanje stolpa strokovno pregledano in ocenjeno s strani pristojnih državnih organov ter da je stolp trenutno še v zadovoljivem stanju, a selitev bi bila slej ko prej dejansko potrebna.
Razne alternative o »umetnem« vzdrževanju, kleparskem ličenju in ključavničarskem servisiranju nimajo realne vrednosti. Kdaj se bo to res zgodilo, se še ne ve, zagotovo pa bi bila selitev smiselna še v času, ko je stolp v dobri kondiciji in z vsemi izraženimi lastnostmi. Edino tak bi bil še nekaj vreden zanamcem, saj če bo enkrat propadel, bodo od njega ostale le še nematerialne sledi, ki ne bodo imele zgodovinske vrednosti.

V delu javno prebranega izvedenskega poročila ZKDRS, g. Ivana Nemca, je namreč zapisano sledeče:

»Stolp preselimo ali zamenjajmo s popolno kopijo iz leta 1895. Glede na pričakovano življenjsko dobo Aljaževega stolpa bomo gledano s stališča življenjske dobe naroda in ne slehernika, slej ko prej ostali brez njega, to je brez njegove originalne substance. Če se odločimo, da ga preselimo, mu s tem seveda bistveno podaljšamo življenjsko dobo. Vprašanje pa je, kdaj ga preseliti in zamenjati s kopijo. V primeru, da ga bomo preselili v naslednjih desetih letih, bomo v muzej dobili solidno ohranjen predmet z vsemi razpoznavnimi lastnostmi o izdelavi in materialih. Če pa bi ga preselili takrat, ko nas bo v to prisilila dokončna stopnja propada, bodo ostale samo sledi njegovih lastnosti. Vsekakor ga je po tem razmisleku primerneje preseliti takrat, ko bo Aljažev stolp še v dobri »kondiciji« in bo še vedno imel zgodovinsko vrednost. Verjetno bodo zanamci zelo zadovoljni, da jih nismo prikrajšali za original ...«

Sledila je podelitev mnogih svečanih listin, spominskih plaket in priznanj za pomembne dosežke za to leto, podeljevala pa sta jih predsednik PZS Ekar in predsednik Odbora za priznanja Jože Melanšek.

Del dobitnikov priznanj Planinske zveze Slovenije

Priznanja so med drugim dobili: Mina Markovič (na žalost je bila odsotna) za osvojeno prvo mesto na zaključku svetovnega prvenstva v športnem plezanju, Miro Eržen za zasluge pri izgradnji slovenskega planinskega muzeja, Viki Grošelj za požrtvovalno pomoč pri reševanju Tomaža Humarja, Tone Škarja pa za izjemna prizadevanja pri izvajanju alpinistične šole v Manangu (Nepal) za domačine in obenem tudi za pomoč pri reševanju slovenskih himalajcev.
»Na daljavo« so bila podeljena priznanja ekipi Air-Helio Zermatt, ki je izvajala iskanje in reševanje Tomaža Humarja in Ang Tseringu Sherpi, predsedniku Združenja azijskih planinskih zvez (UAAA) prav tako za pomoč pri reševanju Tomaža Humarja.

Zlate častne znake so prejeli: Jože Colarič, Rudolf Skobe, Marko Goršič in člani reševalne ekipe Air-Helio Zermatt.

Srebrne častne znake so prejeli: Mina Markovič, Stojan Burnik in Urška Šprogar.

Prejemniki svečanih listin so bili: Tomaž Jamnik, Peter Keše, Marinka Pertot, Mirko Podlipnik, Franc Podmeninšek, Gabrijel Prezelj, Franci Rajh, Leon Štiftar, Niko Vukotič in Jožef Žunec.

Spominske plakete: Jure Boruta, Franc Kocbek, Anton Jesenko, Bogo Mrakič, Rajko Ortan, Jožica Srpčič, Vilhelm Vengust, Ivo Arnič, Alojz Judež, Matej Lorenci, Vinko Komprej, Jože Kosmač, Jožef Mežnar, Jože Nerat, Stanislav Rotar, Anton Škerget, Ivan Hali, Mato Krznarič, Miha Ačkun, Alojz Kovač in Emilija Kuhar.

Dodatna priznanja: Brigita Čeh, Tomo Česen, Tone Tomše, Danilo Škerbinek, Miro Eržen, Albin Znidarčič, Anton Purg, Občina Brezovica, župan Metod Ropret, Rozalija Skobe, Viki Grošelj, Tone Škarja, Bojan Rotovnik in Ang Tsering Sherpa.

Po podelitvi je bilo poskrbljeno tudi za prijetno druženje in pogovore med starimi znanci, ki jih druži ljubezen do gora. Pohvala organizatorjem.

T&F: Dušan Škodič

Komentiraj (6):

Igor Zlodej, nedelja, 6. december 2009, ob 19:13

Najprej iskrene čestitke vse prejemnikom priznanj PZS, ne morem pa mimo Aljaževega stolpa. Tole je že bilo objavljeno na teh straneh.

Strokovni ogled stolpa 10. 8. 2009:
Oceno stanja smo opravili na podlagi kratkega, nekajurnega ogleda, ki nam zadostoval za namen tokratne ocene stanja. Za namene bodočih konservatorskega-restavratorskega posegov na spomeniku je potrebno izdelati obširnejši elaborat z dokumentiranjem originalnih in zamenjanih delov. V bodoče je potrebno izdelati še elaborat vetrovnih in snežnih mehanskih obremenitev.
Stolp je za več kot sto let star pločevinast objekt v presenetljivo dobrem stanju.
Pločevina debeline 1 milimeter je bila metalizirana s cinkom ali zlitino kositra in svinca.
Na nosilno konstrukcijo je bil postavljen pločevinast plašč, katerega pločevina je bila lokalno zamenjana.
Oplate so bile prvotno spojene z zakovicami.
Dno stolpa je bilo zalito z betonom.
Plašč je lokalno deformiran ob na mestih pritrditve jeklenic zaradi mehanskih obremenitev in drugje še posebej na strehi zaradi snega.
Del udrtin so izravnali z nanosom armirane sintetične smole
Korozija se pojavlja lokalno na robovih. Več jo je z notranje strani v vrhnjem delu strehe. Pločevina zaključka strehe je bila zamenjana.
Pločevina je na več mestih predrta. Večina predrtin je na valjastem delu tik po streho. Tako lokacija kot morfologija predrtin kažeta, da niso posledica korozije. Po izjavi naj bi nastale s cepini ob odstranjevanju snega, ki pogosto sega više od stolpa.
Tečaja vrat so zamenjali.
Zamenjali in ne do konca vkopali so strelovod.
Pritrdišča opornih jeklenic so večkrat sanirali. jeklenice verjetno niso prvotne, spojnice pa po izgledu neustrezne.
Z nerjavečimi so zamenjali vijake in matice s katerimi je plač pritrjen na nosilno konstrukcijo.
Stolp je bil večkrat v celoti prebarvan. Sedanja barva je podobna prvotni.
Stolp je podbetoniran, kamnita in betonska škarpa na pobočju pod njim je bila zgrajena kasneje. Njen videz pa za vrh Triglava ni ustrezen.

Prišel pa sem tudi do podatka, da je "nekdo" na eni izmed sej predsedstva PZS glede Aljaževega stolpa povedal takole: "Aljažev stolp. Ugotovilo se je, da je stolp zelo spremenjen in v takem stanju ne more imeti muzejski status. Stolp je v slabem stanju, vidne so konstrukcijske poškodbe, lokacijsko je spremenjen, poškodovana je plošča, vrata niso več original. Aljažev stolp nima več objektivno in statusno pogojev spomenika državnega pomena. Pristojna inštitucija bo odločala kaj storiti naprej".

Kaj pa zdaj? Muzej ga takega kot je torej noče, čeprav se je ravno ob izgradnji muzeja kar naenkrat pojavila nenavadna želja po tem artiklu , prej ga očitno nihče še opazil ni, saj jim je morala šele strokovna komisija povedati kako in kaj, drugim sploh niso hoteli verjeti o njegovi dobri kondiciji. Kaj je torej so to Mono Liso slovenskega planinskega muzeja, kot je stolp poimenoval predsednik PZS?

Borut Peršolja, nedelja, 6. december 2009, ob 21:48

K zgovorni sliki lahko dodam še glasni del razmišljanja:
- Ali eno urna prireditev v šolski telovadnici lahko odtehta 40-let in več dela v gorništvu?
- Zakaj častni član v zmedenem slavnostnem nagovoru o Aljaževem stolpu govori drugače, kot je uradno govoril pred meseci?
- Zakaj dobi priznanje tudi nekdo, ki je na oblasti in je nagrajen za to, kar mora kot izvoljeni funkcionar itak delati?
- Zakaj za takšno svečanost nikoli ne naročimo in plačamo nove avtorske skladbe, ki bi jo ubrano prepevali še desetletja po prireditvi?
- Zakaj je s priznanjem nagrajen nekdo, ki je odstopil in čigar komisija, za katero je zadolžen, že leto dni sploh ni bila sklicana?
- Zakaj Tone Škarja ni segel v roke podeljevalcem priznanja?
- Bo po volitvah maja 2010 kaj drugače?

Tomaž Ogrin, nedelja, 6. december 2009, ob 23:18

Vse čestitke nagrajencem. Pogosto gre za dela,ki presegajo zgolj delovne dolžnosti ali pa gre za povsem prostovoljna dela. V današnji kapitalistični družbi, kjer je nabiranje denarja še bolj poudarjeno, je prostovoljstvo ali delo za skromno nagrado še toliko bolj potrebno pozornosti družbe. V socializmu je bilo prostovoljstvo del obnašanja članov družbe, na primer v samoupravnih interesnih skupnostih, društvih. Danes poznamo sejnine, skoraj povsod. Pa enormne odpustke za vodilne, ko gredo drugam. Povsem smo iztirili.

Oh, ti stolp, kako si krasan...
"Stolp je za več kot sto let star pločevinast objekt v presenetljivo dobrem stanju."
"Vprašanje pa je, kdaj ga preseliti in zamenjati s kopijo."
"Razne alternative o »umetnem« vzdrževanju, kleparskem ličenju in ključavničarskem servisiranju nimajo realne vrednosti."

"Presenetljivo" – kakor za koga...za Prijatelje že ne...

Kopijo bi bilo po takem razmišljanju tudi nekoč treba nadomestiti z naslednjo kopijo. Morda naredimo kar 5 kopij, tako, da jih bo za 5 stoletij. Ali pa eno večno kopijo - iz nerjaveče pločevine, dodatno obogatene za ekstremno korozivno okolico. Seveda bi tudi nerjavečega prebarvali, da ne bo kot ogledalo sijal. No, iz zlata bi bilo vseeno predrago. Pa še nevarno, lahko ga kdo ukrade.

Kar je groteskno iz zgornjih stavkov je, da ga je treba pustiti propadati brez vzdrževanja! Načrta vzdrževanja ni! Komisija ga, upam, pripravlja, kot za vsak tehnični spomenik, na primer za stare lokomotive, ki jih je kar nekaj na prostem. Je to "umetno" vzdrževanje, ali jih je treba pustiti nezaščitene, dokler niso kot stari meči izpred 2000 let ali ostanki Soške fronte?

Skratka, trdim, da je Aljažev stolp tudi tehniška dediščina, ki jo je treba tam ,kjer je, in kjer predstavlja tudi kulturno-zgodovinsko dediščino, vzdrževati v skladu z najboljšim znanjem!

Misel, da je stolp v komi in da ga je treba odklopiti od umetnega vzdrževanja pri življenju, ni planinska. Stolp je še kako krepak in če mu privoščimo eno šilce skrbi na leto, bo tak tudi večen! Dokler bo človeštvo....

Bojan Leskošek, torek, 8. december 2009, ob 10:13

"- Zakaj dobi priznanje tudi nekdo, ki je na oblasti in je nagrajen za to, kar mora kot izvoljeni funkcionar itak delati?"

Podobno se lahko vprašamo, zakaj vedno znova podeljujejo nagrade za tekmovalne dosežke (ki so nagrajeni že na samih tekmovanjih), po drugi strani pa se vedno znova spregleda ljudi, ki že leta in desetletja ključni za slovensko plezalno skupnost, kot so npr. Savenc, Guček, Pepelnjak, ...

Metod Škarja, torek, 8. december 2009, ob 22:09

@Bojan:
Verjetno bi moral nekdo z ustreznega področja to predlagati in utemeljiti, npr. s KA ali KŠP. Verjetno na to nihče še pomislil ni.

Bojan Leskošek, sreda, 9. december 2009, ob 14:02

>"Verjetno na to nihče še pomislil ni."

Ja, saj ravno to je žalostno;)
Fantje so *voluntirali* na tisoče ur, potem pa npr. pride air Zermatt, ki z 2-dnevno akcijo dobi *najvišje* priznanje PZS.
Vsaka čast, dečki so profesionalci, toda nenazadnje so samo opravljali svoje delo. Pri tem pa se niso izpostavili verjetno nič bolj, kot se večkrat izpostavlijo številni naši reševalci.

eXTReMe Tracker