Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Stenar

gorisekgorazd@gmail.com
          [email protected]


Šlajmerjev dom ...


... z okrasjem


Aljažev dom brez Stene ...


... in rob brez koče


Na Stenarski planji


Tri ...


... x ...


... Triglav


Kriški rob s kotanjo najvišjega
jezera pri nas 


S Stenarja proti Grintovcem


Ostanek nekdanje meje


Če je bila zadnjič pasja, naj
bo tokrat (nema) kozorogova
zgodba ...


V tej kapi ti ime Micka še
najbolj pristoji


Vrata s Stenarjem v ozadju
leta 1912.
Betonski stebri in rake na njih
so bili zgrajeni zaradi vodne
oskrbe cementarne v Mojstrani.
Vir: Pozdravi iz slovenskih
krajev, dežela in ljudje na

starih razglednicah; Mladinska
knjiga 1987


Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

sreda, 18. november 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 4897

Srečanje v SovatniGorniška potepanja: A veter se ni dal. Meglo je dvigoval vedno hitreje in vedno višje. Skupaj z njo naju je »odnesel« v Vrata. Naj žalostno pesem slovesa ponese tudi v daljno Himalajo, kjer bo Tomažev poslednji dom.



Gora veličastne večerne razjasnitve


Najina srečanja s Stenarjem (2501 m) imajo že dolgo brado. Nanj sva stopila že leto za prvim vzponom na Triglav. V vodnikih piše, da se zanj zmenijo triglavski romarji le do tistega trenutka, ko se jim na poti skozi Vrata pred očmi razgrne mogočna Stena. Bo držalo, toda po drugi strani je pogled na očakovo najmogočnejšo plat navdušujoč ravno z lahko dostopnega visokega soseda. Tudi zaradi tega dejstva ne trpi samote, pa čeprav ga je mati narava posadila med kralja in kraljico slovenskih gorá.

Ko čez Luknjo prodre megla in ko nad Triglavom letijo letala ...

Še nekaj mu poleg preprostega dostopa in pogleda na Triglavsko severno steno zvišuje ceno. Okoli Pogačnikovega doma so zelo lepo razporejeni vrhovi, Kriški ali Križki podi?Spomenik padlim partizanom gornikomna katere vodijo markirane poti, v domu pa lahko za nagrado, če prehodimo vse, dobimo ličen spominski znak. Vsaj sredi devetdesetih let je bilo tako. S pomočjo »baze« na Kriških podih lahko v nekaj dneh brez naglice osvojimo Bovški Gamsovec, Pihavec, Stenar, Križ, Razor, Planjo in malo bolj oddaljeno Dolkovo špico ter Škrlatico. Če nam je ostalo še dovolj energije in nas v Vratih ali Zadnjici ne čaka vozilo, se je zelo priporočljivo skozi Zadnje okno po Jubilejni poti povzpeti na Prisank, nato mimo »prednje luknje v steni« doseči Vršič, za konec pa sestopiti na kranjsko ali primorsko stran. Tale odstavek je bil samo namig za nekajdnevno turo in seveda tudi spomin na najine minule dni ...

Kaj še lahko ponudi Stenar gorniku, ki ga je premalo v hlačah, da bi se zaprašil v njegove strme in težavne stene? Brez dvoma je to pristop čez Stenarjevo Med Pogačnikovim domom in Dovškimi vratciSfingaplanjo in po jugovzhodnem grebenu (čez Spodnji Stenar?) na vrh. Najprej o tem, zakaj je pri Spodnjem Stenarju vprašaj. Avtorji zemljevidov se nikakor ne morejo zediniti, ali je to kota 2381 m v jugovzhodnem grebenu (Trenta 1 : 25 000, Triglavski narodni park 1 : 50 000) ali pa pomol jugozahodno pod vrhom s koto 2356 m (Triglav 1 : 20 000, Triglav 1 : 25 000, Kranjska Gora 1 : 30 000), v bližini katere markirana pot, ki pripelje s Stenarskih vratc, zavije levo proti glavnemu vrhu. Za dodatno zmedo sem Spodnji Stenar na zemljevidu Julijske Alpe – vzhodni del 1 : 50 000 našel na koti 2374 m. Je pa res, da ima z letnico 1993 že skoraj arhivsko vrednost.

Ah, pustimo to ... Gremo rajši na vrh. Prva možnost prehoda na Stenarsko planjo je že iz spodnjega dela Sovatne, druga pa se nam ponuja nad Skokom slabih sto višinskih metrov pod Dovškimi vratci. Ta prehod sva preizkusila midva. Ob dobri vidljivosti težav ne bo. Prečenje na jugovzhodni greben vodi skoraj po plastnici (morda včasih celo malo navzdol), kdaj ga je konec, pa tudi ni težko ugotoviti, saj pod nogami nenadoma ni ničesar drugega kot zrak. Lahko se odločite tudi za gamsji prehod, če vam kratek sestop ni po godu.

Na grebenu proti vrhu je ena sama pesem lahkega poplezavanja v okviru prve stopnje. Če ne boste preveč izbirčni pri iskanju prehodov (in midva nisva bila), je mogoče potipali tudi kakšno kratko dvojko. Zelo zanimiv pristop. Če vprašate naju, veliko lepši od markirane poti. Uganke o Spodnjem Stenarju seveda nisva razjasnila, sva pa ob sestopu stopila tudi na koto 2356 m in malo nižje še na Dovški Pihavec (2216 m), ki ni drugega kot manjša vzpetina nad istoimenskimi vratci z bolj ali manj uničenim rapalskim mejnim kamnom.

Še nekaj besed o najinem doslej zadnjem obisku na Stenarju. Skoraj si ne upam zapisati, da je zaradi vremenskih neprilik postal rezervni cilj, saj se to za Mogočnež ...... ob poti skozi Sovatnotako visoko goro preprosto ne spodobi. Med vzponom skozi Sovatno so naju razveseljevali kozorogi, kar seveda ni nič nenavadnega, kot žal tudi to ne, da se je skozi Luknjo začela valiti megla in z njo slabo vreme. Da je ta preval znanilec dobrega ali slabega vremena, pa so vedeli že naši (pra)dedje. Najin cilj je bil nekje visoko zgoraj ...

Dober tek!

Megla je bila vedno bolj trdovratna. V povezavi s snežno odejo je to seveda »dobitna kombinacija« pri orientaciji v svetu, kot so Kriški podi. Trenutki Odkrivanje Planje in RazorjaSrednje Kriško jezerorazjasnitve so bili kratki, vendar siloviti. Uspelo nama je videti Srednje Kriško jezero, Razor, ki je pogledal iz meglenega objema, in planinskega zajca v zimski preobleki. Ves snežnobel je skakljal naokoli, a izginil za rob, še preden sem se toliko zbral, da bi ga lahko fotografiral. Nikoli prej in kasneje nama ga še ni uspelo videti. Ko bi bil vsaj malo drugačne barve kot sneg. In ko bi vsaj takoj naslednji trenutek megla spet ne zagrnila gorskega sveta. Tako pa ... Morda bo več sreče z naključnim srečanjem kdaj v prihodnosti. Iskala ga ne bova. Naj uživa svoj gorski mir!

Vrtavka

Do Pogačnikovega doma nama je s pomočjo dobrih »pripomočkov« vendarle uspelo priti, naprej pa v vedno gostejši megli nisva silila. Tudi čas, preživet v zimski sobi, ni prinesel izboljšanja. Po svojih stopinjah sva se kot poražena viteza vračala na Dovška vratca, z mislijo, da nama kaj drugega kot sestop niti ne ostane. Tudi kratek dan na začetku zime ni obetal več veliko svetlobe. Pred začetkom spusta pa, kot bi odrezal. V trenutku je iz megle vstal Stenar. Izmenjala sva pogleda in povedala sta več kot tisoč besed: »Greva?« »Greva!«

Na vzhodu se dela dan ... Na zahodu pa megla.

Dečva je to vzela tako zares, da se mi je komaj uspelo dvakrat obrniti in poslikati ravnokar razsvetljeno okolico, ko je s pomočjo avtomatskega pilota 'Ej, dej no mal počaki ...'Triglav s Stenarja(morda je bil kriv vklop turbopogona ali pa preprosto beg pred bližajočo se temo) že bila skoraj na Stenarskih vratcih. V razmerah, kot so sedaj, bi bila to verjetno drugačna pesem, takrat pa je odličen sneg poskrbel za to, da sva bila res zelo hitro na vrhu in imela zategadelj dober vmesni čas, ki je omogočal presenetljivo dolgo občudovanje okoliških vršacev. Pred mrzlim jugozahodnikom naju je skril možic in v večernem soncu sva strmela proti vzhodu, ki so ga visoki grebeni Julijcev rešili pred meglenim objemom.

A veter se ni dal. Meglo je dvigoval vedno hitreje in vedno višje. Skupaj z njo naju je »odnesel« v Vrata. Naj žalostno pesem slovesa ponese tudi v daljno Himalajo, kjer bo Tomažev poslednji dom.
 

eXTReMe Tracker