Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Triglavske rože za Staneta Koblarja

sobota, 20. avgust 1983, ob 09:58, Franci Savenc, ogledov: 2405

(29. 3. 1919 – 20. 8. 1983)

 

TRIGLAVSKE ROŽE ZA STANETA KOBLARJA

(29. 3. 1919 – 20. 8. 1983)


Skoraj pol stoletja smo delali skupaj, se veselili in žalostili, plezali in smučali, hodili na ture, na reševalne vaje, sestanke in akcije, zato mi čudno, da ni besed, ki bi mogle opisati občutke ob trpki izgubi tovariša iz naveze planinskega življenja.

 

Stane je bil aktiven reševalec čez 40 let, eden tistih zagrizenih planinskih garačev, reševalnih in športnih, ki si je v knjigo življenja zapisal slavo predvsem in samo s svojim neprestanim delom za planinstvo, za družbo, skupnost. Dobro se je zavedal, da je srečen in zadovoljen le tedaj, dokler je koristen družbi. Vedno je sodeloval dobre volje, nasmejan. Tudi njegova strokovna kritika na reševalnih vajah lin na pravih akcijah je bila vedno dobronamerna in objektivna. Neizkušen mladenič, mizarski vajenec, se je vpisal v Turistovski klub Skala. Mikalo ga je smučanje, gorohodstvo in plezanje, ki je v tistem času s Čopom, Jugom, Potočnikom, Frelihom, Tominškom, doživljalo svoj pionirski razcvet. Stanetu je delal družbo v skalah Andrej More-Gandi, potem še Medija, Pesjak in drugi. Pri smučariji pa kompletno skalaško moštvo, ki je imelo tedanje najboljše alpske smučarje v državi. V tistem času, tam okrog leta 1931, je Skala gradila svojo smučarsko kočo na Rožci. Stane je bil in je ostal z vsem srcem oboževalec Rožce, sodeloval je pri vseh delovnih akcijah Skale, kajti s prostovoljnim delom so gradili še več let tudi smuk progo z Rožce do Sv. Križa. Koča na Rožci je bila Skalašem pravi zimski dom.

Staneta je odlikovala silna naravna kondicija. Zato mi bilo nič čudnega, da si je mimogrede priboril mesto v državni smučarski reprezentanci. Še pred drugo svetovno vojno je startal na Kaninu v Italiji in v Sestrierih v Italiji. Tu so nastopili naši na treh smukih. Tretji, najtežji, je bil z vrha Montisesa, ki je imel s starta izredno strm smuk naravnost 600 višinskih metrov in nato še kilometer po gozdu. V izteku tega smuka je padlo več kot polovica tekmovalcev in nihče, razen Staneta, se ni sam pobral. Stane je doživel tu pravi aplavz, kajti vse ostale, ki so padli, so odnesli na nosilih. Še pred vojno je Stane vzljubil lepoto svetlih sikal Julijcev. V družbi z Jožom Čopom, Koreninijem, Moretom-Gandijem, Pesjakom in drugimi, je preplezal marsikatero steno v Julijcih.

Ena prvih smeri, ki smo jih lezli skupaj, je bila v Kukovi Špici. Še sanjalo se nam tedaj ni, kje gre smer. Stane, France Pesjak in jaz smo šli z Jasenine pod vrh Vršiča in po grapi na vrh Vršiča, ki se nadaljuje kot Sleme do Kukove Špice. To je seveda zelo dolga pot čez borovje in čez druge težko prehodne »dobrote«. Pod razom smo se navezali. Na tisti znani polici, ki v pravilni smeri drži nekaj metrov v desno, smo zavili seveda natančno v nasprotno smer, po polici v levo za celo dolžino vrvi.

Prišli smo iz raza natančno v izpostavljeno severno steno v težko plezarijo, toda kazalo je, da bo šlo. Na vso srečo smo imeli ravno prav železja in Stane je opravil levji delež. Srečni smo pozno popoldne prišli na vrh in do noči tudi v dolino.

Med prvimi, ki so ponavljali Gorenjsko smer z Ladjo, je bil Stane v navezi z Medjo in Moretom. V tistih časih je bila to zelo upoštevana storitev.

Med okupacijo je Stane deloval kot kurir v svojem najljubšem okolišu, pod Stolom, Gotico in Rožco. Nič kolikokrat je prebredel Savo med Hrušico in Mojstrano v najhujši zimi, med stalnimi zasedami.

Ni je bilo gradbene akcije, kjer Staneta ne bi bilo zraven, sodeloval je že pri gradnji prvega bivaka pod Škrlatico in pri vseh naštetih akcijah PD Jesenice: pri koči ob izviru Soče, na Špički, pri Tičarjevem domu, pri Erjavčevi koči, pri napeljavi elektrike na Vršič, pri izkopu za napeljavo električnega kabla od Erjavčeve koče na Tičarjev dom, pri gradnji koče GRS v Črnem vrhu ii pri vseh vzdrževalnih delih za to kočo, pri izkopu preko 650 m dolgega jarka za električni kabel s Španovega vrha do koče GRS v Črnem vrhu, pri vseh neštetih vzdrževalnih delih v bivakih in kočah.

Ne moremo spregledati, da je sodeloval tudi v neštetih delovnih akcijah pri vseh ostalih treh bivakih in da ga je usoda doletela ravno pri delu pri spodnji koči na Golici. Ni ga pokosilo v sekundi, počasi se je poslavljal v večno tišino.

Njegova prva reševalna akcija je bila v Rigljici od 17. 8. 1942 do 22. 8. 1942 in od tedaj je bi.| z dušo in srcem reševalec; preko 40 let je aktivno delal v GRS. Pri prvi akciji je bila vsa tehnika reševalni drog, vrv, kladivo, klin in vponka. Stane je doživel celotni vzpon reševalne tehnike in ne samo doživel, tudi poglobil se je v to stroko tako, da je postal eden najboljših instruktorjev v državi. Vodil je nešteto tečajev, tako vojaških, miličniških, kot planinskih, in to po vsej državi.

Stane je sodeloval tudi pri ustanovitvi odseka lavinskih psov, leta 1952 v Kamniški Bistrici, ki je bil v sklopu GRS. Delal je v podkomisijah za opremo in vzgojo GRS in redki so bili sestanki v Ljubljani, ki se jih ni udeležil. Odgovoren je bil za opremo po postojankah v planinskih kočah. S pokojnim Moretam-Gandijem sta redno opravljala preglede po Gorenjski in Primorski.

Najbolj temeljito se je poglobil v instruktorstvo. Dolga leta je ležalo breme vzgoje reševalcev Jesenic in vse Gorenjske in Primorske na ramenih Staneta in njegovega sodelavca Jožeta Makovca. Mirno lahko trdimo, da je bil Stane gonilna sila napredka reševalne službe na Gorenjskem. To ni ostalo neopaženo, deležen je bil visokih odlikovanj državnih in planinskih institucij.

Kot izredno spreten smučar je zastopal Jugoslavijo tudi na mednarodnih smučarskih GRS tekmovanjih na Poljskem, v Švici, v Nemčiji. V krmarjenju akija je bil preudaren, miren in povsem zbran.

Po okupaciji je bil tudi trener ženske državne smučarske reprezentance in pozneje trener jeseniških pionirjev, smučarjev, ki jih je vodil na svojo priljubljeno Rožco. Pri neki vaji na Rožci si je eden izmed pionirjev zlomil nogo in Stane ga je prinesel na ramenih v smuku sam z Rožce do Planine pod Golico, kar je čez 3 km daleč.

Leta 1946 je startal v državni ekipi v Romuniji, leto pozneje pa v Švici.

Neštete so tudi reševalne akcije, v katerih je sodeloval kot reševalec in tudi kot vodja.
12. 12. 1962 smo hiteli z džipom, ki ga je vozil In imel na skrbi Stane, proti Tržiču in ker je bilo na cesti veliko novega snega, je izbral pot po cesti proti Kranju. Na zeleniškem plazu je zasulo graničarje. Tam okoli Brezij nekje smo prehiteli fička, čeprav je bila vožnja po zasneženi cesti nevarna. Tisti hip je pripeljal nasproti tovornjak s plugom. Nesreča je bila neizbežna, pred seboj sem videl samo ostrino železne mase in čakal sem na udar. »Fantje, kar brez skrbi,« je rekel Stane in v polni hitrosti zapeljal strmo čez rob ceste med sadno drevje, mirno zavijugal med drevjem in že smo stali v globokem snegu.

Tako kot so bili izredni njegovi fizični refleksi, enako občudovanja vredna je bila njegova preprosta naravna inteligenca. Brez vsakih zapiskov je lahko predaval instruktorsko tvarino ure dolgo in posredoval snov brez vsakih učenih tujk v zelo razumnem slogu.

Dvomim, da nam je uspelo vsaj približno osvetliti lik reševalca in človeka, ki se je nesebično posvetil delu v družbi, delu za družbo in za vse tiste, ki so čakali na pomoč v gorah.

GRS Jesenice



Bilo je v začetku februarja pred desetimi leti na Planini na kraju pod Bogatinom. Dekleta in fantje smo sedeli okoli krušne peči na zaključnem večeru zimskega dela tečaja za mladinske planinske vodnike. Pozorno smo poslušali besede svojega vodje Janeza Pretnarja; govoril je o splošnem uspehu tečaja pa tud o prizadevnosti posameznika. Za njim so spregovorili še ostali člani vodstva, Blanka in Franjo, zdravnik Rudi in Stane. Stane je vedno povzel besedo zadnji, pa ne samo zaradi svoje izjemne skromnosti, ampak tud kot najstarejši in kot najbolj izkušen. Na njegovih ramah je bila vedno največja odgovornost za izvedbo predvidnih tur, pa tudi sicer za uspešen zaključek vsakega tečaja, ki se ga je udeležil kot tehnični vodja. Njegova beseda je bila za večino udeležencev na letnih in zimskih tečajih začetek abecede o gibanju v gorskem svetu, nevarnosti v gorah, reševanju ponesrečenih in gorski reševalni službi. O vsem tem je Stane najprej govoril, počasi in preudarno, pri tem pa prelagal listke s svojimi beležkami, ter vmes »popravljal« pipo in jo vneto vlekel. Pozimi je bilo to v Tičarjevem domu, Erjavčevi koči, pa v koči pod Bogatinom, na Uskovnici in Zelenici; julija in avgusta pa dobro desetletje v nepozabni »Šlajmarci« v Vratih, največkrat kar na Travniku pred kočo z veličastnim ozadjem s triglavsko severno steno. Teoriji so sledila praktična dejanja. Najprej je bilo to učenje vozlov in navezovanje na glavno vrv. Prusikove vrvice so se zvijale med prsti tečajnikov v vse mogoče oblike, dokler ni nastal pravi bičev vozel.

 

Najbolj priljubljena tura iz Vrat je bila tista čez Kališče na bivak 2 na Gruntu s ciljem — vrh Dovškega križa. Na strmih travnih vesinah pod Kališčem nas je Stane učil, kako prepeljemo skupino mladih planincev s pomočjo vrvnega sidranja čez nevarna mesta. Napenjanje in pritrditev vrvi je navadno prepustil mlajšim vodnikom, sam pa je skrbno pregledal opravljeno delo. Pri bivaku na Gruntu je postal svojevrstno razpoložen. Neka otožnost se je prepletala z radostjo, ko nam je govoril o svojih najlepših doživetjih iz mladosti v gorah Martuljka z nepozabnimi prijatelji. Triglavska stena je z Grunta posebno mogočna in lepa. Stane se je rad zazrl v njene prepade in nam kazal značilne smeri, Gorenjski turnc, Čopov steber, Okno, Črno steno, Zlatorogove police, Jugov steber... — in med vsemi je tudi njegova prvenstvena Kovinarska smer, ki jo je preplezal s prijatelji v navezi, Jožom Čopom, Dolfetom Kremžarjem, Maksom Medjo in Andrejem Župančičem. O tej »svoji« turi nam Stane ni govoril, tako skromen je bil. Med turo je na počivališčih rad »podebatiral«, se vmes pošalil in zaključil z zanj značilnim odrezavim — »kaj?!« Posebej strog in natančen je bil pri pregledovanju teh-nične izvedbe improviziranih nosil. Tu ni skoparil s kritičnimi ocenami pa tudi s pohvalami ne, kajti skrb za ponesrečenca in reševanje v gorah sta bila Stanetu vedno izjemna moralna in človeška dolžnost. Od tu pojem za Staneta Koblarja kot izredno požrtvovalnega, vestnega in tehnično izurjenega gorskega reševalca in gorskega vodnika. Vršič je bil Stanetu zelo pri srcu.

Bili smo v Erjavčevi koči; povzpeli smo se na Mojstrovko in na Sleme. Plazovi so glavna nevarnost zimskih gora, v tem koncu posebno tisti kložasti pod stenami Mojstrovke na Slemenu. Stane nas je učil o vseh teh nevarnostih, prepletal pripovedovanje z lastnimi izkušnjami in doživetij. Učil nas je reševanja izpod plazov, učil nas je, kako uporabljamo cepin, delamo sidrišča na snežnih strminah. Najlepši pa so bili spusti na smučeh po belih bregovih Komne in Doline triglavskih jezer. Stane je bil vodnik na čelu kolone, pa tudi samo skrben opazovalec dogajanja, kadar je prepustil vodništvo mlajšim. Njegova smučarija, kot moža srednjih let z nepogrešljivo pipo v ustih, je bila za udeležence vedno svojevrstno doživetje. Spomin na takšnega Staneta bo med nami vedno živ.

Tisti zaključni večer v koči pod Bogatinom so srca vseh sprejemala Stanetove očetovske besede: »Samo narava in gore so tisti pravi veliki učitelj, zato hodite kolikor največ morete, opazujte, učite se. Tovarištvo naj vam bo največja vrlina, lepote gora pa največje doživetje.«

Tako. Obvezni del enega od številnih zaključkov v približno dvajsetletni dobi prizadevanj mladinske komisije na področju vzgoje in izobraževanja, je bil končan. Mladi tečajniki, zdaj že novo potrjeni mladinski vodniki, so prevzeli večer v svoje roke. Simbolična danila, predvsem pa številne tople besede zahvale, za to priložnost sestavljene pesmice, vse to so naslavljali na vodstvo tečaja. Vedno znova pa smo izgovarjali besedo zahvale Stanetu. In tako je bilo vedno in povsod, kjer nas je razveselil s svojo prisotnostjo. Prav na koncu, ko smo dvignili kozarce, pa je Stane segel v žep, šel z roko k ustom in zaslišali smo prelepo muziko, venček slovenskih ljudskih pesmi. Sprva presenečeni, potem smo prevzeti prisluhnili, nato pa tiho zapeli. Stane je osvojil vsa srca mladih lin se za vedno zaklenil v njihov spomin.

Vse to in še veliko več je bil naš Stane, nepozabni mož skromnosti in dejanja, vzor pravega gornika.

Stane, mnogo prezgodaj si nas zapustil. Vsi, ki smo te poznali, smo te imeli radi in tak boš ostal z nami. Triglavske rože pa te bodo na grobu spominjale na številne mlade prijatelje, tvoje nekdanje »učence« z gora.

Miha Marenče



Iz knjige Franceta Malešiča SPOMIN IN OPOMIN GORA (2005), str. 334
19. avgusta 1983 je 64-letni Stane Koblar, gorski reševalec postaje GRS Jesenice, inštruktor GRS, načelnik podkomisije GRS za vzgojo in tehniko reševanja in gorski vodnik, zbolel zaradi možganske kapi v Domu pod Golico (933 m, Karavanke, Atlas 55 B 1). Umrl je dva dni kasneje v bolnišnici.
[Dn 23. 8. 1983 čl., fotop.; Glas 24. 12. 1983 čl., fotop.: arhiv GRS por.; PV 1984, 216 pregled reg., datum 19. 8.; GRS Jesenice 27 čl., fotop., datum 21. 8., ov. Bojan Pograjc, Pavle Šegula]

 

 

Oznake: BIB, PV
eXTReMe Tracker