Gorniška potepanja: O zahtevnosti jugovzhodne stene Pršivca, ki mu moramo zaradi bližnjega »malega« soseda dodati še besedo »veliki«, dovolj zgovorno priča smer Jesenska pripoved (VI+/VII-, VI, 250 m), ki sta jo konec lanskega oktobra preplezala Urban Ažman in Jurij Hladnik.
Ko žareče macesne prekrije sneg
V Julijskih Alpah poznamo dva Pršivca in če malo poenostavimo, bi med njima 
brez težav našli podobnost. Na eni strani strme travnate strmali in prepadna stena, na drugi pa pridemo nanju po ne prestrmih (ne)označenih poteh, odkoder si komajda zaslužita oznako vrh. Bohinjski Pršivec je le malo dvignjena kota na južnem robu Fužin(ar)skih planin, tisti nad Krmo pa za dobrih petdeset metrov izstopa iz obsežnih jugozahodnih pobočij Rjavine.
Toda kljub temu pozor! V snegu in zmrzali sta lahko tudi »navadna« pristopa 
zelo nevarna. Globoka brezna kraškega sveta nad planino Viševnik in rušje z mnogimi prikritimi luknjami nad Kravjo dolino, kjer je lahko sneg spihan do tal, v naslednjem trenutku pa lahko nič hudega sluteč padeš v meter in več debelo snežno odejo ter se po možnosti pošteno udariš s kolenom v najbližjo skalo. S tem si jo pravzaprav še dobro odnesel. Tudi nogo si lahko zlomiš v takšni »dobitni kombinaciji« skal, rušja in snega. Previdno torej!
In druga stran dveh gorá enakega imena? Že Pršivec nad Bohinjskim jezerom 
je z južne strani zelo velik izziv dobro izurjenim brezpotnikom, medtem ko o zahtevnosti jugovzhodne stene Pršivca nad Krmo, ki mu moramo zaradi bližnjega »malega« soseda dodati še besedo »veliki«, dovolj zgovorno priča smer Jesenska pripoved (VI+/VII-, VI, 250 m) , ki sta jo konec lanskega oktobra preplezala Urban Ažman in Jurij Hladnik.
Hitro je prišla ... Zima namreč. Macesni se še niso dobro osuli, ko je 
visokogorje že prekrila spoštovanja vredna snežna odeja. Spomnim se let, ko sva se še daleč v november vzpenjala na kopne dvatisočake, spet drugič pa gazila globok sneg. Veliki Pršivec (2056 m) je bil nekje vmes. Spodaj je bila še jesen, proti vrhu pa sva se kar pošteno namučila z novozapadlim snegom.
Začnemo v Krmi in se po označeni poti preko Pleše in Vrtače povzpnemo na Malo Polje. Odtod imamo do začetka Kravje doline dve možnosti. Lahko se še 
naprej držimo markirane poti čez Zgornjo Krmo proti Staničevemu domu (vmes sta leva odcepa proti Planiki in Kredarici) ter na višini okoli dva tisoč metrov, kjer označena pot zavije odločno proti severu, nadaljujemo v isti smeri (severovzhod) v Kravjo dolino. Druga, neoznačena pot nas z Malega polja vodi v Travno dolino, kjer na desni opazimo lovsko kočo. Višje se za kratko priključimo prej omenjeni markirani poti, a jo že kmalu zapustimo in po Kravji dolini nadaljujemo proti vznožju Velikega Pršivca. Do vrha po lahko prehodnem svetu ni več daleč.
Alternative temu vzponu bi se seveda našle, a jih je v tem času, ko snega še ni
dovolj, da bi prekril vse pasti, bolje zamolčati ... Z razglednega balkona nad Krmo se vidi daleč, le z vremenom se je treba predhodno dobro pogovoriti. Ker je naokoli precej višjih vrhov, vas bo verjetno kar precej bolel vrat. No, za protiutež se previdno obrnite in poglejte še v brezdanji prepad. Če boste imeli posebno srečo, vam bo morda izpod nog zrasla pogumna naveza, ki je ravnokar preplezala novo prvenstveno smer ...
