Versante sud, Fabio Palma: Knjiga o solistih, alpinistih in jamarjih; tudi naših – Igor Škamperle
I RAMPICANTI
Fabio PalmaSOLITARI
Storie di alpinisti e speleologi
L’editore ringazia per la collaborazione: Sarah Caola, Riccardo Castellani
Edizioni
Versante Sud,
Milano, Novembre 2005
ISBN 88-87890-24-2
SOLITARI
Prikaz alpinistov in jamarjev
Pri založbi Versante sud (Milano, Italija) je v zbirki I Rampicanti (Plezalci) izšla zanimiva in po svoje malo nenavadna knjiga o pomembnih samotarskih alpinistih in njihovih solo vzponih v zadnjih desetletjih. Avtor Fabio Palma je v knjigi zbral pomembne podatke in opisal življenjske poti, glavne plezalne in alpinistične podvige, pa tudi gorniške ambicije, značajske poteze in osnovne osebne vzgibe in doživetja nekaj več kot dvajset alpinistov z vsega sveta, ki se na zahtevne ture v gore in stene pogosto odpravljajo sami. V knjigi se strnjeno in živahno prepletajo avtorjevi opisi, ki jih je zbral neposredno ali od bližnjih poznavalcev, ter osebni opisi podvigov in doživetij na posameznih turah, ki so jih prispevali izbrani alpinisti sami. Knjiga, ki v pravem tradicionalnem in pravzaprav vedno prisotnem gorniškem duhu ni omejena le na športni dosežek, ampak alpinizem razume kot širšo dejavnost, v središču katere je predvsem doživetje in odkrivanje neznanega, preko vrhunskih solistov in njihovih vzponov podaja tudi lep pregled alpinističnega razvoja v zadnji tretjini 20. stoletja pa do danes. Gre seveda le za en vidik, ki se usmerja na solo vzpone, a prav gotovo se preko njega zariše tudi pogled v jedro alpinistične dejavnosti in njegov razvoj.
Med izbranimi alpinisti, ki so se v zadnjih desetletjih izkazali s solo vzponi in v svetovni špici premikali meje dosegljivega in možnega, nastopata tudi Slavko Svetičič in Tomaž Humar.
Slavca Svetičiča je avtor imenoval kar Samotni volk in ga označil za enega največjih solistov vseh časov. Na podlagi podatkov, ki sta mu jih posredovala Peter Podgornik in Milan Romih, ga je opisal zelo realno, prisrčno in doživeto. »Slavc sam ni veliko pisal, niti govoril. Raje je odhajal na pot in plezal. Toda v primerjavi z izrazi samotnih ljudi, ki ponavadi kažejo zgrbančen in zamišljen pogled, je bil Slavčev obraz jasen in lep, umit, kot bi bil kak tenisač ali sin bogatega podjetnika, z veliko ženskami in avtomobili.« Avtor navede nekatere njegove pomembne vzpone in omeni, da se je izkazal predvsem v hitrosti v mešanem terenu, npr. v hitri ponovitvi Harlinove smeri v Eigerju pozimi l. 1990. Istega leta je Svetičič sam ponovil tudi zelo zahtevno Bonatti-Vaucher v Grandes Jorasses (VI+, A2, 70/80 st., 1100 m), v 12 urah.
Leta 1993 je Slovence stisnil Česnov solo vzpon v Lotseju, ki pa je vzdignil tudi pomisleke in nad njegovo verodostojnostjo je podvomil tudi Messner, trdi avtor. Po mnogih izvrstnih vzponih, med katerimi je kar 460 prvenstvenih, je Slavc januarja 1995 v zahodni steni Gašembruma IV, potem ko jo je poskušal preplezati v vizionarskem alpskem vzponu, peti dan v steni izdihnil, na višini 7150 m. Mark Twight je ta poskus vzpona označil za futurističnega.
Med slovenskimi alpinisti je ta pristop nadaljeval Tomaž Humar, ki je prav tako predstavljen v knjigi, z naslovom »Moja nirvana«. Deloma posredno, deloma pa v prvi osebi samega Tomaža je v knjigi opisan vzpon preko južne stene Daulagirija. Opis vzpona in doživetja v steni je celovit in neposreden. Tomaž opiše tudi, kako se je na grebenu, na vrhu stene, premišljeno in zavestno odločil, da ne bo silil še na vrh, ker je svojo točko nirvane dosegel, in se je po izrednih naporih odločil za sestop. Domov v Slovenijo ga je prišel pozdravit veliki Messner, ki je vedno vedel, kaj se v alpinizmu dogaja.
V knjigi so predstavljena znana imena najnovejšega alpinizma, seveda predvsem solisti. Med njimi tudi Maurizio Giordani, Henry Barber, Eric Escoffier, Ben Heason, Pierre Begin, Lionel Daudet, Alex Huber, Manolo, Steve House, Emilio Previtali (glej Kazalo).