Gorniška potepanja: Kaj ponavadi jeste na turi? Midva nikoli kaj prida ne pametujeva o tem, razen ob posebnih priložnostih ...
Na južnem delu Kaninskih podov
No, pa jo imamo. Visokogorsko zimo namreč. Za mnoge je prišla odločno prekmalu. Macesni se še zdaleč niso znebili svojega jesenskega okrasja, ko je na njihove zlate iglice že nametalo snega. Tudi Gorniška potepanja je zima prehitela. Pripravil sem še nekaj luštnih jesenskih tur, sedaj pa ne vem ravno dobro, kaj naj z njimi. Po premisleku jih bom vseeno predstavil, z upanjem, da mi tega ne boste preveč zamerili – tudi zato, ker zima morda vendarle še ne misli čisto resno. Spomnim se let, ko je – tako kot letos – sredi oktobra nametalo snega, nato pa ga tja do decembra ni bilo od nikoder več. Prisojna pobočja so med tem časom seveda skopnela do najvišjih vrhov …
Danes in v nekaj prihodnjih reportažah vas vabim na Kaninske pode ter vrhove glavnega mejnega grebena nad njimi, kjer je na razmeroma majhnem območju zelo veliko dvatisočakov. Če boste želeli osvojiti vse, bo ena tura zagotovo 
daleč premalo, zelo verjetno pa boste – tako kot midva – še po petem ali šestem obisku ugotavljali, da vam je še vedno kakšen ostal za prihodnjič. Ker pravijo, da opozoril ni nikoli preveč, naj že kar takoj začnem z njimi. Markirane poti vodijo samo do glavnih vrhov, a še tiste so – vsaj v nižjih predelih na bovški strani – zaradi gondolske žičnice bolj malo v rabi, celotna kamnita puščava, katere vrhovi premorejo prav zanimiva imena, pa je brezpotna in je zatorej gibanje po njej zelo oteženo. (»Ni pravila brez izjeme,« se brani vzpetina Vrh Osojnic (2371 m), ki jo potacamo nad Domom Petra Skalarja.) Samo po sebi se razume, da se v brezpotja Kaninskih podov podajmo samo ob dobri vidljivosti in s precejšnjo mero izkušenj v svetu brez poti. Ko to področje prekrije sneg, so podi morda lažje prehodni, vendar po drugi strani še bolj nevarni zaradi številnih prekritih brezen. Po pameti torej, pa v kateremkoli letnem času že.
Na glavna vrhova – Visoki Kanin (2587 m) in Prestreljenik (2499 m) – se večina povzpne s pomočjo tehnike, ki planince dostavi 2200 metrov visoko. Do 
preluknjanega vrha ostane le še kratek visokogorski »sprehod«, na najvišjo goro pa je zaradi uvodne promenade le nekaj dlje. Markacije nas popeljejo še na Vrh Laške Planje in Veliko Babo, od najvišje gore pa po grebenih drži tudi znamenita Ta visoka Rosojanska pot, katere izhodišče je seveda na zahodni strani
Kaninskega pogorja. Danes ostajamo na Bovškem. Poleg gondolske žičnice, ki obratuje samo poleti in pozimi, si lahko pot izdatno skrajšamo z vozilom. Po makadamski cesti se iz Bovca peljemo nad vasjo Plužna mimo B postaje. Parkiramo lahko skoraj 1100 metrov visoko pod planino Gozdec ali pa še višje nad planino Krnica (1240 m), do kamor pripelje pred nekaj leti urejena gozdna cesta. Na obeh izhodiščih se začneta (bolje rečeno nadaljujeta) markirani poti, po katerih se lahko povzpnemo na glavne vrhove. Prvo izhodišče je bolj priporočljivo za Vrh Laške Planje in Visoki Kanin, drugo pa za Prestreljenik in znatno težje dostopno Lopo.
Tokratno izhodišče bo pod planino Gozdec, seveda pa nikjer ne piše, da se je treba tako visoko pripeljati. Markirana pot se začne precej nižje, vendar se mi zdi, da jo – kot pristop na dvatisočake – uporablja le malokdo. Tura bo krožna. 
Sprva bomo sledili označeni poti, nato večinoma dobro ohranjeni nemarkirani mulatjeri, na vrh Velikega Babanskega Skednja pa se bomo povzpeli po nezahtevnem travnatem brezpotju. Sestop do sedla Med Baban bo najzahtevnejši del ture, saj bomo morali prehode poiskati v labirintu Kaninskih podov. Nato bomo na Veliko Babo in naprej do Vrha Laške Planje sledili označeni poti, po kateri bomo tudi sestopili mimo Kačarjeve glave do izhodišča. Za kratek jesenski dan popolnoma dovolj.
Na gozdni cesti pohodimo markacije poti proti planini Gozdec, vendar ji sledimo le dobrih 100 višinskih metrov, do odcepa mulatjere, ki nas po nekaj zavojih popelje daleč proti levi. Poti so dobro vrisane na zemljevidu Bovec z 
okolico 1 : 25 000. Na dveh razcepih nadaljujemo desno in pridemo do sedla med Velikim (2121 m) in Malim (1963 m) Babanskim Skednjem. Ta del ture je podrobneje opisan v vodnikih Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe in Andreja Stritarja Gore nad Sočo. Če se držimo opisov, moramo čez sedlo med obema Skednjema prečiti pod severno steno in se po zahodnem pobočju povzpeti na vrh, lahko pa še naprej sledimo mulatjeri čez južno pobočje Velikega Babanskega Skednja in jo v nadaljevanju po brezpotnem travnatem slemenu uberemo desno proti vrhu.
S Skednja (nekateri pišejo Škednja) nekaj časa sledimo travnatemu zahodnemu grebenu, nato pa pozorno iščemo prehode do sedla Med Baban. 
Ni lahko, tako zelo težko pa tudi ne, da bi izkušenim gornikom tega ne mogel priporočiti. Morda je v drugem delu sestopa najbolje ciljati proti jugozahodu in doseči označeno pot, ki semkaj pripelje z Žage, ter ji slediti do prej omenjenega sedla z nejasnim imenom. Do vrha Velike Babe (2160 m) hodimo po označeni poti, ki je večina zemljevidov ne pozna – pravzaprav je še na nobenem nisem videl, res pa je, da nimam vseh najnovejših izdaj. Na sedlo sestopimo po poti vzpona, nato pa nadaljujemo po Ta visoki Rosojanski poti, ki do Vrha Žlebi (2335 m) ne postreže z večjimi težavami. Tudi čez Kamen (2315 m) in do Vrha Laške Planje (2448 m) nam – razen krajših izpostavljenih delov – ne bo hudega.
Slavna pot rezijanskih polhov se nadaljuje po grebenu proti Visokemu Kaninu, mi pa sestopimo v vzhodni smeri do Turna pod Laško Planjo (2323 m). Označena pot ne pripelje čisto na vrh, a je vzpon tako kratek in preprost, da se mu nikakor ne velja odreči. Čez škrapljaste pode dosežemo križišče poti pod Kačarjevo glavo. Sledi rahel vzpon, nato pa se svet počasi prevesi proti Bovški kotlini. Mimo ruševin stare koče in studenca se spustimo do planine Gozdec in naprej proti izhodišču.
Za konec še beseda o prehrani v gorah. Kaj ponavadi jeste na turi? Midva nikoli kaj prida ne pametujeva o tem, razen ob posebnih priložnostih. Novodobnih energetskih»umetnij« se še vedno nisva navadila in močno dvomim, da se jih kdaj bova. Jeva tisto, kar nama paše, predvsem pa v majhnih količinah, saj se s polnim »sodom« ne pride daleč. No, kdaj pa kdaj je bilo tudi drugače … Na tej turi je bil na meniju (pa ne samo na enem!) najboljši Biserkin »štrudelj s štrudeljnom«. Menda bi se pokvaril, če ga ne bi kmalu snedla, srečala pa žal nisva žive duše, da bi se z njim malo posladkala. Iz domačih jabolk pripravljenega in zelo dobrega zavitka je bilo toliko (res škoda, ker vas ni bilo zraven), da bi ob morebitnem bližnjem srečanju s kakšno skalo na Kaninskih podih iz rane zagotovo pogledal … Ja, prav imate: kri zagotovo ne!
Štrudljevo energijo sva za silo pokurila šele po treh nadaljnjih dneh, preživetih sredi kaninskih vršacev ...