Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jesensko kópanje na znamenitem Slemenu

gorisekgorazd@gmail.com
         [email protected] 

Pasja zgodba s Slemena:


Bi, ne bi, bi, ne bi ...


Brrr, je mrzla ...


Samo s tacami grem v vodo,
nič več!


Dost mam!


Ti si mevža! Mene poglej!


A me vidiš, kolk se mam fajn?
Ja kam si pa šel ...


Aha, tamle si. Kaj zdaj, a se
misliš pridružit al ne?


Kam si se spet izgubil?


Jaz mam tud počas dost ...


Ojoj, to me bodo kregali ...


Se kdo javi za škropljenje?
Hehehe ...


Kotova špica


Kristal Jalovca


Vrhovi nad Veliko Dnino


Špik in Lipnica


Frdamane police


Prisank

 

Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

sreda, 4. november 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 5620

Pred ogledalom JalovcaGorniška potepanja: Njihove igrice s svojimi naključno srečujočimi kolegi so vedno zelo zanimive. Včasih se kakšni kar preveč razživijo. Verjetno jih z dodatno energijo oskrbi sveži gorski zrak. Potem je treba ohladiti razgrete glave. Kaj bi lahko bilo primernejšega kot mrzla kopel?


Končno na Slemenovi špici v lepem jesenskem dnevu


Jalovec s Slemena je menda najpogosteje uporabljeni motiv na razglednicah iz GrebenecNa VršičuJulijskih Alp. Že mogoče, toda miniti je moralo veliko let, da nama ga je uspelo ujeti tudi v lasten fotografski objektiv. Pravzaprav bi moral zapisati »nam je uspelo«, saj je odsevajoči kristal počakal Julijine radovedne oči. Če zapišem, da prej ni bilo časa, me nihče ne bo jemal resno, zatorej bo treba vzrok poiskati drugje.

Jalovec s Slemena. Sem pa izviren, ni kaj, haha.

Še v prejšnjem tisočletju, ko sva se do izhodišč vozila z vlakom in avtobusom, Pogled proti ...... Visoki Rateški Poncinama je celo uspelo doseči travnato ravnico ob drobcenih slemenskih kalih, toda pričakala naju je takšna megla, da sva jih komaj našla. Bilo je po vzponu na Rateške Ponce, Jalovec in Malo Mojstrovko. Po Hanzovi poti sva se vračala v Tamar. O svetovno znanem razgledu seveda ni bilo ne duha ne sluha ...

Kraljica Škrlatica

Kasneje so prišli na vrsto »resni« hribi. Slemenova špica je bila vedno nekako s poti. Premamile naju niso niti propagandne zgodbe, kako lepo je tod v zlati SovatniceDekletijeseni, ko žarijo macesni. Tudi to ni pomagalo, da so iz slemenskih kalov oziroma zamokov nastala veliko lepše zveneča jezerca, pa čeprav se jim prostornina, odkar ljudje v gore zahajajo zaradi predvsem zaradi lastnega užitka in ne več iz nuje po golem preživetju, najbrž ni povečala niti za mernik. Nekaj je pisalo tudi o mladih zaljubljencih, ki najdejo na travniku med Slemenovo špico in prepadnim ostenjem Mojstrovk svoj mir, a nama to z množičnim obiskom nekako ni šlo skupaj. Obstajajo seveda mirnejši (ne spodobi se napisati lepši) kotički, ki jih ne najdemo na vsaki drugi razglednici. Pšššt ...

Pod vrhom Slemenove špice

In tako je Sleme čakalo in dočakalo, pravzaprav smo dočakali mi trije, čudovit dan letošnje jeseni. Od preteklega tedna se je veliko spremenilo. Zima je prišla Dom v Tamarju s Slemenove špiceIzvir Nadiže v Tamarjuv deželo. Še pred nekaj dnevi pa je toplo sonce prijazno grelo, vetrič se je nekam potuhnil, zlati macesni, ki jim je resnici na ljubo že malo pošla sapa, pa so prinesli tisto dodano vrednost, zaradi katere smo imeli kljub delovnemu dnevu prijazno družbo ostalih ljubiteljev narave. Eden izmed njih je bil tudi osnovnošolski otrok, ki sta mu starša očitno obljubila pogled na Jalovec z jezerom v ospredju. Mulc je verjetno mislil, da bo zagledal najmanj kopijo Bohinjskega ali pa vsaj Krnskega ogledala. Skoraj si ne upam napisati, kaj je izrekel ob bridkem razočaranju: »A tole naj bi bila jezera? Pa saj to je tako, kot bi šel nekdo trikrat ...« No, saj veste kaj ...

Mala in Velika Martuljška Ponca, Veliki Oltar, Visoki Rokav ter Škrlatica

Na Vršiču je bilo precej topleje kot v megleni dolini, le Ajdovsko deklico je v severni steni Prisanka pošteno zeblo. Do prevala Vratica in naprej na Sleme, Ajdovska deklicaPa še "gasilska" za konectorej tam, kjer hodijo »vsi«, sva šla tudi midva in ne samo »mišelinka«, ki je v hribih stara že tri leta, prvič v življenju. Še dobro, da so se okoli nas podili kužki vseh vrst, ki so nam s pomočjo dobro razvitega vonja kazali pravo pot. Njihove pasje igrice s svojimi naključno srečujočimi kolegi so vedno zelo zanimive. Včasih se kakšni kar preveč razživijo. Verjetno jih z dodatno energijo oskrbi sveži gorski zrak. Potem je treba ohladiti razgrete glave. Kaj bi lahko bilo primernejšega kot mrzla kopel na Slemenu? V pasji zgodbi ob desnem robu lahko vidite, da so nekateri pogumnejši, drugi pa bolj bojazljivi. No, lastniki slednjih so brez dvoma na boljšem ...

 

eXTReMe Tracker