Gorniška potepanja: Njihove igrice s svojimi naključno srečujočimi kolegi so vedno zelo zanimive. Včasih se kakšni kar preveč razživijo. Verjetno jih z dodatno energijo oskrbi sveži gorski zrak. Potem je treba ohladiti razgrete glave. Kaj bi lahko bilo primernejšega kot mrzla kopel?
Končno na Slemenovi špici v lepem jesenskem dnevu
Jalovec s Slemena je menda najpogosteje uporabljeni motiv na razglednicah iz 
Julijskih Alp. Že mogoče, toda miniti je moralo veliko let, da nama ga je uspelo ujeti tudi v lasten fotografski objektiv. Pravzaprav bi moral zapisati »nam je uspelo«, saj je odsevajoči kristal počakal Julijine radovedne oči. Če zapišem, da prej ni bilo časa, me nihče ne bo jemal resno, zatorej bo treba vzrok poiskati drugje.
Še v prejšnjem tisočletju, ko sva se do izhodišč vozila z vlakom in avtobusom, 
nama je celo uspelo doseči travnato ravnico ob drobcenih slemenskih kalih, toda pričakala naju je takšna megla, da sva jih komaj našla. Bilo je po vzponu na Rateške Ponce, Jalovec in Malo Mojstrovko. Po Hanzovi poti sva se vračala v Tamar. O svetovno znanem razgledu seveda ni bilo ne duha ne sluha ...
Kasneje so prišli na vrsto »resni« hribi. Slemenova špica je bila vedno nekako s poti. Premamile naju niso niti propagandne zgodbe, kako lepo je tod v zlati 
jeseni, ko žarijo macesni. Tudi to ni pomagalo, da so iz slemenskih kalov oziroma zamokov nastala veliko lepše zveneča jezerca, pa čeprav se jim prostornina, odkar ljudje v gore zahajajo zaradi predvsem zaradi lastnega užitka in ne več iz nuje po golem preživetju, najbrž ni povečala niti za mernik. Nekaj je pisalo tudi o mladih zaljubljencih, ki najdejo na travniku med Slemenovo špico in prepadnim ostenjem Mojstrovk svoj mir, a nama to z množičnim obiskom nekako ni šlo skupaj. Obstajajo seveda mirnejši (ne spodobi se napisati lepši) kotički, ki jih ne najdemo na vsaki drugi razglednici. Pšššt ...
In tako je Sleme čakalo in dočakalo, pravzaprav smo dočakali mi trije, čudovit dan letošnje jeseni. Od preteklega tedna se je veliko spremenilo. Zima je prišla 
v deželo. Še pred nekaj dnevi pa je toplo sonce prijazno grelo, vetrič se je nekam potuhnil, zlati macesni, ki jim je resnici na ljubo že malo pošla sapa, pa so prinesli tisto dodano vrednost, zaradi katere smo imeli kljub delovnemu dnevu prijazno družbo ostalih ljubiteljev narave. Eden izmed njih je bil tudi osnovnošolski otrok, ki sta mu starša očitno obljubila pogled na Jalovec z jezerom v ospredju. Mulc je verjetno mislil, da bo zagledal najmanj kopijo Bohinjskega ali pa vsaj Krnskega ogledala. Skoraj si ne upam napisati, kaj je izrekel ob bridkem razočaranju: »A tole naj bi bila jezera? Pa saj to je tako, kot bi šel nekdo trikrat ...« No, saj veste kaj ...
Na Vršiču je bilo precej topleje kot v megleni dolini, le Ajdovsko deklico je v severni steni Prisanka pošteno zeblo. Do prevala Vratica in naprej na Sleme, 
torej tam, kjer hodijo »vsi«, sva šla tudi midva in ne samo »mišelinka«, ki je v hribih stara že tri leta, prvič v življenju. Še dobro, da so se okoli nas podili kužki vseh vrst, ki so nam s pomočjo dobro razvitega vonja kazali pravo pot. Njihove pasje igrice s svojimi naključno srečujočimi kolegi so vedno zelo zanimive. Včasih se kakšni kar preveč razživijo. Verjetno jih z dodatno energijo oskrbi sveži gorski zrak. Potem je treba ohladiti razgrete glave. Kaj bi lahko bilo primernejšega kot mrzla kopel na Slemenu? V pasji zgodbi ob desnem robu lahko vidite, da so nekateri pogumnejši, drugi pa bolj bojazljivi. No, lastniki slednjih so brez dvoma na boljšem ...