Gore, pes in ljudje: Ni nujno, da gre v dvoje lažje.
Lahko pa je bolj zabavno.
Vpis za blegoško kost
Jos ve. Na tanki verigi se prijazno dobrika. Ko ga odpnejo, lahko pokaževa, kako se veseliva izleta na Blegoš: on navzven, jaz navznoter. Po cesti na Kal gre rad. Za vsakim ovinkom počaka, da si oči napolnim z jesenskimi barvami. Na Kalu je tabla 'Pse na vrvico'. To gotovo ne velja za psa, ki se je
strgal z verige.
Na ovinku stoji temna postava, verjetno planinec. »Jos, ne boj se ga, nič ti ne bo naredil!« Šele od blizu ugotovim, da je mlad lovec s puško na rami. Kratek klepet o gamsjih mladičih in novih gozdnih posekah hitro prekinem. Za psom moram, pobrisal jo je naprej.
Čaka na naslednjem ovinku, da greva skupaj do skalnatega pomola. Pri partizanskem spomeniku stojijo ljudje. Nekdo reče »Lej, pes,« kot bi šlo za divjad. »Kako mu je ime?« Pogledam nagrobno ploščo. Jos je, skrajšano od Josip Broz Tito.
Na Prvi Ravni utonem v mraku smrekovega gozda. Brez uspeha kličem Josa. Pred lovcem sem si obljubil, da bom nanj pazil. Stečem nazaj, na spodnjo pot. Čez čas ga zagledam, ko iz gozda poševno priteče navzdol. V gozdu me je prej naskrivaj prehitel! Spet se oba veseliva: on maha z repom, jaz z roko.
Lump se tudi v drugo ni zmenil, ko sem zavil na neoznačen kolovoz. Kako ve, da ni markiran? Ponovno sem moral steči navzdol in po široki stezi za njim. Za ovinkom opazim, kako ob poti nepremično sedi bela postava - skale. Jos me je čakal šele za naslednjim ovinkom.
Sonce je pravkar zašlo. Čas se nama izteka, dan se bo vsak čas izmuznil skozi zahod. Vidi me, kako lomastim med drevjem naravnost navzgor, pa nič. Kličem ga in spet nič. Bilo je dovolj, da sem pomislil: »Jos, če ne greš z mano na vrh, naju ne morem vpisati v knjigo.«
Vrh je vetroven. Se Josu zdi smešno, ker moram na hitro navleči dva kosa obleke? Severnik se igra z odloženimi rokavicami. Tudi sam se želim poigrati, s telefonom. Zagledam se v Triglav. Ko se s pogledom prizemljim, ugotovim, da Josa ni. Poškilim, ali vsaj očak še stoji na svojem mestu.
Mrak dobiva svojo pravo moč. Tudi prav, če je šel naprej. Privoščim si počasen korak in daljši telefonski pogovor. Meljem posušeno listje pod čevlji. Sredi teme in gozda me od zadaj nekaj butne v stegno. Zakaj se nisem ustrašil? Jos me je dohitel, prehitel in izginil v temi. Kaj vidi v temi kot maček?
Na travniku se je soj svetilke podaljšal v svilen svit prvega krajca. V njem se zasvetita dve iskri. Danes me Jos čaka, da se skupaj vrneva k hiši. Tudi meni se zasvetijo oči. Pravzaprav so se nama svetile že ves čas.
Iztok Snoj