Izšel je (v samozaložbi Matjaža Deržaja) ponatis knjige Eda Deržaja, Gruh s prilogo Franca Zupana, ki na slikovit način opiše stanje v takratni družbi.
Knjigo je možno kupiti v Planinski založbi (Dvoržakova 9, p. p. 214, 1001 Ljubljana), naročiti po telefonu (01) 43 45 684, spletno pa na www.pzs.si
Pohitite! Natisnjenih je bilo samo 300 izvodov. Cena izvoda je 18 €
Odlomek iz knjige:
»Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek ne bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.
Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin odhod v steno.«
In še pripis Franca Zupana:
Gruh, narečno grušč: z gruhom posuta pot.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS 2008
Edo Deržaj leta 1937 dokonča knjigo s podobami za odrasle s pomenljivim, nenavadnim naslovom Gruh. Star je triintrideset let. Živi v Ljubljani in je priljubljen pisatelj in ilustrator mladinskih slikanic ter uveljavljen slikar krajinar. Podobe gora so na prvem mestu. Okroglo 10 let je minilo od njegovega težkega padca v Steni, ki se je zanj sicer srečno končal, je pa spremeni njegovo življenje. Zelo verjetno bi bila tudi ta knjiga drugačna. Je namreč odziv umetnika na vse tisto kar se je njemu in njegovi soplezalki dogajalo po nesreči. Časopis Jutro je takoj po dogodku takole obvestil svoje bralce: »Včeraj je s severne stene Triglava padel učitelj Edo Deržaj. Je znan športnik, ki se je posebej odlikoval v lahkoatletski sekciji SK Ilirija, poleg tega pa je tudi navdušen turist in spreten smučar, skratka idealen ljubitelj planin.«
Očitno pa vsi niso bili tako naklonjeni »idealnemu ljubitelju planin« kot naš novinar. Tekmovanje, male zamere, ljubosumje, vse to je bilo del tedanje slovenske plezalne scene, vključno z zmerjanjem po časopisih. Deržajeva zgodba, ki je istočasno tudi zgodba o začetkih modernega slovenskega alpinizma, se je začela leto dni poprej - 1926. Za osvežitev spomina: Dr. Klement Jug, plezalec, ki je prisegal na moč volje in telesa, obvladal pa le zastarelo plezalno tehniko, je takrat že dve leti mrtev. Postal je sicer alpinistična ikona, toda težke prvenstvene smeri v severni triglavski steni, tej prestižni areni Vzhodnih Alp, še vedno plezajo nemški in avstrijski plezalci. Zgodovinska prelomnica je leto 1926, ko mlada ljubljanska plezalka nove generacije Mira Marko Debelakova kot prva v navezi v enem zamahu prepleza novo direktno smer v severni steni Špika in tako dve leti pred kolegi premaga psihološko oviro v glavah. Slovenci smo tako dobili prvo prvenstveno smer zgornje pete težavnostne stopnje, prvo turo velikega formata slovenskih plezalcev sploh, ampak to oceno so zapisali šele predstavniki povojne alpinistične generacije leta 1954.
Leto dni po uspehu v Špiku se Mira Marko Debelakova in Edo Deržaj lotita takrat vroče in še nepreplezane smeri v severni steni Triglava,ki je kasneje dobila ime »Skalaška«. Deržaju se odlomi klin, pade in se težko poškoduje po glavi in plečih. Debelakova ga nekako ujame in uspe ji priklicati reševalce. Dogodek kasneje sugestivno opiše. Vendar nekaj je bilo narobe. Tedanji urednik Planinskega vestnika odkloni objavo. O vzrokih lahko samo ugibamo. Dva velika alpinista in pisca Dr. Henrik Tuma in Dr. Julius Kugy nista imela zadržkov. Dr. Tuma objavi članek o nesreči v svoji knjigi »Pomen in razvoj alpinizma«, Dr. Kugy pa v svojem reprezentativnem delu »Pet stoletij Triglava«. Lahko si predstavljamo, kaj je tedanjo plezalsko druščino motilo pri Deržaju. »Krepak, slok fant je glasen in samozavesten. Ob njem si lahko kar tiho, saj govori za vso družbo sam« je zapisal o njem novinar Albert Širok. Star triindvajset let je bil Deržaj,doma iz ljubljanskega šentpetrskega predmestja, slovenski in državni prvak v tekih na 1500 in 5000 metrov in v krosu, prvi na triglavskem smuku leta 1926. Ampak tu je še druga, skrita plat samozavestnega mladeniča, ki so ga usodno privlačile gore, šport, pisanje in slikanje, izredna občutljivost za vse lepo v naravi, za barve, za tista razpoloženja, ki jih začuti in zna podoživeti in izraziti z besedo, risbo in barvo le človek s posebnim darom. Obenem in to je mnoge motilo, pa je imel Deržaj tudi nezgrešljiv občutek za smešno plat navidezno dostojanstvenega in resnega, za ironično distanco tudi do lastnega početja. Redka, silno redka poteza med tedanjimi Slovenci! Padec v Steni je bil priložnost za obračun.
»Gorje tistemu, ki ni bil dovolj srečen, da bi se pri svojih plezalskih podvigih za vedno umaknil s sveta. Dnevniki so prinašali strokovnjaška mnenja izvedencev, ki so dokazovali nujnost tvoje smrti. Zopet drugi so dokazovali, da bi se moral razmazati, če bi resnično padel, da torej nisi padel, temveč le uprizoril teater, da se ti mora plezanje policijsko prepovedati«, je zapisal. Kakorkoli, naveze Debelak - Deržaj ne srečamo več v tekmi za velike nerešene probleme v Vzhodnih Julijcih. Umaknila sta se v Karnijske Alpe, Mangart, Prokletije in Škotsko višavje.
Gruh je bil, tako zapiše Deržaj, skromen poskus, ki bo morda nekaterim pregnal za kratek čas skrbi in temne misli. V njem je ves Deržaj, tak kot je bil- občutljiv za lepoto gora, poetičen, pa spet posmehljiv, toda nikdar žaljiv, vedno na nekem, lahko bi dejal, aristokratskem nivoju. Za kakšno publiko je pisal, najbolje povedo kritike kot je tale: »prav vsak bi z veseljem posegel po pristno šaljivi knjigi« zapiše neki J. S. v Jutru, »ki bi ga za trenutek razveselila, toda tak bolan humor odklanjamo. Take knjige naš čas ne potrebuje in ne želi.« Prav zares, nekatere junake, ki nastopajo v Gruhovih zgodbicah, je Deržaj strahovito razkačil, mnoge je knjiga begala. Vse kaže, da je bil Deržaj mnogo pred svojim časom in prav zato se mi zdi zamisel o reprintu Gruha dobra zamisel, saj tako ob Deržaju ne bodo uživali samo lastniki tistih redkih originalnih, še ohranjenih izvodov, ki so danes dragocenost. Gruh je pričevanje o plezalcu, slikarju in pisatelju, ki nam je danes, po skoraj sto letih bližje kot je bil svojim sodobnikom.