Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pedali brez meja

petek, 23. oktober 2009, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1143

V soboto, 17. oktobra, je bilo v gledališču »France Prešeren« v Boljuncu pri Trstu 2. vsedržavno srečanje turnih kolesarjev, ki delujejo v okviru italijanske planinske zveze CAI

Tokrat ga je, ne slučajno, organizirala turnokolesarska sekcija (gruppo Vulkan MTB) tržaškega planinskega društva (Società Alpina delle Giulie - CAI).

Že v sami krilatici (Leto dni od uradnega priznanja … in Gorsko kolo zbližuje narode …) je bila zaobjeta vsa vsebina srečanja, predvsem umeščanje turnega oz. gorskega kolesarstva v normativne okvire matičnih planinskih društev in zveze ter čezmejno sodelovanje oz. spoznavanje tovrstne prakse pri nas, še posebej glede na dejstvo, da je po padcu meddržavnih meja rekreacijska in športna dejavnost ravno na tem čezmejnem območju precej oživela.

Organizator je k sodelovanju povabil vrsto slovenskih planinskih društev in PZS (ne gre prezreti dejstva, da so vabila prispela v slovenskem jeziku). Na srečanju so tako, poleg domačih udeležencev in članov društev in seveda gostov iz vse Italije, sodelovali tudi predstavniki Kolesarskega odseka OPD Koper, predsednik Komisije za turno kolesarstvo pri PZS Jože Rovan in avtor nedavno izdanega kolesarskega Vodnika po dolini Soče iz Tolmina.

Predstavljena je bila vrsta posameznih tem, od problematike vožnje in sobivanja z drugimi obiskovalci v narodnih parkih do uporabe poti in prehodov v naravi s strani različnih uporabnikov, do vprašanja označevanja in signalizacije po različnih regijah. Sledil je kratek prikaz položaja kolesarjev pri nas, tako na nivoju države kot na lokalnem; še posebej je bila izpostavljena naša izredno restriktivna zakonodaja, ki kolesarje, čeprav ekološko najbolj neoporečne udeležence v prometu, enači z motoriziranimi udeleženci. Predsednik OPD Koper Aldo Zubin je na kratko predstavil delovanje domačega kolesarskega odseka, ki sodi zagotovo med najstarejše pri nas, avtor Vodnika po dolini Soče Leon Leban pa je razčlenil vso problematiko uporabe kolesarskih poti, na katero je naletel pri pisanju vodnika. Po zaključku uradnega dela se je razvila živahna debata, ki se je zavlekla do poznih večernih ur…

Naslednji dan, v nedeljo, je bil organiziran skupni kolesarski izlet po obmejnem krasu in na Kokoš, kjer so udeleženci še enkrat izrazili zadovoljstvo nad uspešnim srečanjem in se dogovorili za nadaljnje, glede na izražene skupne interese nedvomno plodovito, sodelovanje.

Valter Valenčič

Oznake: KOL, smuTurno

Komentiraj (1):

Jože Rovan, petek, 23. oktober 2009, ob 08:42

Naj kot udeleženec srečanja dodam še nekaj zanimivosti in primerjav z razmerami na področju turnega kolesarstva v Sloveniji.

Italija je dežela kolesarjev, poleg nogometa je to gotovo eden najbolj popularnih športov na Apeninskem polotoku. Zato ne preseneča, da je prvi kolesarski odsek v okviru CAI nastal že davnega leta 1986, danes pa imajo že okoli 200 kolesarskih odsekov, število turnih kolesarjev pa se je v zadnjih 2 letih skoraj podvojilo (vir: referat Marca Lavezza, člana Komisije za "cicloescursionismo & mountain bike" CAI).

Udeležence iz Slovenije je seveda posebej zanimalo, kje se je v Italiji dovoljeno voziti s kolesi (vir MTB klub Vulcan, kolesarska sekcija CAI Trst):
- v Italiji ni splošne prepovedi za kolesarjenje po poteh,
- omejitve so stvar lokalnih skupnosti in jih je zelo malo,
- resnejše omejitve so v zavarovanih območjih,
- v narodnih parkih so nekatera pota odprta, nekatera se lahko vozi pod nadzorom spremljevalca, nekatera pa so zaprta (v Glinščici pri Trstu je npr. dovoljeno voziti po trasi nekdanje železnice), razvijajo koncept kolesarjem prijaznih narodnih parkov,
- prepovedi so jasno označene, če ni oznake je vožnja dovoljena,
- če zaradi pretirane rabe (pohodniki, kolesarji, konjeniki) pride na poti do resnejših poškodb se pot začasno zapre, izvedejo se sanacijski ukrepi, da si narava opomore, nato pot ponovno odpro,
- kazni za kršitve so hude, tudi do 800€, kolesarji zapore spoštujejo,
- podrobneje o režimu v Julijski krajini: takorekoč brez omejitev, z izjemo zaščitenih območij.

Za Italijo je značilno sožitje pohodnikov in kolesarjev. Vendar tudi pri njih občasno še prihaja do problemov v okolici večjih mest, kjer nekateri kolesarji uporabljajo poti za trening spusta.

Še nekaj primerjav med CAI in PZS. Kot sem že omenil, imajo absolutno gledano neprimerno več kolesarskih odsekov, ko pa gre za delež turnih kolesarjev med članstvom planinske organizacije pa najbrž ne zaostajamo dosti. V Italiji se je razvoj organiziranega turnega kolesarstva v okviru CAI tudi začel približno 10 let prek kot v okviru PZS. Po drugi strani pa nekatere stvari pri nas hitreje napredujejo, predvsem na področju osveščanja članstva in izobraževanja kadrov, tako npr. imamo v PZS že 2 leti tečaje za turnokolesarske vodnike, sedaj že s priznano državno licenco, medtem ko se v CAI o tem šele skušajo dogovoriti. Pri njih za vsako odločitev potrebujejo precej časa, saj se je zaradi množice klubov in različnih razmer in pogledov v ogromni državi težje dogovoriti.

Še nekaj utrinkov z nedeljske ture: imeli smo krasen sončen dan, iz Boljunca smo se skozi Glinščico povzpeli na Kokoš, se spustili v duhu vodilnega gesla srečanja "Gonilke brez meja" ob meji do Občin in se vrnili skozi Bazovico v Boljunec. V novih časih, malo po naši in nato spet po italjanski strani meje. Pot nas je večinoma vodila po planinskih poteh, ki jih markira CAI Trst, razen v Glinščici so vse odprte tudi za kolesarje. In še posebna zanimivost - na eni izmed poti so ob strani dokaj na gosto postavljeni 2 metra visoki leseni koli, na katerih so elektronski oddajniki, ki slepim z ustrezno opremo omogočajo varno sledenje poti. Vodička nas je na začetku te poti ustavila, nam razložila za kaj gre in nas prosila, naj bomo odslej pri vožnji še posebej pozorni. Tudi ta pot je namreč odprta za kolesarje .

eXTReMe Tracker