Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V snegu zaupajte gazem

nedelja, 4. december 2005, ob 07:00, Maja Belimezov, ogledov: 2805

Tošč, najmarkantnejša gora Polhograjskega hribovja.

Tošč, najmarkantnejša gora Polhograjskega hribovja.

V snegu zaupajte gazem


Polhograjsko hribovje, nad katerim Ljubljančanom zahaja sonce, je tudi v prezgodnji zimi polno pravih izletniških ciljev. »Močvirniki«, ki so od kdo ve kdaj (in kdo ve zakaj) tradicionalno navdušeni za nedeljsko izletništvo, ta dar obilno izkoriščajo: hribi – ugaslemu vulkanu podobni Tošč (1021 m), kot visoka miza dvignjena Grmada (898 m) in kopasti Jeterbenk (774 m) ter s krajinsko slikovitima cerkvicama »našpičena« Jakob (806 m) in Osolnik (858 m) – jih v vsakem vremenu vabijo v svoje carstvo svobode. Strma pobočja in globoke senčne grape vzbujajo vtis sredogorja, poševne senožeti in prisojne njive skupaj s hribovskimi kmetijami ponujajo vzorce najlepše slovenske kulturne krajine. Strmine se ponekod prepadno odpirajo in še v snegu kažejo svoj kamniti drob, triadni dolomit (hribovju pravijo tudi Polhograjski Dolomiti) ali grintavec. Naravoslovno navdihnjeni izletniki imajo tu svojo rajsko učilnico, svoj paradiž uživajo tudi tisti, ki jim ni do geologije ali kmečke starosvetnosti, ki pa znajo uživati »oblake gori, oblake, ki potujejo« (Baudelaire). Ali je treba še dodati, da je na območju mogoče odkriti tudi nekaj dobrih domačih gostiln in turističnih kmetij, ob nedeljah posebej okrepljenih?

Do izhodišča na katero koli polhograjsko turo potrebuje Ljubljančan z avtom komaj pol ure, s kolesom uro več – a le v suhem. Le redko katera pa je v eno smer s svojega izhodišča daljša kot uro hoje, kar pomeni, da je na kakšen polhograjski kucelj mogoče »izleteti« tudi popoldne. Odlični Sidartin vodnik Izleti po ljubljanski okolici avtorja Andreja Stritarja podrobno razčlenjuje kar šest dostopov na Tošč, samozavestnega kralja Polhograjcev. Vzponi na Tošč so od povsod lahki in primerni za vsakogar. Večinoma so označeni, toda pravi čar potepanja po Polhograjcih je, če jo kdaj »vsekate na gliho« skozi gozd ali poljane. Tudi če se izgubite, boste kmalu našli pot, ki vas bo pripeljala k cilju. V snegu pa zaupajte gazem. Vsaka pelje k ljudem. Z zemljevidom še zanesljiveje.
Pot z zahodne strani se začne pri cerkvi sv. Jedrti (ali Jere – na višini 700 metrov) v dolini Hrastnice, v katero se pride iz Škofje Loke ali Polhovega Gradca. Po označeni poti pridete na vrh v eni uri. Ne ustrašite se začetne strmine. Pot se kmalu položi.

Z južne strani pelje samotna in neoznačena, a dovolj pregledna pot mimo kmetije Kozjek. Iz Polhovega Gradca se peljemo okoli Polhograjske gore, zavijemo v Petačev graben, kjer teče Mala Božna. Od tod imamo do Kozjeka uro vkreber in naprej na vrh še eno uro. Premagati moramo 600 metrov višine. Pot si skrajšamo za polovico, če se peljemo kar do širne, lepo razložene domačije Kozjek. Še najbolj naporno je vzpenjanje zadnje pol ure, pa tudi na smer je treba biti pozoren.

Najbolj udobna, a tudi najdaljša je pot iz Ločnice, doline, ki je izpod Tošča urezana proti Sori. Po njej pelje cesta iz Medvod, po kateri se Ljubljančani najraje vozijo na Katarino.

Tu se bom malo ohladil pri svojem navdušenju za Tošč in manj prizadevnim, ali pa tistim, ki jim je na tisti lepi dan, ko se odpravijo v Polhograjce, sneg preveč nevšečen, predlagal pot na Jakoba nad Ločnico. To je tista cerkvica sv. Jakoba, ki je zaradi posebno skladne podobe vrh griča priljubljen motiv izdelovalcev domačijskih razglednic in piscev izletniških priročnikov in ki te vabi k sebi že z gorenjske magistralke pred Medvodami. Od Ljubljane je oddaljena 15 km. Treba se je pripeljati do vasi Topol in si vzeti dobre pol ure časa za prelepo grebensko pot po slemenih gričevja, ki mu Ljubljančani rečejo kar Katarina (kakor tudi griču rečejo kar Jakob), ali pa se podati nanj iz doline Ločnice in porabiti za vzpon poldrugo uro oziroma premagati 400 višinskih metrov. Za pravega planinca je ta različica seveda vabljivejša; čudovito razglednost si pridobiva postopoma. V vsakem primeru je obisk vzpetinice hiter in preprost, tudi v snegu ne pretežak. Izletnika nagradi s prijetnim doživetjem polhograjske skladnosti domačij, polj, gozdov in cerkvic.

Ampak mi smo se iz doline Ločnice namenili na Tošč. Pri Knapovžah se odcepi makadamska cesta proti zahodu. Spet imate na voljo dve poti. Prva: pustite avto ob potoku in se na desno usmerite proti kmetu Omejcu ter se držite gozdnega slemena, Mačkove strmine. Po slabi uri se pot na kratko zravna in že ste na križpotju označenih poti: desna pelje na Govejek, leva na Gonte. Držite se srednjega (strmega) pota, ki vas pelje na vrh. Za hitre hodce je pot dolga poldrugo uro, za počasnejše pol ure več. Sestopite po isti poti, na križpotju pa se usmerite h Gontam, sedlu med Toščem in Grmado, kjer je dobra kmečka gostilna. In druga: strma cesta pelje s Knapovž kar na Gonte, od koder vodi označena steza na Tošč. Nekateri si višino radi »prigarajo« z avtom. Brez slabe vesti bodo, če se bodo na Tošč podali s Katarine ali iz zaselka Topol, ki leži 300 metrov pod Toščem. Do njega pelje razmeroma dolga, a prijetna in zložna pot, po kateri se je najlaže povzpeti najprej na Grmado (uro hoje), potem pa še na Tošč (z vrha Grmade nekaj več kot ura nezahtevne hoje). Če se izognete Grmadi (in se ne držite lepega latinskoplaninskega reka festina lente), utegnete na Tošč prisopihati že v poldrugi uri.

Na obe najlepši gori Polhograjcev se je končno mogoče povzpeti tudi po eni od ozkih dolin pod njima. Vzemimo na primer Mačkov graben, ki se na cesti proti Črnemu Vrhu odcepi na desno manj kot kilometer naprej od graščine v Polhovem Gradcu. Najprej po stranski cesti, ki pelje ob potoku Božna, sledimo markacijam. Zdi se nam, da napredujemo po alpski dolini, zakaj na desno se vzpenjajo pečevnate strmali Grmade, v katerih bomo nemara ugledali kot mravljo neznatnega plezalca. Počasi se mimo kmetij in vikendov prigrizemo na že znano sedlo Gonte (tudi h gostilni kajpak), kjer se bodo nekateri morali odločiti, kam bi raje šli: na Grmado ali Tošč. Kakor se tudi miška, ki mora izbirati med sirom in salamo, nazadnje odloči kar za oboje, storite podobno tudi vi: na Tošč se gre levo po gozdnatem slemenu, na desno pa se vabljivo pne travnati greben Grmade. Markacij je ravno dovolj, da se ne boste zgubili, sopotnikov, ki so od višine in lepot veseli in prijazni, pa tudi. Začudeno boste ugotovili, koliko ljudi hodi tod. Da se jim le ne zmeša od vseh teh poti na Tošč. Kdo si jih bo vse zapomnil! Brez skrbi, za vse bo še kdaj čas.

Besedilo in foto Željko Kozinc

Komentiraj (1):

Matej Pivec, torek, 6. december 2005, ob 12:57

Na Tošč iz doline Ločnice pelje še kar nekaj zanimivih poti. Prva je pot skozi dolino Belega potoka. Začne se ravno tako v Knapovžah pri nekdanjem mlinu. Pot je podobna tisi mimo kmetije Omejc. Markirani poti Gonte – Govejk, pa se pridruži okli 200 m pred kmetijo Loški Kozjek.
Meni najljubša pa je "Via Dida", imenovana po zelo prizadevni planinki iz okolice Medvod. To bom tudi opisal. To je najbolj direktna, pa verjetno tudi najbolj slikovita pot na Tošč iz doline Ločnice. Iz Knpovž najprej sledimo (vozni) markirani poti na Gonte. Najprej hodimo v ozki dolini ob potoku, ko se svet odpre in zagledamo nekaj hiš, pot zavije desno preko mostička. Tu je tudi manjše parkirišče. Markirani poti sledimo še 100 m, do ostrega levega ovinka, kjer se markirana pot nadaljuje v strmem vzponu. Tu pot zapustimo. Na desni poiščemo vodno zajetje in se po stezici vzpnemo do njega. Od tu naprej sledimo stezi, ki je včasih označena z rdečimi pikami. Steza se takoj za zajetjem vzpne mimo zanimivih lehnjakovih slapov. Po približno 20 min strmega vzpona, pridemo do novega vodnega zajetja in se pridružimo gozdni vlaki, ki pripelje iz kmetije na sedlu pod Gontami. Tej vlaki sledimo. Od vlake se odcepi nekaj vlak v levo, mi pa vedno, kadar smo v dvomih, hodimo naravnost ali pa rahlo desno. Na koncu vlake, pa zavijemo desno preko poseke in se pridružimo markirani poti Gonte – Govejk. Tej poti sledimo nekaj metrov v smeri Gont, kjer se desno odcepi markirana pot na Tošč. Na sedlu med Malim Toščem in Toščem, se pridružimo poti, ki pelje iz Gont na Tošč. Nazaj grem po navadi do Gont, od koder se lahko spustimo nazaj v Knapovže. Večkrat pa se vzpnem še na Grmado, potem grem po poti proti Katarini. Pot proti Katarini zapustim pri odcepu za kmečki turizem (kmetija) Robež (dobro označeno). Pod kmetijo potem zavijem levo, po kar dobri poti, mimo zanimive stare lesene hiše (Bradeško). Po nekaj metrih pridemo do strmega travnika, sadovnjaka z nekaj vikendi. Na njegovem najnižjem delu zopet ujamemo stezico, ki nas v nekaj minutah pripelje do že omenjenega manjšega parkirišča. Če smo avto pustili tukaj, smo že zmagali. Drugače pa imamo do Knapovž še 10 minut.
Na Tošč se lahko tudi iz Gont povzpnemo po več zanimivih poteh. Iz Gont na Gabrše pelje zanimiva, zelo slikovita prečna steza nad Mačkovim grabnom. Malo pred koncem te steze, se lahko najde steza, ki na Tošč pripelje po nekakem južnem rebru. Običajni poti, se pridruži nekaj deset metrov pod vrhom. Iz Gabrš, pa se je na Tošč možno povzpeti po stezi, ki nas pripelje na zahodni greben. Po tem grebenu pripelje na Tošč markirana pot iz loške strani. Pa še nekaj jih je. Skritih, zavitih, samotnih ...

eXTReMe Tracker