Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prelaz Ljubelj

 

 


Ljubeljski obeliski kljubujejo času 


Pogled s sončne strani Alp

 


Strmina ne popušča

 


Serpentine v spodnjem delu

 


Večkrat so bila potrebna popravila

 


Evropa takole k  nam "šverca'' meglo

 


Na Možeh se nekaj kuha

 


Greben Ljubeljščice ne sameva več

 


Begunjščica s poti Korošica - Grunt - Ljubelj

petek, 23. oktober 2009, ob 05:29, Peter Rožič, ogledov: 9530

Peter Rožič: Vse večkrat se v zadnjem času pojavlja za prelaz Ljubelj ime Stari Ljubelj, ki ga nisem zasledil v nobenem zapisu ali karti.

Med svojimi "potepanji" po okoliških hribih, me pot velikokrat zanese na Zelenico in tudi greben Ljubeljščice preko Povne peči do Ljubelja mi ni tuj. Prelepi svet na grebenih nad Šentansko dolino vedno ponudi nova doživetja, naj si bo pozimi s turnimi smučmi (tudi ponoči ob polni luni), poleti v strmi steni Spodnjega Plota, ali pa med jesenskimi pohodi med zlato rumenimi macesni. Ta del je bil mnogo let po drugi svetovni vojni mejno območje in obisk ni bil mogoč.

Časi se spreminjajo in z njim tudi raba nekaterih imen. Nič nimam proti temu, če ljudje na obeh straneh nekdanje meje imena naglašajo in izgovarjajo malo drugače v svojem dialektu, ki vsakomur najlepše zveni.


Na sedlu Čez pod

Moti me, da v času razceta elektronskih medijev naletim na mnogo doživetih opisov planinskih izletov, v katerih se pojavlja prelaz Ljubelj kot Stari Ljubelj (z veliko začetnico). To je nekaj drugega kot če nekoga vprašaš: kje si pa bil in ti po domače odgovori na ta starmo Lbel. Vzrok, ki je pripeljal do tega, vidim v tem, da so v zgodnjih šestdesetih letih obmejni delavci s prelaza na ploščad pred novo odprti predor (gradili so ga ubogi preganjani ljudje iz ljubeljske podružnice taborišča Mauthausen v letih 1943 - 1945) "odnesli"  tudi ime Mejni prehod Ljubelj,  kajti ta zadnji zaselek v dolini je bil nekdaj Sveta  Ana (narečno Šentana, ljudje v dolini pa kot še danes trdijo starejši prebivalci Šntančan). Prelaz je do dogodkov v letu 1991 sameval, cesta je bila na več mestih močno uničena in prepuščena propadanju. Zadnjih 10 - 15 let pa s postavitvijo koče na vrh in vsakoletnimi dirkami starodobnikov za Hrastov memorijal (na nekaj prvih je 80 letni Mirko - Grča še tekmoval), ki obujajo tradicijo znanih gorskih dirk od leta 1926 do 1961. Tudi pozimi urejena proga za sankanje zopet prebuja dremajočo kraljično.

V svoji tisočletni zgodovini si prelaz Ljubelj (1369 metrov visoko najnižje prevozno sedlo med dvatisočaki, ki zapirajo Šentansko dolino) ne zasluži tega, da ga preimenujemo v Stari Ljubelj.  V času njegovega razcveta, preden mu je tovorni promet prevzela železna cesta skozi predor pod Karavankami (prvotna  zamisel je bila speljati železnico prav pod Ljubeljem) je slovel kot najzahtevnejši cestni prelaz v Evropi, saj na slovenski strani nekateri odseki ceste dosežejo 28 % klanec.

Pot čez prelaz naj bi potekala že v rimskih  časih. Večkratni poskusi, da bi stezo razširili v prevozno pot, niso uspeli. Po letu 1500 pa so le uspeli (zaradi tehnične  zahtevnosti so jo gradili 20 let, predor na vrhu pa stal 20.000 goldinarjev) in leta 1575 so avstrijski vojaki prečkali Ljubelj s kanoni, ko so se podali v boj s Turki.  Ker so takratni veljaki imeli drugačne gospodarske interese,  je najkrajša pot iz Celovca proti morju polno zaživela šele ob razglasitvi Trsta (1725 ) za svobodno pristanišče.

Do leta 1728 so cesto raširili in na vrhu podrli krajši predor, ker je grozila nevarnost, da se podere. V spomin na otvoritev, ki jo je s svojo prisotnostjo počastil cesar Karol VI, so postavili dva skalna obeliska, ki kljubujeta času še danes.

V roke mi je prišla knjiga, v kateri sem našel zanimiv zapis o zgodovini prelaza. Avtor članka se sprašuje; kaj sanja ljubeljska cesta?

Življenje in svet
tedenska revija, Ljubljana, leto II. knjiga 4, št. 8, 24.avgusta 1928 - Dr. J. Š. [dr. Josip Šašel]
 
Kaj pripoveduje ljubeljska cesta?
O starih časih, o nekdanjih voznikih, o gornem možu, o žark - ženah.

Kos naše skromne zgodovine
Kakor začarana kraljična dremlje da­nes ljubeljska cesta v gorskem zatišju.
Ogleduje se po gorskih velikanih in tem­nih gozdovih in sanja o preteklih lep­ših časih.

 

Le poredkoma jo vzdrami kak avtomobil ali turistov korak, zaman pa čaka na ropot težkih vozov, ki jim je bila nekoč namenjena. Ta cesta je pač že izpolnila svojo nalogo, moderni promet jo je postavil na mrtvi tir in se zdaj vdaja svojim sanjam: Tako mine slava sveta!
Da, nekoč je bilo drugače!

Minule dni je poteklo 200 let, kar so si kranjski in koroški stanovi podali na vrhu Ljubelja ob tedaj novo postavljenih piramidah roke, slaveč otvoritev po­pravljene ceste, ki je bila v tistih časih daleč po svetu na glasu kot pravo čudo tehnike. Tedaj sta bila slava ceste in promet preko nje na višku.
A ni bilo že od nekdaj tako.

Svet onkraj Ljubelja se imenuje Rute in med Rutariani se še danes vzdržuje ustno sporočilo, da nekdaj ni bilo ceste preko Ljubelja. Vodila je samo steza, po kateri so ljudje ali živina prenašali tovore. Po tem sporočilu je vodila ena steza čez vrh k stari cerkvi sv. Lenarta (sedaj v razvalinah) in do p. d. Bovčana, druga, menda zložnejša, pa čez Zelenico (Pekcovo planino) k p. d. Močniku in Ljubeljšnjaku. Potujoči so morali v nadaljnjem poteku steze večkrat prebroditi Ljubeljsko Borovnico, zaradi tega ima dol ime Brodi, ljudje pa Brojani. Steza se je potem zopet povzpela na breg, kjer so p. d. Tepej, Pekec, Plesno­vec in Pošnikar vrh Pošine, kjer je bila nekoč gostilna; ta hiša nosi še danes prvo številko v občini. V kamenitem križu pod novo cerkvijo sv. Lenarta je vzidan napisni kamen iz rimske dobe, na katerem se omenja neki Tauponius; zato domnevajo, da je že v rim­skih časih vodila preko Ljubelja steza ter da je mogoče v sedanjem hišnem imenu Tepej ohranjeno ime tega Tauponija.

Od Pošnikarja dalje pa se je steza delila: ena je šla takoj po strmi rebri navzdol in potem zopet vkreber na Pustoto (pobočje Žingarce) in pod čermi Grintovca na Kozanjaka ter odtod na stari Podljubelj. To je utegnil biti težaven in zlasti pozimi nevaren prehod. Soteska pod Šumom (kjer je danes speljana cesta) in za Čepo pa takrat sploh ni bila prehodna. Druga steza, oziroma že voz­na pot je šla od Pošnikarja do Bukovni­ka, Pavca, Kovača (gostilna in kovačnica),ter čez Strugarje po robeh na Bistrico v Rožu. Od te poti se je odcepila zopet steza na Raškrobo čez Albink vrh Žingarce na Trnjane v Rožu. Še pred kakimi sto leti so kontrabantarji tihotapili preko Vrtače in Albinka tobak. Kdor je na svojem hrbtu prenesel po tej stezi od Bleda star cent (56 kg) tobaka, je dobil v Trnjah ob Dravi goldinar na roko. In takih kontrabantarjev ni bila malo!

Ta prehod preko Ljubelja je v tistih starodavnih časih neznatnemu prometu zadostoval. Na vsem preko sto kilometrov dolgem grebenu Karavank je bil tak prehod (tudi samo steza) edino še preko Jezerskega vrha na Železno Kaplo. In vendar so tudi te skromne prometne žile koristile povzdigi krajev. Pod Jezer­skim vrhom se je razvila Železna Kapla in številne fužine ob Beli, ob Ljubelju pa Tržič na eni ter stari Podljubelj na dru­gi strani, dokler teh cvetočih krajev ni uničil potres leta 1348. O starem Podljubelju pravijo Rutarjani, da je bilo ondi pravo pohujšanje. Ljudje so bili tako prevzetni, da niso hoteli več Boga po­znati. Celo Žingarca in Grlovec sta se začela meniti, kako bi to Sodomo in Go­moro pokončala. Žingarca je rekla: »Gr­lovec, pogrezni se ti«. Grlovec pa: »Jaz ne sežem tako daleč, zasuj ti to gnez­do.« Res se je ponoči Žingarca stresla, da se je odtrgal cel rob in pokopal hiše in ljudi. Rešil se je samo neki fant, ki je tisto noč vasoval v Trnjah.

Na koroški strani Ljubelja so gotovo že pred kakimi 800 leti kopali svinec, zato je dobil kraj ime Bleiberg in se za razliko od istoimene vasi pad Dobra­čem imenuje danes Slovenji Plajberg. Ljudska domišljija je okrasila tudi izsle­ditev svinca z zanimivo pravljico:

V Rutah so nekdaj obdelovali samo skopo polje, predvsem pa redili živino. Pa­stirjem na Tomaževi planini pa je vedno zmanjkovalo mleka in smetane. Prišli so na to, da gorni mož mleko po­snema. Silnega kasmatinca pa se niso upali očitno prijeti; napolnili so škaf za mleko z žganjem in pustili poleg  sko­rence (škornje), znotraj s smolo namazane. Gornji mož se je pošteno napil, obul iz radovednosti skorence, in ko so pastirji planili pa njem, ni mogel ne sta­ti, ne ubežati. Zvezali so ga s srobotjo (nobena druga vez bi ga ne držala !) in odgnali. Na pustoti je vpila gorna žena za njim: »Krava pijana, ali ti nisem dja­la, da samo mleko pij!« Pri cerkvi se je zbralo ljudi kakor na sejem, celo Strugarji in Brojani so pritekli. Gorni mož pa je začel milo prositi, naj ga spu­stijo, v kar so pastirji privolili šele, ko je bil obljubil, da pokaže rudo, od katere bodo Rute bogate. Res je pokazal kraje v Raškrobi,  Kolomajlki in Razpotju, kjer so nastaIe prve jame; ko pa so ga spustili, se jim je rogal iz gozda: »Imeli ste tičico, pa je niste znali oskubiti!  V Rutah je zlata in srebra, da nikdo ne ve in nihče ne bo vedel, za vas je svinec dovolj dober!« Potem pa se je prekoračil iz Žingarce na Grlovec, pljunil na Rute pod seboj in šel prega­njat  žark – žene, ki so kmetom pre rokovale dobro letino! Zato odslej vsak drvar vseka v štor križ, da ima. pribe­žališče žark-žena, ki jo preganja gorni mož.

Rutarjani so kopali svinec sprva za humberške grajščake in vetrinjske menihe, potem tudi za drugo gosposko (na­zadnje za Bleiberger Bergwerks-Uni­on), na zlato in srebro pa čakajo še da­nes!  Pred kakimi 20 leti pa so tudi rud­nike na svinca opustili, ker je voda vdrla v globoke jame. Ime pa je kraju ostalo.

Že zgodaj je ob osojnem pobočju Ljubelja stala danes porušena cerkev sv. Lenarta. To cerkev s posestvi in novi­nami je leta 1239. daroval oglejski patri­arh samostanu Vetrinju, da oskrbuje tam najmanj enkrat na teden mašo na čast vsem svetnikom, da kak brat ali konverz pogosto tam biva, skrbi za pota in mostove ter za ogenj, slamo in gorko sobo potujočim, ki naj jim nudi gosto­ljubje.

Tudi to dobo je ohranilo ljudstvo v spominu. Pripoveduje so, da je stal nekdaj za Pošino pod Kozanjakom meniški grad, kjer je še sedaj zakopan »šac«, ki ga čuvajo tri zveri: črn pes, črn maček in črna kača. Zadnja »frava« tega gradu je zaradi velikih pregreh po­stala »zdana duša« in mora zdaj v po­dobi kače pokoro delati ter na odreše­nje čakati. Ob mesečini pa razprostira po čereh Pošine kot bela žena rjuhe in na njih presuša denar, da se sliši, kako cingla, kakor da zlati padajo. To zdano dušo bi imel nekdaj rešiti neki Podnar. V sanjah mu je bila naročila: »V podobi kače bom prišla proti tebi, ti pa vzemi tri leskove šibice, kolikor za eno leto zrastejo in me z vsako udari, da se bo prelomila - pa bom rešena. Ne boj se, da bi še tako strašno bilo. Vse moje bo­gastvo bo tvoje!« Ko pa se je potem pri vaIila proti Podnarju kača, debelejša ka­kor žrd, ter se je zvijala in sikala, da je skrun od nje letel, je kmetič prestrašen zbežal,  zdana duša pa je jadikovala:
»Oj, ti nesrečni človek, samo ti si me mogel rešiti! Sedaj pa moram čakati, da bo zgubila na Grlovcu neka ptica seme, iz katerega bo zrasel bor, čigar panj bosta dva črna junca od Ljubeljšnjaka na žago peljala; v zibelki iz teh desk pa bo rastel otrok, ki me bo zopet mogel re­šiti!« In še danes je ta duša zdana. Ko­zanja jo je videla, ko je tri rjuhe zlata sušila, denar je bil ves v plamenih. Bela žena je vpila »vzemi«. Kozanjo pa je tak strah prevzel, da je zbežala. Tudi Koza­njaka, ko je v mladosti koze pasel in je zaklel, je ta bela žena posvarila: Dečko, še prekrižal se nisi, pa že kolneš.

Pa tudi ko so vetrinjski menihi skrbeli za promet preko Ljubelja, so steze in pota ostala bistveno še dolga stoletja enako klaverna. Vzrok je iskati v srednjeveškem fevdalnem sestavu: kmet je bil priklenjen na grudo in se ni smel pro­sto gibati, obrtniki, uklenjeni v zadruge (cehe), mesta in trgi so imeli izključno tržno pravico, da, celo promet je bil na­vezan na nekatere ceste - po drugih se ni smela roba prevažati. To pa je veljalo za Ljubelj! Tedanji promet je šel mi­mo Karavank, predvsem skozi Kanalsko dolino v Furlanijo in Benetke, ki so te­daj absolutno obvladovale svetovno tr­govino. Za to cesto pa so tudi skrbele tedanje merodajne posvetne oblasti: oglejski patriarh, ki je imel muto na Pontablu in pravico skladišča v furlan­skih mestih, bamberški škof zaradi svo­jega Beljaka, salzburški nadškof zaradi Brež in koroški (avstrijski) vojvoda za­voljo Št. Vida. Ta mesta so imela pra­vico skladišča, t. j. potujoči trgovci so morali svojo robo nekaj dni na prodaj postaviti in šele potem, če se ni sklenila kupčija, so smeli dalje. Pri mutah pa se je roba tehtala in pobirala mitnina, voz­niki so se [voznike so] nalašč zadrževali ves dan in še dalje, samo da so v mestu čimveč zapravili na cehi. Deželni pridelki so se morali nositi v mesta na trg in tam od­dajati meščanom proti določeni ceni. Še leta 1386. je predpisal avstrijski vojvoda vsem podložnikom: da smejo s a m o preko Beljaka tržiti z Benečijo in da morajo v Št. Vidu pri vojvodinski muti skladati blago: samo živina in žito se je smelo spravljati v Benečijo preko Kra­sa (Ljubljane), nazaj pa vino po tej poti.

Medtem pa se je začel čimdalje bolj razvijati na eni strani Trst in se uveljavljati v trgovini z alpskimi deželami, na drugi strani pa Celovec, ki je tem bolj stremel po naravni in najbližji zvezi na jug.

Celovčani so po možnosti skrbeli za prometno žilo preko Ljubelja in so se sredi 14. stoletja celo trudili razširiti stezo v vozno pot, kar pa jim deželni vojvoda ni dovolil, ker bi to škodovalo njegovi pravici skladišča v Velikovcu, odkoder so labudsko železo spravljali preko Jezerskega vrha na svetovno tržišče. Torej celo ta steza je imela prednost pred Ljubeljem!

Razmah prometa pa je čedalje bolj rahljal srednjeveške spone. Do konca 15. stoletja so se zaporedoma otresli Gradec, Ljubljana, Celovec, Velikovec dolžnosti trgovati preko Beljaka in skladati robo v Št. Vidu. Ljubljana je pritegnila trgovino s Trstom na sebe, tudi promet preko Ljubelja in Jezerskega vrha je pridobil.

Ob svitu novega veka pa je bil z izsleditvijo morskega pota okoli Afrike v Indijo ter z odkritjem Amerike zadan monopolnemu značaju beneške trgovine smrten udarec. Trst si je opomogel. Ko je postal kmalu nato tudi Celovec glav­no mesto kot mesto deželnih stanov, se je izkazala nujna potreba najkrajše ce­ste na jug. Deželni stanovi so takoj začeli graditi široko cesto preko Ljubelja. Premagati je bilo treba hude tehniške ovire. Delo je trajalo 20 let. Vrh Ljube­lja so preluknjali s predorom, ki je stal 20 tisoč goldinarjev. Leta 1575. je mogel koroški oddelek vojske proti Turkom že korakati po novi cesti preko LjubeIja in prepeIjati težke topove.

Tudi gradnjo te ceste je ovenčala ljudska domišljija s povestjo: Pri skali Pošine pod Sopotnico je bilo treba premostiti najprej Podensko, potem pa še Ljubeljsko Borovnico v soteskah, ki dotlej sploh niso bile prehodne. Zlasti Podenska Borovnica se v divjih skokih in slapih besno zaganja v globočino ter je v obsežnih tolmunih izdolbla velike kot­le v skalo; pravijo, da je v enem takem, Šum imenovanem, hudič svojo babo ko­pal. Nad takim tolmunom je bilo treba postaviti za novo cesto trden most -  ­to pa ni šlo in ni šlo! Vsakokrat je voda v besnem navalu dograjeni most zopet podrla in ga brez sledu pogoltnila z drugim kamenjem, katerega je vaIila. Mojster je bil ves obupan in si ni znal dru­gače pomagati, kakor da je stopil s hudičem v zvezo in ga poklical na pomoč. Obljubiti mu je moral lepo plačilo: Kar pride prvo čez most, bo hudičevo. Zlo­dej se je z vso vnemo lotil dela, navalil je skale, da so kIjubovale neugnanemu hudourniku in jih deroča voda ni mogla več podreti. Ko je zavalil poslednji kamen, se je stisnil kraj mosta in prežal na plačilo. (Mojster je vrgel eno štruco čez, njegov pes se je zakadil za kruhom ­jaz pa ne vem, ali se je hudič zadovoljil s štruco, ali pa se je znesel tudi nad psom!*) Vsekakor pa most še danes sto­ji in se imenuje»hudičev«. Malo dalje pa je čez Ljubeljsko Borovnico speljan »nemški most« .

* (Ta pravljica je last vseh alpskih narodov. Znana je v podobni obliki tudi v Švici, kjer jo je slišal francoski pisatelj Dumas in je napisal po nji povest Hudičev most; op. ured.)

Tako se je torej mogel promet neovirano razliti po novi, tokrat prvovrstni prometni žili. V obeh smereh so škripali težko obloženi vozovi; zagoreli vozniki so ob straneh pokali z biči, zateglo se je oglašal poštni rog, blestela je oprema težkih konjev, cestarji in njih pomočniki so imeli preko glave dela. Pozimi so regimenti okoličanov kidali sneg mestoma po več skladov na visoko, taberne ob cesti so cvetele, brhke natakarice žarele! Cesta je slovela po smeli in tehni­ško dovršeni izpeljavi kot pravo gorsko čudo v tedanji Avstriji. Značilen zanjo je bil predor na vrhu, ki pa je postal sčasoma nevaren, da se poruši. Promet pa je bil čedalje živahnejši, zlasti odkar je bil l. 1725. Trst proglašen za prosto luko, zato je postala obnova ceste nuj­na. To delo se je dovršilo leta 1728. Pre­dor na grebenu so razkopali, tako da je cesta prevalila vrh v globoki zarezi. Avgusta tega leta je prišel cesar Ka­rol VI. osebno na Koroško in je sprejel v deželni hiši v Celovcu poklone dežel­nih stanov v znak nekdanjega ustoliče­nja po svobodnem kmetu. Tam je izdal 23. avgusta 1728  Schadbossverschreibung, da so ga oprostili » des gewönlichen ayds und des sizens am stuhl Zu Karnburg und Zollfeld! Samo ta ceremonija je tedaj še ostala od nekdanjega ustoličenja na Gosposvetskem polju in še ta ceremonija se je izvajala zadnjič v zgodovini!

Ob teh slovesnostih se je otvorila tudi popravljena cesta preko Ljubelja. Čuden naključek! Tedaj, ko so koroškim Slovencem zatonile v nepovrat njih sta­rodavne pravice, se jim je odprla pove­čana cesta na jug, odkoder naj bi pri­šlo kaj gorkote v premrle ude! Ali jug je ječal v suženjstvu, krvavel V turških vojnah – preko Ljubelja so še daleč na jug prevladovale mrzle severne sape!

Pripoveduje se, da je hotel cesar Karel VI. pri otvoritvi ceste govoriti osebno z domačini v Brodeh, pa nikdo ni znal nemški. Končno se je vendar našel neki Peter, ki se je mogel s cesarjem v nemškem jeziku pomeniti. Odslej je dobil ime Dajčpeter ter je to ime ostalo na znani gostilni v Brodeh.

Dve sto let je od tega minulo, pa samo dobro polovico te dobe je cvetel promet preko Ljubelja, potem pa ga je lokomotiva odvrnila na druge tire. In zopet počiva nekdaj toli šumna cesta, - izpolnila je svojo nalogo s prometnega sta­lišča, v nacijonalnem pogledu pa nam ni prinesla primerne koristi. Nasprotno, privabila je čimdalje več Dajčpetrov!  In Ljubelj je doživel, da ga je presekala državna meja in v živo zare­zala našemu narodnemu telesu!

Samo korak turistov odmeva še po tej cesti in to turistov s severa!

Turisti z juga, ali vas ne mika ta začarani svet? Poglejte, če tam gorni mož še preganja žark-žene, povejte mi, ali ni že odrešena zdana duša v Pošini!

Čas sprememb
Po dolgih letih suše, ko je korak na ljubeljski cesti povsem utihnil (razen vojaških škornjev "graničarjev") se danes zopet šliši prešeren smeh planincev s sončne strani Karavank. Vedno več jih je!

Bodimo prijazni do prebujajoče se kraljične in ne spreminjajmo ji lepega imena, ki ga nosi že stoletja. To bogastvo je namenjeno tudi našim zanamcem.


Zatrep "Šentanske" doline s Spodnjega Plota

 Peter Rožič


Zanimiv zapis Dr. Henrika Tume o imenoslovju Vrtaške skupine  je v Planinskem vestniku -  september 1932 št. 9 z naslovom Begunjščica (v prilogi je bil tudi zemlevid, ki ga pa žal nimam, a bi ga rad videl) in v Planinskem vestniku 1948: K imenovanju Stolove skupine - v več številkah kot nadaljevanje objavi v Gore in ljudje leta1947 na straneh 157, 209 in 260 (tudi nimam).

eXTReMe Tracker