Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (88)
Visok samo 2166 metrov ni najvišji v Ziljskih Alpah, ki jim je skrajni vzhodni mejnik; je pa priljubljen planinski cilj – Zdaj dobov ni več, ker so jih požagali, rude pa tudi ne
Nad Ziljsko dolino kraljuje Dobrač. Jesenski čas je pravšnji za izlet nanj, saj so razgledi navadno najbolj čisti in sežejo tudi najdlje, res tja do tirolskih Ötztalskih Alp na eno stran in do hrvaške Velike Kapele na drugo. Najlepši in tudi najpopolnejši pa je razgled na Julijske Alpe; še posebno lepo in dobro se z vrha kažeta tako rekoč vsa Ziljska dolina do svojega tirolskega povirja ter dobršen del Roža.
Dobrač/Dobratsch le skrajni zaničevalci slovenskih krajevnih imen imenujejo Villacher Alpe. Gora je dobila svoje dobro ali dobje ime morda po dobih, ki so se tam košatili, morda pa po dobroti svojih rudnih zakladov, ki jih je ponujala. Zdaj dobov ni več pa tudi rude ne kopljejo več; dobe so požagali, rudo pa dokopali.
Imenitna gorska cesta
Dobrač stoji povsem samostojno, le tanko je povezan s slemeni in grebeni Ziljskih Alp. Skalna gmota gore je dolga 15, široka pa največ pet kilometrov. Na jug pada v podornem ostenju k dobrih 600 metrov niže tekoči Zilji, na sever pa se ves gozdnat bolj polagoma spušča v nekoč rudarsko Plajberško dolino.
Zdaj na Dobrač ne hodimo več z njegovega vznožja, temveč se peljemo iz Beljaka po odlični gorski cesti, speljani leta 1964. Po 16,5 kilometra se asfalt vzpne na planino Rosstratte (1732 m), kjer sta koča in gostilna. Cesta je v zasebni lasti in je v navadi nevisoka cestnina.
Cesta je speljana po južnem robu planotastega hrbta gore, ponekod prav blizu prepadov, kjer so balkonska razgledišča. Pri enem od teh je urejen alpski botanični vrt. Cesta je prevozna vse leto, nekdaj zaradi živahne smučarije, ki pa so jo zadnja leta omejili, saj velja za dobršen del Dobrača parkovna zaščita.
Z Rosstratte drži na vrh še kar položen kolovoz (planinska pot št. 291/a+b); višinska razlika je le 434 metrov. V pomoč vam je lahko tudi sedežnica (1743–1957 m), ki malo olajša napor. Od zgornje postaje sedežnice se po skrajnem prepadnem robu zvije na vrh malce izpostavljena pot (št. 294), ki nagrajuje ob jasnem in ogroža ob meglenem vremenu.
Na vrhu je marsikaj
Najbolj je viden televizijski stolp, ki je z anteno vred visok 164 metrov; postavili so ga pred 38 leti. Pod njim sta vremenska postaja in planinska postojanka, Ludwig-Walterjeva ali Beljaška koča, ki je načeloma odprta vse leto, zlasti ob koncu tedna. Nedaleč proč stojita cerkvici, obe Marijini; ena je prav na vrhu, druga malo niže, tristo metrov proč na izpostavljeni pečini. Prvi pravijo nemška, drugi pa slovenska cerkev.
Obe so postavili v zadnjih letih 17 stoletja. Prvo so zgradili nemški rudarji iz Plajberka, drugo pa je dal slovenskim Ziljanom zgraditi graščak s Čajne/Nötsch. Tako se je zahvalil Mariji za domnevno čudežno ozdravitev svojega sinka. Sprva je Čajnčan hotel postaviti cerkev na vrhu gore, a so rudarji vzkipeli, saj se ta dviga na njihovem svetu.
Graščakov malček je bil gluhonem. Ko je tekal po grajskem dvorišču, je pogosto kazal na vrh Dobrača in hotel nekaj povedati, a starši razen meglice na vrhu niso opazili ničesar. Nekega lepega dne pa so se odpravili na goro. Že pod vrhom se je fantiču zavrtelo v glavi in nenadoma je zaslišal glasove in šumenje vetra pa tudi govoriti je začel. Verjetno se mu je v višini odmašilo v glavi vse, kar mu je prej jemalo govor in tesnilo sluh.
Spomin na davni podor gore
Dobrač pa je bil pred 661 leti nadvse zla gora. Strašanski potres, katerega epicenter je bil menda prav pod njim ali kje v bližini, je takrat zamajal vso Koroško in Kranjsko; podirale so se hiše, sesuvali gradovi in padali zvoniki cerkva.
Gora se je dobesedno razklala in velikanski podor skalovja je zgrmel v Ziljsko dolino; zasul je mnogo vasi in zajezil reko. No, o vsem tem bo še stekla beseda, ko bom hodil po krajih, ki so bili takrat najbolj prizadeti in kjer so sledi opazne še danes.
Drago Kralj