Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sis na Cresu

 

gorisekgorazd@gmail.com
          [email protected]


Iz atlasa Vzhodna Jadranska
obala, otoki in zaledje v merilu
1 : 100 000; uporaben je za
navtike in pohodnike.


Ob poti na Sis


Koliko je visok, piše na skali


Beli


Navidezna črta pri vasici
Vodice na Cresu


Mesto Cres


Obala pod naseljem Lubenice.
Za pojesti ni bilo nič ...


Plezališče?


Zaliv Valun

Ustrine
Ustrine

Punta Križa
Punta Križa


Beloglavi jastreb

Koromanča
Zaliv ...


... Koromanča


Detajl


Reši se, kdor se more!


No, zdej pa 'maš! Mokro
maj'co ...


A še ni b'lo dost? Izzivanje
v drugo ...


Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

 

 

sreda, 30. september 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 10079

Beloglavi jastreb / Buči, buči morje Adrijansko ...Gorniška potepanja: Najprej moram omeniti beloglave jastrebe. O njih sem pisal že pri Krnčici. Tudi o tem, da domujejo na Cresu. Ko smo počivali na Sisu, so kmalu začeli krožiti nad nami. Malo smo se potuhnili in jih radovedno opazovali. Še nikoli niso bili tako blizu. Resnično veličastne so te velike ptice, ki premagujejo nedojemljive razdalje.



V zgodnji jeseni na toplem in sončnem Jadranu

 

Otok Cres meri v dolžino spoštljivih osemdeset kilometrov. Na najožjem delu je širok samo dva kilometra, vendar ravno tukaj doseže svojo najvišjo točko. Med jadranskimi otoki mu po velikosti in nadmorski višini pripada drugo mesto. V prvem primeru »gleda v hrbet« Krku, v drugem pa Vidovi gori na Braču, medtem ko je s številom prebivalcev in poseljenostjo na kvadratni kilometer precej bolj zadaj, kar je za mirno občudovanje njegovih divjih obal in samotne notranjosti zelo dobrodošlo. Tudi v glavni turistični sezoni se najdejo mirni kotički, še bolje pa se je na otok podati spomladi ali jeseni. Tudi zime imajo na Jadranu svoj čar ... V tem kratkem sestavku ne bom mogel natrositi vseh najinih doživetij s tega otoka. Ustavil se bom le pri zadnjem, ki je bilo v Julijini družbi še prijetnejše, in morda natrosil še kakšno drobtinico iz »dvojinskih« časov. Prejšnji teden je bil zelo zanimiv. Predvsem zato, ker so otroške oči vedno bolj radovedne ...

Mali Bok pod vasjo Orlec

Po izkrcanju v Porozini smo se najprej povzpeli na Sis (639 m). Če bi bilo treba začeti na morski gladini, bi bil to za našo »posadko« kar pošten zalogaj, a je glavna prometnica, ki pelje proti jugu, »rešila« več kot polovico višinskih metrov. SisOb kamnitem zidu navzgorIzhodišče za vzpon je na prevalu Križići (371 m), kjer se odcepi cesta do slikovite vasice Beli, ki ždi na visoki skalni polici dobrih sto metrov nad morjem. Vzpona na Sis mi ni treba prav posebej opisovati. S prevala sledimo označeni poti ob kamniti ograji, ki nas v slabi uri dopustniškega tempa dostavi na vrh. Sis ni najvišja vzpetina na Cresu, temveč je to sosednja Gorica (648 m). Do nje tokrat nismo šli, sva se pa nanjo potrudila pred petimi leti. Sledila sva severozahodnemu grebenu. Kakšne prave potke ni bilo. Preplezala sva nekaj kamnitih ograj, se borila s trnjem in v slabe pol ure bolj ali manj opraskana prispela na vrh. Nazaj se nama ni ljubilo. Kar na pamet sva sestopila v zahodni smeri in dobrih dvesto višinskih metrov nižje dosegla glavno cesto. Morda obstaja boljša pot. Vsak komentar je dobrodošel.

Na pogled tudi tokrat ni bilo videti, da bi na Gorico kaj veliko hodili, na Sisu pa je celo žig. Sicer pa ... Na morje se gre uživat, kajne? Že res, toda ležanje in praženje na plaži, po možnosti vedno na eni in isti, za marsikoga ni več zadovoljivo in uživajoče preživljanje Na Sisu ... ... in z njegadopustniškega časa. Na enem od forumov sem pred časom prebral zanimiv pogovor. Nekdo je spraševal o tehničnih podrobnostih kolesarskega vzpona iz Makarske na najvišji vrh Biokova – Sv. Jure. Cesta je res in tudi asfalt je na njej, toda treba je premagati dobrih 1700 višinskih metrov! Poleg vprašanj o njegovem zdravju in mučenju telesa namesto morskih radosti je dobil tudi zelo koristen nasvet: »Počakaj na polno luno in začni ob treh zjutraj.« Pa je drug takoj dodal: »Ob treh zjutraj?! Takrat se na dopustu še spat ne gre ...« Tudi midva imava na zalogi svojo dolgo in mučeniško, bolje rečeno brezvodno gorniško zgodbo s poletnega potepanja po vročih vrhovih Biokova, vendar o tem več morda kdaj drugič.

Vrnimo se na Cres. Kaj je še zanimivega na njem? Marsikaj. Najprej moram omeniti beloglave jastrebe. O njih sem pisal že pri Krnčici. Tudi o tem, da Brezglavo letenje. Dobesedno!domujejo na Cresu. Ko smo počivali na Sisu, so kmalu začeli krožiti nad nami. Malo smo se potuhnili in jih radovedno opazovali. Še nikoli niso bili tako blizu. Resnično veličastne so te velike ptice, ki premagujejo nedojemljive razdalje. Niso se kmalu naveličali, mi pa tudi ne. Če bi imel boljšo opremo, predvsem pa znanje profesionalnih fotografov, bi bili lahko posnetki veliko boljši. Takole »iz roke« kompaktne kamere se več žal ni dalo storiti.

Obiskali smo še nekaj zanimivih krajev. Osor in mesto Cres navdušujeta s svojo zgodovino. V slednjem smo bili ravno dan po veliki zmagi. Prijazen prodajalec nam je, ves navdušen nad igro Slovencev, želel dodeliti kar eno kilo sladoleda za ceno ene kepice. Štiri kilograme bi torej dobili. Smo se rajši zadovoljili z običajnimi porcijami. Julija je rekla, da ne more toliko – zmagi navkljub …

Lubenice prav tako. Ta kraj je za nameček še zelo posrečeno postavljen na skoraj štiristo metrov visok skalni vrh nad morjem. Pogled navzdol je temu LubeniceBogomol(j)kaprimerno navdušujoč. Bili smo tudi v sosednji vasici Pernat, odkoder je bil potreben le kratek sprehod, da se je pred nami odprl široki zaliv Valun z najvišjimi vzpetinami v ozadju. Za kratko smo postali tudi v Martinšćici in slikovitem, a bolj ali manj zapuščenem zaselku Vidovići nad njo.

Omeniti je treba tudi Vransko jezero s podzemnimi kraškimi izviri, ki je velik naravni rezervoar pitne vode za otoka Cres in Lošinj. Resnici na ljubo je treba povedati, da je voda iz pipe tako zelo klorirana, da je midva, morda malo razvajena od čiste hribovske studenčnice, nisva mogla piti. Tudi s pomočjo dodatkov ni šlo. Jezerska gladina je le trinajst metrov nad morjem, dno pa sedemdeset metrov pod njim. V šoli so nas učili, da se temu reče kriptodepresija. Dostop do jezera je zaradi zgoraj navedenega dejstva strogo prepovedan, razgled nanj pa se nam ponuja s stare ceste pri Vrani, ki je bila v davnih časih, ko smo se s starši vozili na Lošinj, glavna. Nova, širša prometnica je vodni zaklad skoraj v celoti skrila očem.

Za konec še nekaj besed o čudovitem obmorskem pasu, ki ga glavna otoška cesta seveda ne doseže. Svoj mir smo našli v samotnih zalivih na jugu otoka pri V enem od zalivov pri vasi Punta KrižaMorski deklicinaselju Punta Križa, na zahodni obali pod vasico Ustrine, kjer se lahko kar iz vaške cerkve opazuje velika luža globoko spodaj, vzhodni del pa si deli prvenstvo med uvalo Koromanča pod Belejem in Malim Bokom pod vasjo Orlec, seveda pa je tam okoli še veliko drugih skrivnostnih zalivov. Večina teh predelov spada v Ornitološki rezervat Cres, zato se je treba temu primerno obnašati. Če želimo opazovati ptice, pa je to tudi nujno potrebno.

Na nebu nad razpenjenimi valovi in strmimi pečinami Malega Boka smo še enkrat opazili elegantno jadranje beloglavih jastrebov. Ime vasi, ki je temu veličastnemu kraju najbližja (Orlec), je narečni izraz za tega velikega ljubitelja višav. Mimogrede, v cerkvi sredi vasi so umetnije slovenskega slikarja Toneta Kralja.

Bodi dovolj. Prihodnjič bomo zganjali gorništvo na Lošinju, ki ima menda 220 kilometrov označenih poti. Niti slučajno niso samo sprehajalne. Seveda nismo prehodili vseh, a uspelo nam je izvesti dve zelo lepi turi. Na najvišji, skoraj šeststo metrov visoki vrh smo se podali z morske gladine. S pomočjo zanimivih obvozov nam ga je uspelo še dodatno obogatiti. Krožna pot po južnem nenaseljenem delu otoka je tudi imela svoje čare. In če dodam še Susak in nekajurno potepanje po njem ...
 

eXTReMe Tracker