Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vzpon na vrh (pre)mešanih kultur

www.delo.si     23.09.2009

 

 

 

 

 

 

 

 



 

torek, 29. september 2009, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 2185

Delo, Trip - Janez Mihovec: Če bi šli gor naši južni bratje, bi goro gotovo prekrstili v Jebeš Toubkal

Najvišja maroška gora ni nikakršen mačji kašelj – Tu so posneli kar nekaj (himalajskih) kadrov za Sedem let v Tibetu Ob poti sta planinski koči, a so ju zgradili Francozi – Na vrhu ni več krščanskih križev

Magreb (arabsko magrib ali zahod) je bil od nekdaj mešanica različnih kultur. Maroški imperij, denimo, je nekoč segal od Pirenejev do Timbuktuja, pa je tako nastala mešanica španske, berberske, arabske in črnske kulture. Svoje so v 19. stoletju dodali tudi Francozi, ki so v deželo pripeljali še svoje razvade: vinsko trto, žemljice in Renaultova vozila. Jebel Toubkal, najvišja maroška gora, še zdaj v malem ponazarja tako Maroko kot skoraj ves svet. Zlitje kultur najdemo v Visokem Atlasu kakih 70 kilometrov južno od Marakeša.

Obalno ravnico prav hitro zamenja divje gorovje in po gorskih cestah se dvignemo do vasice Imlil na višini 1700 metrov. Nekdaj pozabljeni zaselek ima poleg vseh naštetih za povrh še hollywoodski navdih. V ozki dolini so umetelno razporejeni kanali, ki namakajo številne sadovnjake pod belimi gorami. Pokrajina je v marsičem podobna Himalaji. Njena podoba je v vas pripeljala celo filmarje, tako da so z Bradom Pittom posneli kar nekaj kadrov filma Sedem let v Tibetu.

Sidi Chamharouch

Vzpon na Jebel Toubkal pa je hudo naporna stvar. Izpod njegovega vrha teče gorska rečica in prvi dan je to predvsem vzpon ob njenem toku. Daleč na jugu smo in nekje na sredini opazimo zanimivo značilnost. Atlaški ledeniki niso nikdar prišli pod višino 2600 metrov niti v ledenih dobah. Pod to višino reke divjajo skozi ozka korita, nad njo pa sta nekdaj vladala večni led in sneg. Doline so dobile značilno ledeniško obliko s širokim dnom in zelo strmimi pobočji.

Prav na stiku teh dveh oblik pokrajine najdemo marabut, tipični islamski kulturno-verski spomenik. Sidi Chamharouch je namreč tak marabut oziroma mavzolej. Sidiji pa so islamski modreci in podeželski verski voditelji. Ko umrejo, jim nad grobovi postavijo kapele. Vse skupaj je v marsičem podobno krščanskemu čaščenju svetnikov, le s to razliko, da se muslimani pri molitvi na svetnikovem grobu ne obračajo nanj, ampak neposredno na Alaha. Podobnost je bila tako velika, da so v času kolonializma sorodnost v duhovnem življenju Berberov opazili tudi Francozi in jih zato želeli kar na hitro – pokristjaniti. Kakor koli že, Sidi Chamharouch je zdaj svetišče pod ogromnim, z apnom pobarvanim balvanom, na katerem vihrajo maroške zastave.

Konec dnevnega vzpona nam prinese še eno presenečenje. Na višini 3200 metrov najdemo dve planinski koči. Neltar je nekoliko starejšega datuma, novejša pa se imenuje bivak Toubkal. Maročani seveda niso posebni hribolazci, pa sta zato tudi obe koči izpostavi francoskega planinskega društva in nosita jasen evropski pečat.

Piramida

Naslednje jutro prinese jasno nebo in sijajen pogled na prečno dolino ter mogočne ledene slapove in snežne serake, ki padajo s pobočij štiritisočaka. Dolina se strmo dviga in ji kar ni videti konca. Dvignemo se na 3800 metrov, kjer se s sedla odpre pogled na Antiatlas. Pot zavije ostro na levo in do vrha je le še uro hoda. Višina se vedno bolj čuti. Zrak je čedalje redkejši, pljuča pa hočejo svoj odmerek, tako da sopemo kot parne lokomotive. Spotikamo se prek črnih kamnin in zaplat snega, po štirih urah pa je vzpona, hvala bogu, konec.

Pred nami se odpre vršni greben in Jebel Toubkal na višini 4167 metrov. Tu nas nekaj metrov visoka železna piramida spomni, da smo kljub številnim tujim vplivom še vedno predvsem v muslimanski deželi. Na vrhu ni več nikakršnih krščanskih križev.

Vrh Toubkala (berbersko Veliki vrh) je prava poezija barv. Z najvišje gore med Centralnimi Alpami in etiopskimi gorami je razgled prav neverjeten. Na eni strani gledamo nižino ob Atlantiku, na drugi strani pa Saharo na vzhodu. Proti severu in jugu pa sega pogled na mogočne gore Atlasa. Vzpon na Jebel Toubkal je res vreden truda.

Janez Mihovec

eXTReMe Tracker