Nedelo - Bogi Pretnar: Veverice se ne menijo za brezčasnost
Kljub temu da je globok več kot kilometer in pol, Veliki kanjon, Grand Canyon v Arizoni, ZDA, ni najgloblji na svetu. Zagotovo pa je med najbogatejšimi po svojih nenavadnostih. Davna domovina indijanskih plemen, ki še vedno živijo v okoliških rezervatih, se tu najbolj približa našim mladostnim predstavam o domovini Vinetuja.
A tudi Indijanci se zavedajo poželenj sodobnega sveta in jih s pridom izrabljajo! Med drugim je pleme Hopijev pred dvema letoma s pomočjo kitajskega poslovneža na svojem ozemlju z zahodnega roba Grand Canyona nad prepad postavilo stekleno turistično teraso, s katere je mogoče gledati navpik v vrtoglavo globino. Seveda ne brezplačno. V milijonletjih je to ostro globino enega od desetih naravnih čudes sveta izglodala na videz mehka, a vztrajna žaga reke Kolorado s številnimi brzicami. Mesečevo pokrajino ji pomagajo dolbsti vetrovi, sneg, dež in neusmiljeno sonce. Tudi če se nam v bleščavi zazdi Veliki kanjon mrtev v svoji večnosti, se v resnici ti procesi živo nadaljujejo, vsako sekundo, vsako minuto. Svetlejše in temnejše rjave in rdečkaste plasti so položene vodoravno, da so videti kot naravni časovni trak. Kot bi si narava pozabila zalizati globoko ureznino, iz več kot 400 kilometrov dolge raze odprto govorijo pradavna zemeljska obdobja vse tja do predkambrija. Je kaj čudnega, če obiskovalcu zastane dih ob tolikšni brezčasnosti v primerjavi z lastno minljivostjo?
Najlepši pogled po kanjonu je z južnega roba, čeprav tisti, ki ljubijo samoto in črtijo množico turistov, za obisk izbirajo bolj gozdnat severni rob. Le da ta ni dosegljiv vse leto in tudi ne vedno odprt, saj je višji od južnega in je žrtev mnogo ostrejših vremenskih razmer. Robova se spogledujeta ponekod s slabih treh kilometrov, drugje spet ju loči kar devetindvajset kilometrov zraka. Pogosto tam daleč doli reke Kolorado sploh ni videti, kar pa ne pomeni, da se po njej ne prevažajo raftarji. Če odštejemo prvotna plemena in poznejše Špance, ki so navzgor iz Mehike rinili za pravljičnimi zlatimi mesti, pa našli le žgoče kamenje – stoletja pozneje se je pokazalo, da to kamenje skriva čedna rudna bogastva –, je svet začel govoriti o Velikem kanjonu šele po zaslugi majorja Wesleyja Powella, ki je v drugi polovici 19. stoletja prvi opisal svoje navdušenje ob pionirskem trimesečnem spustu po Koloradu. On je menda tudi oče imena Grand Canyon. Od leta 1919 je območje razglašeno za narodni park, ki zdaj meri kakih 5000 kvadratnih kilometrov.
Pet milijonov obiskovalcev na leto
V pršečem jutranjem sončnem čadu se dvigne mogočna črna senca divjega kalifornijskega kondorja. V ostrem švistu pod južnim robom nažene jato vran, ki mu ne dajo počivati. S prezirom gleda pogoltne kavke pa tudi skalne veverice, ki se brez sramu gnetejo okoli smetnjakov, v katere turisti tlačijo napol prazne vrečke čipsa in ovoje čokoladic. Veverice se brez čopkov na ušesih, z debelimi trupi in togimi repi zdijo bolj podobne svizcem kot svojim repatim sestričnam z dreves. Živijo pretežno na tleh in kot turistični subproletariat niso nič v zadregi, ko iz prepolnih košev za smeti odmetavajo prazne plastenke in papirčke od sendvičev, da bi se prigreble do kakšnega čokoladnega ostanka in si z njim umazale vsaj smrček. Naval turistov je res velik, statistika govori o petih milijonih obiskovalcev na leto; od tega jih kar štiri petine prihaja iz Združenih držav, preostanek si razdelijo zlasti Britanci, Japonci in Nemci. Števila Slovencev sploh ne omenjajo, gre pač le za tisočinke odstotka.
Kdor bi rad v Velikem kanjonu prenočil v šotoru, mora kljub nekaj kampom najprej pridobiti dovoljenje na predpisanem obrazcu. Na brunarice z zelenimi in rožnatimi okenskimi okvirji pa je treba čakati več kot leto dni. Tudi sobe v najstarejšem hotelu El Tovar, zgrajenem leta 1905 in obnovljenem natanko sto let pozneje, niso vedno na voljo, čeprav stane navadna dvoposteljna 175 dolarjev, apartma pa dvakrat toliko. Splet ponuja že kar agresivne informacije o dokaj številnih možnostih bivanja ter raznovrstne, kajpak plačljive priložnosti, kaj vse si ljubitelji adrenalina lahko privoščijo.
Na mulah in v helikopterjih
Z vrha platoja na dno kanjona in nazaj potrebujete dva dni. Z mulo ali konjem. Peš tudi več. Bolj ko se spuščate, bolj je vroče, tako da je najpogostejša težava smrtno nevarna izguba telesne tekočine. Na začetku poti, ki vodijo proti dnu, so table s podobo mišičastega, treniranega mladca, pod katerim je napis, ki pravi približno takole: »Vsako leto rešimo več sto ljudi iz kanjona. Mnogi so bili na začetku takšni kot on!« Reševalci so zato ves čas v pripravljenosti, neprevidnost turistov je prinesla kar nekaj novih delovnih mest. Pretirano? V 130 letih je Veliki kanjon vzel 600 življenj – zaradi padcev, utopitve v reki, dehidracije, samomorov in celo dveh ducatov umorov. Najhujši davek je leta 1956 pobrala letalska nesreča, ko je ugasnilo več kot sto življenj.
A to ni razlog, da vam danes ne bi ponujali obiska Grand Canyona s helikopterjem, zlasti iz Las Vegasa. V vrhunskem zračnem plovilu, v katerem sedeži omogočajo skoraj krožni pogled, je turistični vodnik kar pilot sam. Izbira prevoznih sredstev na tleh je neomejena. Železnico k južnemu robu so zgradili že 1901. Vse do časa, ko je predsednik Wilson razglasil narodni park, je bil dovoljen tudi lov, v petih letih so pobili 600 pum. V miru, ki je zavladal po razglasitvi, so se lahko razvijale številne živalske vrste: od ameriške koze do črnega medveda in kojotov, ki so se tako namnožili, da so postali že moteči. Biologi omenjajo 70 vrst sesalcev, 250 vrst ptic, 26 različnih plazilcev in celo pet vrst dvoživk. Nekatere živali najdete samo tukaj. Tisti, ki se bojijo kač in škorpijonov, jih na uhojenih turističnih razglediščih ne bodo srečali. Na zdrsanih, vijugavih poteh proti dnu kanjona pa skoraj zagotovo.
Z dna do vrha – osem ur
Kdor je pot prehodil, po povratku v okrepčevalnicah rad kaže svoje do kolen prašne noge, obute v visoke dokolenke in trpežne čevlje. Zelene ali rjave »velikokanjonske« dokolenke seveda ponujajo tudi med spominki, le da najbrž ne bo dovolj prepričljivo, če jih boste samo povaljali v prvem prahu ob varnostni ograji. Menda je v edini brunarici, ki je v zelenici na dnu kanjona namenjena prenočevanju, hrana prav dobra. In obilna, saj je vzpon nazaj na plato – tudi za utrjenega planinca dolg tja do osem ur – veliko hujši telesni in vročinski napor od spusta. Temperatura med dnom in vrhom globeli se lahko razlikuje tudi za nekaj deset stopinj.