Med planinci je veliko srečnih ljudi; toda ne zato, ker hodijo v planine, ampak obratno: ker so srečni, hodijo na planine. - Kako se je mogla pripetiti ,nesreča‘ tako izurjenemu planincu?
Vsi so šli na smučanje
Samo stara mama je ostala doma. Tudi ta vzklik pogosto slišimo. Je zelo sodoben; ima pa dva različna dela. Zelo sta pomenljiva. Vsi, ki so mogli, so šli; samo stara mama, ki ne more več, je ostala doma.
Tudi smučanje je tu samo zastopnik, samo pojem, ki nadomešča številne druge besede (izlet, na planine, na prireditev itd.), ki pa jih lahko vse strnemo na isti skupni imenovalec: razvedrilo, zabava.
Več sestavin vsebuje tako razvedrilo.
Predvsem gre zopet za polnjenje časa. Kdor ima preveč dela in nima časa, ne more iti na smučanje; morda niti potrebe ne čuti, prav zato, ker pač ne utegne, ker mu je čas že izpolnjen z delom in s skrbmi, morebiti tudi z veseljem, ki je v tem delu in poklicu.
Navadno vsak čuti potrebo po razvedrilu, saj je to zakon počitka in oddiha, ki ga vsako delo zahteva. Tisti čas počitka, ki je »prazen«, ko ni dela, naj bi ga človek pač izpolnil, da ne zazeva praznina in dolgčas.
Ali iščejo ljudje v razvedrilu srečo? Nedvomno delamo vsi tak vtis drug na drugega. Kakor da nam »še nekaj manjka«, pa bomo srečni. Nekateri napravijo vtis, kakor da jim še veliko manjka, da bi bili srečni. In res: razvedrilo, takšno ali drugačno, lahko človeka resnično napolnjuje z občutkom veselja in zadovoljstva.
Toda ljudje se zelo različno zabavajo; razvedrilo različno vpliva na ljudi, celo na istega človeka isti smučarski izlet različno deluje; včasih se vrača zadovoljen, drugič razočaran, da ne rečemo kar nesrečen.
In tu moramo pribiti zopet temeljno spoznanje: kdor v razvedrilu išče izpolnitev časa, tudi v njem ne bo prišel do trenutkov, ki bi ga osrečili. Kdor gre že na razvedrilo nesrečen, ga tudi razvedrilo ne bo osrečilo. V komer gloda črviček notranje nezadovoljnosti in se ne počuti srečen, tudi v razvedrilu ne bo našel drugega ko trenutno pozabo. Zanj pomeni razvedrilo le trenutno odrivanje kamna, ki ga vedno vali pred seboj, a ko je razvedrila konec, se ta kamen skotali zopet pred njegove noge in mu teži srce. Tak lahko svoje izlete in razvedrilo še tako množi, a bo s kopico užitkov tako rekoč samo zakril podtalno občutje neugodja in nezadovoljstva. Tak vedno znova na sebi doživlja potrdilo temeljne resnice, ki se kot rdeča nit vleče skozi vse razmišljanje o sreči: sreča ni količinska, ni sestavljena iz delov, se ne da niti meriti niti stopnjevati...
Če jo imaš, je ni treba nič več stopnjevati, niti je ne moremo stopnjevati; če bi se dala stopnjevati, bi se vsaka prejšnja, nižja stopnja prikazovala kot »manj« srečna, torej pomanjkljiva; pomanjkljivost pa doživljamo kot pomanjkanje prave sreče, kar pa se že lahko bliža občutju nesreče, čeprav ni nujno. Tako pa bi se zopet znašli v protislovju.
Kdor hoče biti pri razvedrilu srečen, mora srečo že s seboj prinesti. Kdor šele v planinah »pričakuje« in »išče« srečo, je tudi tam ne bo našel; tudi planine ga ne bodo osrečile, če ni bil že prej v dolini srečen, tam spodaj na svojem domu, sredi svojega poklicnega dela.
Zato velja: med planinci je veliko srečnih ljudi; toda ne zato, ker hodijo v planine, ampak obratno: ker so srečni, hodijo na planine. Kdor ne zna biti srečen doma, jo zavije navadno že kar v prvo gostilno, temu so planine nedosegljive: dosegljive so samo tistemu, ki mu je sreča dosegljiva, ta pa že, preden pride na smučišče. Kdor si hodi v planine samo tolažit in hladit svoje nesrečno srce, se tudi tam ne bo osrečil, razen za trenutke, da potem laže živi; ali pa podzavestno išče v planinah svoj večni mir. Če ,nepričakovano’ strmoglavi v prepad, se navadno okolica sprašuje: »Kako se je mogla pripetiti ,nesreča‘ tako izurjenemu
planincu?«
Tako si lahko predstavljamo doma tudi staro mamo. Čeprav utegne kakšna »mladim zavidati«, da lahko gredo, ko ona ne more več; pa je vendar navadno le obratno; stara mama mladim le privošči, jih blagruje za vse, kar imajo dobrega in lepega; sama pa pri tem prav ničesar ne pogreša, je morda v svoji skromnosti srečnejša ko vsi mladi; gleda na polnost svojih let, ki jih je preživela za mladi rod, in so polna dobrot; je že kakor pšenični klas, ko je upognjen k tlom zaradi bogastva, ki ga nosi v sebi, bogastva, ki ga napolnjuje obenem z globokim smislom življenja. Kdor najde na stara leta smisel svojemu delu, je lahko srečen. Morda je tudi naša stara mama med tistimi, ki jo bogastvo njenih let sklanja k tlom in tako sklonjena doživlja smisel svojega življenja in srečo v njem.
Razvedrilo je torej lahko zelo dobro in vliva novih moči v človekovo srce, toda osrečuje le tistega, ki je že srečen; cvetja sreče ne prinaša, zmore kvečjemu že cvetoče čaše sreče za trenutek močneje odpreti; obratno pa prav zato tisti, ki je srečen, ne potrebuje posebnega »osrečujočega« razvedrila; iz njega sreča sama žari in prekipeva; sam je s svojo osebnostjo sreča ne le sebi, marveč tudi svoji okolici. Taka je morda tudi naša stara mama. Lahko jo samo zapustijo doma, ko gredo vsi na smučanje, toda kako zelo jo bodo pogrešali, ko jih bo slej ko prej za vedno zapustila in bo tako ugasnila na domu osrečujoča svetloba njenega srca.
Vsi ,so šli na smučanje‘ pa ima lahko še posebno vrednost v iskanju širše družbe, novega prijateljstva in stika s svetom. V jedru je vsako razvedrilo družbene narave; vsako nas nekam bolj poveže z družbo in nam tako naš osebni prostor razširi. Lahko smo še tako srečni v domačem krogu, a vedno so dobrodošli tudi drugi ljudje. Kar dolgčas postaja, če dolgo ni nobenega obiska. Zato pa si vsak želi tudi obratno tu pa tam, da gre sam ven iz domačega kroga med ljudmi, med katerimi se razvedri...
Anton Trstenjak