Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Kamčatko

 


V Moskvi je slikovita cerkev sv. Vasilija Blaženega "obvezna".

 

 

 


Tanja se je prvič izkazala.

 


Večer ob Kamčatki je romantičen,
posebno če odmisliš komarje.

 


Dokler je še kaj rastja, se je treba oskrbeti s kurjavo.

četrtek, 15. oktober 2009, ob 05:29, Mojca Luštrek, ogledov: 6724

Viljučinski ognjenikMojca Luštrek: Od 29. julija do 15. avgusta 2009 se nas je 16 v vseh pogledih zelo različnih ljudi skupaj potepalo po Rusiji, predvsem po polotoku Kamčatki na njenem skrajnem (severo)vzhodu. 

Potovanje (razpisano kot treking) je organiziral Dušan Weber (Dumo), izpeljati pa mu ga je pomagala odlična ruska ekipa: voznik vahtovke Aleksander Nikolajevič, vodnika Igor in Oleg, prevajalec Dima in kuharica Tanja.

Po kratkih ogledih središča Moskve in glavnega mesta Kamčatke Petropavlovska Kamčatskega se je četrti dan začelo zares.
 
1. avgust
Z vahtovko (v "avtobus" predelanim starim vojaškim tovornjakom na šestkolesni pogon) smo se ves dan vozili do prvega tabora (kakih 500 km).
 
Vahtovka – ne ravno lepotica, a nadvse zmogljiva in zanesljiva
 
Asfaltno cesto je najprej zamenjal prašen makadam, potem pa smo se cijazili po kolovozih in brezpotjih. Zvečer smo se kljub travniškemu požaru junaško utaborili ob reki Kamčatki v bližini Kozirjevska.
 
Prvič pod šotori

2. avgust
Zjutraj smo z zanimanjem opazovali fante, kako so dvigovali prtljago na streho vahtovke, Nikolajevič pa jo je natančno zlagal in skrbno privezoval. To je bilo pomembno, kajti po kolovozih in brezpotjih je šlo precej poskočno. Na 1180 m (nekatere nadmorske višine so le približne, ker nismo imeli poštenega zemljevida) nas je pričakal tabor, obdan s slikovitimi gorami, in med njimi je bil najlepši "naš" Tolbačik. Za ogrevanje smo osvojili nekaj bližnjih "kucljev" ter opazovali skromne rastline in zanimivo ognjeniško pokrajino. Ob vrnitvi nas je čakala slastna večerja. Tanja je mojstrica solat in juh.

Prvi "bazni" tabor pod Tolbačikom

3. avgust
To je bil dan za naš prvi pravi ognjenik. Tolbačik slovi po "izbruhu stoletja" od julija 1975 do decembra 1976, kar je največji znani bazaltni izbruh. Obakraj kraterja stojita stožčasti Ostri Tolbačik (3682 m) in kopasti Ploski Tolbačik (3140 m). Naš cilj je bil Ploski. Pot ne bi bila posebno težavna, če nas ne bi bil oviral močan veter (menda okoli 100 km/h).
 
 Vzpon na Ploski Tolbačik
 
Po črnem in rdečem pesku, ki so nam ga sunki vetra nosili v oči, med ognjeniškimi bombami, mimo živahnega slapu in po snežiščih smo se prebili do Tolbačikovega kraterja (2765 m), naprej pa nam vodnika nista dovolila, češ da je v takem vetru prenevarno. Nekatere je to jezilo, pa ne preveč; kljub pestrosti družbe med nami ni bilo ne postavljačev ne nergačev.
 
4. avgust
Izpod Tolbačika smo se odpravili še na Severne ognjeniške griče (okrog 1200 m). Pod njimi leži ognjeniška bomba velikanka. Na najvišjih dveh vrhovih smo uživali v razgledih, opazovali razpoke, iz katerih se je kadilo in vroče puhtelo, se čudili intenzivnim barvam zaradi žvepla in železa. Nobenega rastja, redke ptice pa žužki in pajki. Spustili smo se po »melišču«, da se je dobesedno kadilo za nami. Vahtovka nas je zapeljala v Mrtvi les – gozd, ki je umrl pod ognjeniškim pepelom. Sprehodili smo se med mrtvimi debli in skromnimi znaki novega življenja. V bližini štrli iz peska rep helikopterja, ki zaradi izbruha ni mogel več vzleteti.
 
Žveplo in železo
 
5.–7. avgust
Čoln z več (preveč?) veslači je nasedelOdpeljali smo se v Malki, se namočili v tamkajšnjih toplih vrelcih, zjutraj pa se naložili na tri gumenjake in se spustili po Hitri rečici (Bistraja rečka). Ne lososov ne medvedov ni bilo toliko, kot so nam »obljubljali«, zato dneva na reki nista bila posebno razburljiva. Če odštejem, da je bilo med prenočevanjem na obali enkrat treba izstreliti raketo, ker si nihče (razen Lole) ni želel medveda v taboru. Pristali smo v bližini Apače in prespali v Paratunki, kjer imajo vsi hotel(čk)i, kampi in koče svoje bazene z naravno vročo vodo.
   
Kamčatski rjavi medved
 
8. in 9. avgust
SvizecSpet smo se odpravili v hribe. Vreme se je skisalo ravno pravi čas: nastanili smo se v planinski koči (blizu 1000 m) pod Avaškim ognjenikom (Avačinskaja sopka, 2741 m), ne v šotorih. Ampak tudi koča je puščala ... Večina se je kljub dežju lotila vzpona. Dosegli so 2000 m, potem pa se precej mokri vrnili. K sreči smo se izborno zabavali s svizci, Andrej nam je napekel palačink, Eva in Nataša pa sta scoprali torto. Vrhov Avaškega in sosednjega Korjaškega ognjenika (Korjakskaja sopka) pa do konca nismo ugledali.
 
Planinska koča v naselju Alpika Pljus
 
10. avgust
RododendronPot pod Mutnovski ognjenik (Mutnovskaja sopka) je tekla čez Viljučinski prelaz, kjer pozimi zapade do 11 m snega. Viljučinski ognjenik (Viljučinskaja sopka) nas je vso pot izzival: očitno silno lep je ves čas tiščal glavo v oblake. Tik pod prelazom se je začel raj; kamčatski rododendron in druge živobarvne rože so končno dopolnili doslej sicer lepo, a enostransko ponudbo: vijolične poljane ozkolistnega ciprja. Celo manj botanično navdušene je tako ganilo, da so onstran prelaza zapustili vahtovko in odpešačili med cvetjem proti taboru, kjer nas je čakalo še eno veselje: vse belo muncev!


Ozkolistno ciprje in Viljučinski ognjenik s "kapo"

11. in 12. avgust
Na dan, namenjen Mutnovskemu (2322 m), so načrti dobesedno padli v vodo (tu ni prostora za opisovanje, kaj vse iznajdljivi pohodniki počnejo v dežju). Naslednji dan pa sta se poleg vremena izkazala tudi naša galeja in njen kapitan: ker smo se morali še v istem dnevu vrniti v civilizacijo, sta nas odpeljala na višje izhodišče (1175 m) in na koncu ne posebno napornega vzpona smo bili bogato poplačani: slikoviti robovi velikanskega (četvernega) kraterja, njegove intenzivne barve, številne fumarole, brbotajoče blato, zelena jezerca, črno-bele kombinacije snega in lave ... Ob vrvi smo splezali na rob kraterja (1650 m), na koncu pa smo »dobili« še 80-metrski slap kisle Ognjeniške reke v bližnji Nevarni tesni. Med vožnjo v dolino smo imeli srečo, da smo lahko opazovali precej velike, a zelo plašne črnoglave svizce.


Vstop v krater Mutnovskega ognjenika

13. avgust
FumaroleImeli smo rezervni dan, a nismo mogli še na Goreli, ker smo zanj namenjeni dan porabili za Mutnovski (pojem rezervni dan si očitno razlagamo različno), zato smo se po vrnitvi v Paratunko, kjer smo se poslovili od ruske ekipe, zaposlili vsak po svoje. Večina je plula z ladjico po Avaškem zalivu (bili so navdušeni nad orkami, ptiči, skalami Trije bratje in naravo sploh), štirje pa smo s helikopterjem odleteli v kaldero Uzon in Dolino gejzirjev. Ni poceni in do konca ni gotovo, ali se bo sploh letelo, nazadnje pa smo preživeli čudovit dan. Gledati od zgoraj v krater, iz katerega se kadi ali je zalit z jezerom, je imenitno. Po kalderi se je sprehajal medved. Že videnim ognjeniškim pojavom so se pridružili gejzirji; kakega posebno visokega nismo videli brizgati, zato pa več manjših. Čeprav je dovoljeno hoditi le po urejenih poteh, so se oči do sitega napasle nenavadnih oblik in barv.
 


Stena Vitraž v Dolini gejzirjev

14. in 15. avgust
Poslovili smo se od narave. V Moskvi smo si privoščili "ekskurzijo" po najlepših metrojskih postajah in že je bilo treba prestaviti ure na rokah in v glavah na "navadni" čas.


Lepo slovo od dežele ognjenikov: Korjaški ognjenik nad letališčem v Jelizovu

Mojca Luštrek


eXTReMe Tracker