Kolovrat, razgledni greben nad Sočo z rekonstruiranimi položaji iz prve svetovne vojne
Kolovrat, razgledni greben nad Sočo z rekonstruiranimi položaji iz prve svetovne vojne
Tod so sekla bridka jekla
Najprej povejmo za razgled: Kolovrat nas, če se nanj pripeljemo s kobariške strani, že na svojem začetku prevzame s svojim presenetljivo zanimivim položajem med Beneško Slovenijo in Posočjem. Globoko doli je videti Kobarid in odprto tesen, iz katere priteka Soča, in vidimo to »bistro hčer planin«, kako srebrikava in nekoliko umirjena vijuga sredi svojih starih zravnanih naplavin. Gore vsenaokoli so razmaknjene, jasno očrtanih vrhov in grebenov. Pogled sega daleč v obzorje vzhodnih in zahodnih Julijcev. Kakor da bi opazovali velik relief v Kobariškem muzeju, ki označuje frontne položaje v prvi svetovni vojni, tako je vse razloženo in na dlani, vendar pa, kajpada, je s Kolovrata Posočje videti bolje, v živo, v sončnih kopelih dolin in igri oblakov nad njimi. Morda je to eden najlepših slovenskih razgledov. Počitniško naselje, zgrajeno po odličnih načrtih arhitekta Roka Klanjščka, je na tem mestu poimenovano po nebesih. Gostje Nebes, tu nad Livkom, so v sezoni blaženi ujetniki kolovraškega razgleda.
Greben Kolovrata je dolg kakšnih pet kilometrov in po njem poteka državna meja. Onstran se na prisojah greje vrsta od grebena pol ure ali uro oddaljenih beneških vasic: Dreka (Drenchia), Trinko (Trinco), Kraj (Crai), Laze (Lase), Codar (Zuodar). Malo niže je tudi Topolovo (Topolo), vas, poznana po letnem festivalu umetniških praks, ki se nagibajo k etnu in novim izrazom. Med Topolovim in Livškimi Ravnami je speljana umetniško navdihnjena in opremljena pot, dolga nekaj več kot dve uri, ki bo polno zaživela po popolnem odprtju meje. Sicer so te stare, pretežno razseljene beneške vasi povezane z dobrimi cestami in tudi tik pod grebenom Kolovrata teče po italijanski strani dobra prometnica, ponekod le deset minut oddaljena od asfaltirane vzporednice, ki poteka po naši strani. Z obeh sta lahko dosegljiva oba najvišja vrhova Kolovrata: Nagnoj (1193 m) in Trinški vrh (1139 m), s katerega je najlepši razgled po Posočju in Beneški Sloveniji. Obe cesti sta primerni za sprehod, tisti izletniki pa, ki radi hodijo čez drn in strn, si lahko utirajo pot od enega mejnega kamna do drugega, ki so postavljeni pretežno na goličavah, v visoko planinsko travo. Prijetno krepilen in paradoksalen – iz spomina na nekoč ostro zastraženo mejo - je občutek svobode, da si smeš izbirati smer po še ne zaraslih stezah graničarskih patrulj, ki so nekoč znale na ljudi spuščati volčjake in celo streljati.
Maja leta 1915, v prvih dneh bojev na Soči, so italijanski gospodarji vojne prestopili takratno avstrijsko-italijansko mejo le za kakšnih sto metrov in se že ustavili na svojem opazovalnem položaju, s katerega se niso premaknili dve leti in pol. Medtem ko so soldati že poleti istega leta premaknili krvavo frontno črto na Banjščice, Mengore, tolminsko mostišče na Soči, na Mrzli vrh, Krn, Krasji vrh in Rombon, so njihovi generali utrdili svoje položaje na Kolovratu, od koder so lahko – razmeroma varni – sijajno nadzorovali in posegali v bitke. Tu so določili Lineo d"armata, tretjo črto italijanske vojske, pod vzpetino Na gradu pa je bil najbolj utrjen del vsega italijanskega obrambnega sistema. Ves greben je bil in je deloma še prepreden z nekaj obroči utrjenih jarkov, s topniškimi položaji in opazovalnicami ter podzemnimi bunkerji. Topničarji so z visokega sejali smrt ne samo po avstro-ogrski prvi bojni črti, temveč so lahko uničevali tudi nasprotnikove oskrbovalne poti, zaledne enote in oporišča. Pod temi položaji sta se uresničila dva grozljiva verza iz Gregorčičeve pesmi »Soči«: »Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla«. Šele oktobra 1917 so bavarski vojaki v dvodnevnih naskokih pregnali Italijane iz njihovega gnezda, napredovali naprej po Kolovratu in tako prispevali k sesutju italijanske fronte. Narava je po 88 letih blagodejno prekrila smrt in razdejanje, sledovi vkopavanja in betoniranja pa so ostali.
Dostop do položajev je danes lahek. Iz denarja Evropske unije in prispevkov fundacije »Poti miru v Posočju« ter s prizadevanjem Kobariškega muzeja je alpska trdnjava spremenjena v muzej na prostem. Utrjeni položaji so rekonstruirani z originalnimi materiali: skrilami, kovinskimi mrežami, betonskimi strelnimi linami, valovito pločevino, vrečami peska … Lahko se smukate po teh hodnikih smrti in iz duše odganjate svojevrstno pretresenost. Iz strelskih gnezd ponekod rastejo čudovite breze, kakor v ruskih filmih, kadar simbolizirajo mir padlih junakov. Prehodi so zidani ozko. Kakšen debeluh bo, smukajoč se po bunkerjih, pomislil: ti laški oficirji so bili pa res suhi …
Vedno znova, vztrajno in pretresljiveje od spomina pa strmo spodaj šumi Soča, odrešena davnega gorja, kakor je bil napovedal pesnik: »Nad tabo jasen bo oblok.«
Besedilo in foto Željko Kozinc