Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Botanični spomin dežele

sobota, 3. avgust 2002, ob 13:21, Franci Savenc, ogledov: 1701

Delo, Znanost, 26.08.02 - v Narodnem muzeju malo obnovljen

Znanost

Herbariji in ksiloteke

Botanični spomin dežele


Poleti se je prirodoslovni razstavni prostor v Narodnem muzeju malo obnovil. Zdaj so v njem na ogled nekatere stvari, ki so bile dolgo skrite po zabojih ali predalih. Nekatere se razkazujejo v avtentični obliki, ker jim zrak in svetloba ne škodita, druge, bolj občutljive pa fotografsko povečane na panojih.

V oči in srce se verjetno najbolj usedejo rože. To se navadno posreči že svežim in rastočim, zelo stare pa imajo dodaten čar. Prirodoslovni muzej ima veliko veteranskih herbarijev, v katerih je ohranjen »botanični spomin dežele«. Vsega skupaj ga je okrog 50.000 herbarijskih pol, na katerih so prilepljene posušene, sistematično nabrane in urejene rastline. Deset teh starih herbarijev je po novem na ogled s po dvema značilnima podobama in kratkim opisom. Ponujajo tudi vpogled v čase, ko so vsi, ki jih je zanimala narava, nekaj svoje energije posvečali tudi nabiranju, sušenju in lepljenju v herbarije.

Najdlje v čas sega zbirka Janeza Krstnika Flysserja iz leta 1696. Knjiga ima lesene platnice, oblečene v usnje, ki objemajo 204 strani. Vsaka ima po štiri ali pet rastlin, ki jih je skupaj blizu tisoč, razvrščenih abecedno po latinskih imenih. Med njimi je tudi čedna stvarca, ki bi jo danes težko kdo dal v herbarij – imenuje se krompir. Sto let mlajši je herbarij Jožefa Kalasanca Erberga, graščaka iz Dola pri Ljubljani. Ta obsega 389 rastlin, nabranih leta 1798, vsaka je na svojem listu, opremljena z latinskim imenom in s pripombami v nemščini.

V zadnji tretjini 18. stoletja je na Kranjskem deloval Balthasar Hacquet, zdravnik v Idriji in profesor na liceju v Ljubljani. Bil je tudi botanik, ki je leta 1872 objavil knjigo Plantae alpinae Carniolicaeanjske alpske rastline). Herbarijski primerki nekaterih teh rastlin so se ohranili v zbirki, ki jo ima Prirodoslovni muzej. Med njimi je trentarski grintavec, tista redka roža, ki je za njim ni nihče več našel – menda zaradi spremembe vremena.

Izredno obsežna je zbirka barona Karla Zoisa (Žigov mlajši brat), ki je bil botanik velike podjetnosti in sreče. Iz njegove zapuščine je 2100 pol in še terenska beležnica s seznami slovenskih rastlinskih imen. Herbariji iz 19. stoletja so delo Franca Hladnika, ki je ustanovil Botanični vrt v Ljubljani, Henrika Freyerja, Valentina Plemla, Alfonza Pavline ter nekaj zbirk, ki so združeno delo mnogih strokovnjakov in ljubiteljev.

Ljubeče očiščena »polena«

Pod rožicami so drva, kolikor jih je ostalo. Kosi lesa so sami po sebi neprimerno bolj trpežni od zvezkov s posušenimi cvetkami, a mogoče so prav zaradi svoje neugledne zunanjosti bolj ranljivi. Če se jih, zaprašene in umazane, premalo natančno pogleda, so res videti kot navadna polena. Ta, ki so zdaj na ogled, so seveda ljubeče očiščena, ostanek nekoč precej bogatejše kolekcije.

Prirodoslovni muzej hrani zanimivo ksiloteko, zbirko vrst lesa, ki rastejo pri nas. Drevesna debla niso samo nažagana na čoke, temveč tudi nasekana, skorjasta stran pa je oblikovana tako, kot bi šlo za knjigo. Ker so ti primerki iz leta 1831, so tudi videti kot stare, prav častitljive knjige. Starinski je značaj etiket, ki krasijo hrbte, pa tudi tip črk v naslovih. In ti predstavljajo vsako leseno knjigo s petimi imeni: nemško, latinsko, italijansko, madžarsko in slovensko.

Ksiloteka je v muzeju že sto sedemdeset let, a skoraj neznana. Razlog je tale: leta 1947 so jo zaradi pomanjkanja prostora zložili v zaboje in dali na podstreho. Angela Piskernik, ki je bila takrat kot direktorica odgovorna za prirodoslovne eksponate, je jezno zabičala, da morajo vse botanične zbirke, ki so jih dali v depoje, »ostati tam, dokler Prirodoslovni muzej ne dobi novih, dovolj velikih razstavnih prostorov«. Stari primerki lesa so bili spravljeni, a ne prav varno. Tudi najti se jih ni dalo. V resnici se je zanje dolgo vedelo samo po inventarnih knjigah in poročilih.

Pospravljeno podstrešje

Nada Praprotnik, ki danes ureja muzejsko dediščino te vrste, je nekaj tega lesa našla pred desetimi leti. Odkritje je bilo naključno; pri iskanju še kakšnega prostorčka so se lotili še pospravljanja podstrešja. Tudi v Narodnem muzeju se jim je zgodilo, kot se pogosto doma, da so odkrili stvari, ki so že davno veljale za zgubljene. Prirodoslovni muzej je torej zadnja leta dvojno bogatejši – ima in ve, kje ima – za primerke drevesnih in grmovnih vrst, ki rastejo pri nas, zbranih in obdelanih po zaslugi okrajnega gozdarja plemenitega Pinterja. Z letošnjim poletjem pa so tudi na ogled, potem ko so 55 let čemeli v temi.

eXTReMe Tracker