Janez Pikon: Druga najvišja planina v Bohinju za Ogradi. Prednosti tekoče stalne vode na planini koristijo, tudi za potrebe razgledne planine Krstenica. Višje Adam in Eva skrbno bdita nad tiho, opuščeno planino in čakata novi čas, ko človek zopet obnovi dobrino. 
Poglejmo zopet v to gorato deželo in človeka, ki jo je naselil. Gospodarska nuja ga je potisnila v vse stranske gorske doline, na ravnine iznad grap, na strma pobočja, kjer je ustvarjal laze, rovte, košenice, senožeti, pašnike in planine. Danes ga prav ista nuja sili, da zapušča vse, kar je nekoč potrebil, požgal, kjer je kamenje znašal na kupe, seli se v dolino in se tam zapolnjuje, s seboj pa prenaša isti čut za praktično vživljanje v okolje, ko gradi v dolini nove dobrine. Po podatkih Žige Zoisa je bilo leta 1778 v Bohinju 4700 prebivalcev in vsega skupaj 700 gospodinjstev, ki so imela približno 4200 glav živine brez drobnice. Bohinjci naj bi prepasli v visokih planinah do 90% svoje živine, kar bi pomenilo, da je bilo konec 18. stoletja 3800 glav živine na visokih planinah.
Adam in Eva nad planino, tekoča voda s koritom, zemlevid planine Jezerce
Za vso to živino je bilo potrebno zadostno število ljudi, ki so odšli z njo v planino, jo tam vardevali, molzli in predelovali mleko. Niti približno ne moremo ugotoviti, koliko ljudi je bilo potrebnih za tedanje planšarsko gospodarstvo, prav verjetno pa število ni bilo manjše kot 400 majarjev in majeric, ter drugih potrebnih po Bohinjskih planinah.
Podogradi in Ogradi med planino Krstenica in planino Jezerce, Adam in Eva
Vseh Bohinjskih planin v prejšnjih stoletjih je bilo precej in na vse so gnali živino v poletnih mescih. Po ljudskem izročilu in nekaterih zapisanih virih naj bi bilo v času pred 200 leti v Bohinju 63 planin, vanje so vsako leto kmetje gnali živino (tudi drobnico), samo f'žnarskih planin naj bi bilo 13, kar je vsekakor zelo veliko. Nekaj planin, katerih lastnik je bila ena sama domačija je bilo tudi nekaj (na primer: Jurjovčeva Vrtača, planina Ogradi, Zatrep, planina Trstje ... itd.).
Planina Jezerce (1720 m), korito s tekočo vodo, leto 1966, planina Jezerce
Zastonj bi ugibali, koliko glav živine se je paslo na planini Krstenica in planini Jezerce, ter koliko planšarjev je bilo v tedanjem času potrebnih na obeh planinah. Če prikličemo v spomin podatek, da je bilo leta 1833 samo na Velem polju 380 glav živine, potem si lahko predstavljamo, da je bilo potrebnih za toliko glav živine kar precejšnje število ljudi na planini. Najbrž ne manj kot dvajset, saj se je pasla na Velem polju živina desetih do petnajstih gospodarjev, od katerih je vsak skrbel za svojo čredo.
Vernar, Tosc, planina Krstenica (1655 m), prag pred planino Jezerce (1720 m)
V planino gospodarji niso poslali kogarsibodi. Izbirali so spretne in pridne ljudi. To nalogo so zaupali domači hčeri ali voču, včasih sinu ali bo'tru. Redko so najemali tujega človeka, ker bi ga namreč morali plačati. Tistemu, ki gre v planino, pravimo Bohinjci »majar,« ženski »majarca,« redkeje »pvani'nc« ali »pvani'nka,« »Malo počij, kej dobrga spij, okolco opazuj, pa naravo spoštuj,« v planini »pvanu'jejo« dobrino.
Vir: (P.V.1978) »Ki dvakrat le zapoje v celem letu: ko na planino ženejo pastirji in ko na jesen čreda z gor se vrača.« (F. S. Finžgar)
Janez Pikon